Jedro

Vzročna zveza daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo (vzročnik) je povzročilo škodo (ki je prav tako dejstvo). Pojasnjevanje teh vprašanj je dejanske narave (medtem ko je pravno vprašanje, ali oziroma kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo). Kadar se pojavlja več možnih vzrokov (dejstev) za nastanek škode, je po teoriji adekvatne vzročnosti pravno upošteven tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do določene škodne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo škode zaradi odstopa mrežnice na desnem očesu, ker je ugotovilo, da za škodo ni podana toženkina odgovornost. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijani sodbi spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili teorijo adekvatne vzročnosti in zmotno šteli, da je vzrok odstopa mrežnice na desnem očesu z dne 21.04.1992 v operaciji, opravljeni pred tremi leti. Pri taki presoji je prezrto, da je tožnik normalno opravljal vsa dela po operaciji in da je do odstopa mrežnice prišlo zaradi tega, ker je moral še z dvema sodelavcema dvigovati cca 100 kg težak kolobar žice. Škoda je tako posledica neustrezne organizacije dela toženke. Postopek pa je bistveno kršen zaradi tega, ker sta sodišči nižjih stopenj v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključili, da ni podana vzročna zveza med dvigovanjem težkega bremena in škodnim dogodkom. Zaradi dolgo trajajočega sodnega postopka sta sodišči kršili tudi določilo 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je uveljavljal s tožbo plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi raztrganja mrežnice desnega očesa dne 21.04.1992, do katere da je prišlo zaradi pretiranega fizičnega napora (ob dvigovanju cca 100 kg težkega kolobarja žice).

Sodišči nižjih stopenj sta tožnikov odškodninski zahtevek zavrnili, ker sta ocenili, da ni podana odškodninska odgovornost toženke. Na podlagi pribavljenih izvedenskih mnenj sta sodišči ugotovili, da pri zdravem očesu, ki ni kratkovidno in nima bolezenskih sprememb mrežnice in steklovine, tudi pri velikih telesnih naporih ne pride do raztrganja mrežnice ali njenega odstopa. Stanje tožnikovega desnega očesa je bilo spremenjeno po operaciji sive mrene leta 1989, ko mu je bila vstavljena umetna očesna leča. Glede na izvedenska mnenja odstop mrežnice ni adekvatna posledica dvigovanja težkega bremena, pač pa je adekvatna posledica predhodne operacije zaradi mrene. Namreč po takšni operaciji lahko pride do odstopa mrežnice ob prisilnih legah glave ali ob težjih fizičnih delih ali pa tudi povsem spontano. Pri tem sta šteli za odločilno, da dvigovanje težkega bremena samo po sebi ne povzroča odstopa mrežnice. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženki uspelo ovreči domnevo vzročnosti iz 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in dokazati, da nevarna dejavnost (dvigovanje bremena) ni bila vzrok za nastanek tožnikove škode, niti ni vplivala na obstoječo vzročno zvezo med operacijo desnega očesa tožnika in odstopom mrežnice 21.04.1992. Uvodoma velja opozoriti da po načelih odškodninskega prava (154. člen ZOR) nastane odškodninska obveznost samo, če so komulativno podani (štirje) elementi odškodninskega delikta: nastanek škode, da je škoda posledica nedopustnega ravnanja (nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja), da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (oziroma nevarno stvarjo oziroma nevarnim obratovanjem) in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru je od navedenih elementov sporna vzročna zveza. Ta daje odgovor na vprašanje, katero dejstvo (vzročnik) je povzročilo škodo (ki je prav tako dejstvo).

Pojasnjevanje teh vprašanj je dejanske narave (medtem ko je pravno vprašanje, ali oziroma kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo). Kadar se pojavlja več možnih vzrokov (dejstev) za nastanek škode, je po teoriji adekvatne vzročnosti pravno upošteven tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do določene škodne posledice. V obravnavanem primeru sta se kot vzroka sporne škode javljala dva: dvigovanje težkega bremena ali spremenjeno stanje tožnikovega očesa po operaciji leta 1989 (ki so jo pogojevale degenerativne spremembe v očesni steklovini mrežnice). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da do sporne poškodbe ne bi prišlo, če tožnik tri leta pred poškodbo ne bi bil operiran na desnem očesu ter da pri zdravem očesu tudi pri velikih telesnih naporih ne bi prišlo do raztrganja mrežnice ali njenega odstopa. Tako sta ugotovili, da je sporna škoda (lahko normalna) posledica stanja tožnikovega očesa po operaciji leta 1989 (zaradi katerega lahko pride celo do spontanega odstopa mrežnice) in da toženka za to tožnikovo stanje ni vedela (zaradi česar mu je odrejala delo kot zdravemu delavcu).

Kot je že navedeno, je ugotavljanje vzročne zveze dejansko vprašanje. Revizijsko sodišče je zato na zadevni ugotovitvi sodišč nižjih stopenj vezano (tretji odstavek 375. člena ZPP). Ker vzročna zveza med dejstvi, ki so bili v domeni toženke in nastalo tožnikovo škodo, ni podana, kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da ni podana odškodninska odgovornost toženke. Na revizijska izvajanja o analognih primerih s poškodbami iz prometnih nezgod, ki jih je tožnik uveljavljal že s pritožbo in na katera je pritožbeno sodišče odgovorilo, revizijsko sodišče ne bo posebej odgovarjalo, ker ne predstavljajo pravno relevantnih izvajanj. Je pa ob tem opozoriti, da revident očitno zanemarja še nekatere druge ugotovitve izvedencev in tožnikovo izpoved, ki pojasnjujejo tožnikove težave z očesom že nekaj dni pred nezgodo ter da gre pri odstopu mrežnice za večdnevni proces (listovna št. 65 in 66).

Tožnik je v reviziji uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je formalno ni opredelil. Zadevni revizijski razlogi kažejo po oceni revizijskega sodišča, da se tožnik ne strinja s sprejeto dokazno oceno. Izvaja namreč, da naj bi sodišči nižjih stopenj v nasprotju z dokazi zaključili, da ni podana vzročna zveza med dvigovanjem težkega kolobarja in nastalo škodo. Predvsem pa tožnik navedenih očitkov ni konkretiziral, da bi bilo možno preizkusiti obstoj domnevnih kršitev postopka.

V skladu z razlogi, ki jih je revizijsko sodišče navedlo, je tožnikovo revizijo zavrnilo, ker po njegovi oceni uveljavljani revizijski razlogi niso podani (378. člen ZPP).