Jedro

Tožnika sta vložila tožbo 12. 9. 2019, ko je bil toženec še živ. V času vročanja tožbe je bilo ugotovljeno, da je umrl. ZPP zdaj v prvem odstavku 81. člena določa, da sodišče kadar ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, zahteva od tožnika, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Razloga za drugačno ravnanje sodišča v situaciji, ko je toženec umrl pred visečnostjo pravde ali po njej, torej ne more biti več. Po prepričanju višjega sodišča to terja odstop od dosedanjega stališča, da se po smrti stranke, ki nima pooblaščenca, prekine le viseča pravda. Ravnanje sodišča prve stopnje od prekinitve postopka dalje pa mora biti takšno, kot bi bilo tedaj, ko bi toženec, ki nima pooblaščenca, umrl po vročitvi tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišča prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da je toženec pred njeno vročitvijo umrl, tožnika pa po pozivu, naj tožbo popravita, nista navedla osebe, ki je lahko pravdna stranka in njenih identifikacijskih podatkov.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Predlagata njegovo spremembo ali vsaj razveljavitev. Opisujeta, da sodišče prve stopnje tožbe, ki sta jo vložila 20. 8. 2019 ni moglo vročiti; najprej, ker naj bi bila pošiljka prevelika za poštni nabiralnik, kasneje, ko je bila za vročanje angažirana A., d. o. o., pa zato, ker je toženec 26. 5. 2021 umrl. Tožnika sta sodišču sporočila, da zapuščinski postopek ni zaključen in da ni znano, kdo je oseba, ki bi morala namesto pokojnega vstopiti v pravdo, ter predlagala sodišču, naj postopek na podlagi 1. točke 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prekine. Dodajata, da pravi dediči še niso ugotovljeni, ker so med potencialnimi dediči odprti spori. Za uporabo 81. člena ZPP po prepričanju pritožnikov ni podlage, ker se določba nanaša na primere, ko sodišče ugotovi, da je stranka umrla pred vložitvijo tožbe, v tej zadevi pa je bila tožba vložena dve leti pred vročanjem tožbe in ko je bil toženec še živ ter izpostavljata sklep VSC Cp 1090/2007. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnika sta vložila tožbo 12. 9. 2019, ko je bil toženec še živ. V času vročanja tožbe je bilo ugotovljeno, da je umrl. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z 22. 7. 2021 tožnika pozvalo, da tožbo popravita tako, da kot toženo stranko navedeta osebo, ki je lahko pravdna stranka in njen identifikacijski podatek ter ju opozorilo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Po prejemu takšnega poziva sodišča prve stopnje sta tožnika sporočila, da po pokojnem tožencu teče zapuščinski postopek II D 000/2021, sklep o dedovanju pa še ni izdan, zaradi česar se še ne ve, kdo je dedič, ter predlagala prekinitev postopka, dokler ne bo izdan sklep o dedovanju oziroma bodo znani dediči. 5. Na podlagi 1. točke 205. člena ZPP se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Smrt stranke je torej razlog za prekinitev postopka, vendar pa je bilo v dosedanji sodni praksi in v teoriji zavzeto stališče, da lahko do prekinitve postopka pride zgolj v viseči pravdi2, torej v pravdi, v kateri je bila tožba že vročena tožencu v odgovor.3, 4

6. To stališče pa je bilo sprejeto pred zadnjo novelo ZPP, ko je veljalo, da je smrt toženca pred nastopom litispendence neodpravljiva napaka, oziroma, da tožbe ni mogoče vložiti proti umrli osebi. Po prepričanju tega sodišča je bilo opisano stališče sodne prakse in teorije o vprašanju prekinitve postopka do visečnosti pravde direktna posledica neodpravljivosti vložitve tožbe zoper mrtvo osebo. Določba 205. člen ZPP sama po sebi namreč ne daje podlage za sklep, da se prekine le viseča pravda. Nasprotno, govori o prekinitvi postopka, ta pa se začne že z vložitvijo tožbe.

7. ZPP zdaj v 1. odstavku 81. člena določa, da sodišče kadar ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe5, zahteva od tožnika, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Razloga za drugačno ravnanje sodišča v situaciji, ko je toženec umrl pred visečnostjo pravde ali po njej, torej ne more biti več.

8. Po prepričanju višjega sodišča to terja odstop od dosedanjega stališča, da se po smrti stranke, ki nima pooblaščenca, prekine le viseča pravda. Ravnanje sodišča prve stopnje od prekinitve postopka dalje pa mora biti takšno, kot bi bilo tedaj, ko bi toženec, ki nima pooblaščenca, umrl po vročitvi tožbe.6

9. Ker torej zavrženje tožbe, po tem, ko sta tožnika sodišču sporočila, da še ne vesta, kdo je dedič pokojnega toženca in opozorila na prekinitev postopka, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Napotki za nadaljnje delo so v prejšnjem odstavku obrazložitve.

1 Zadeva mu je bila odstopljena na podlagi določbe 2. odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku. 2 V. Rijavec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV, 2006, stran 286. 3 Tako tudi VS RS sklep II Ips 99/1997. 4 Stališče v sklepu VSC Cp 1090/2007, da mora sodišče postopek prekiniti tudi, če je stranka umrla po vložitvi tožbe, a še preden ji je bila tožba vročena, je (brez argumentacije) odstopalo od sodne prakse VS RS. 5 Tožnik nikakor ne more biti v slabšem položaju, če je do smrti toženca prišlo po vložitvi tožbe. 6 Npr. VSL sklep I Cp 1440/2018.