Jedro

Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi na primer šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za konkretni primer, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine, vendar gre za primerljivo situacijo, ko javni prevoz ni zagotovljen. Tretji odstavek 5. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določa, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da v primeru, ko pozitivna zakonodaja ne konkretno ureja določene situacije, sodišče primer reši z analogijo, v konkretnem primeru s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, pri čemer Ustava RS v 22. členu npr. določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in drugimi organi, organi lokalnih skupnostih in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter dopolnilni sklep razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sodbo na podlagi pripoznave ter sklep, kjer je odločilo: "I. Dopusti se sprememba tožbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 1.328,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 7.812,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 7.690,48 EUR od 1. 10. 2018 dalje do plačila in od zneska 121,52 EUR od 19. 10. 2018 dalje do plačila.

IV. Postopek se v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 121,52 EUR za obdobje od 1. 10. 2018 do 18. 10. 2018, ustavi.

V. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila." Prav tako je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilni sklep z dne 28. 8. 2019, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 159,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Navaja, da se pritožuje zoper točko II ter točko V, torej v delu, kjer je zavezana k plačilu potnih stroškov in k plačilu stroškov postopka. Navaja, da izpodbijana sodba vsebuje dve točki, ki nalagata plačilo razlike v potnih stroških in sicer točko II in III. Gre za razliko med tožniku že izplačanimi stroški javnega prevoza in stroški prevoza v obliki kilometrine, in sicer za dni dela, ko tožnik ni imel ustreznega javnega prevoza. Točka III vsebuje znesek razlike v potnih stroških za dni, glede katerih tožena stranka tožniku priznava, da je bil brez ustreznega javnega prevoza, medtem ko izpodbijana točka II vsebuje znesek razlike v potnih stroških za dni, glede katerih tožena stranka nasprotno kot sodišče meni, da je tožnik za te dni imel ustrezen javni prevoz, teh dni pa je 270. Sodišče je v tem delu štelo, da je javni prevoz zanj zaradi prevelike časovne izgube neustrezen, zato je tudi za te dni upravičen do plačila kilometrine. Podlaga izpodbijani sodbi sta določbi tretjega in četrtega odstavka 75. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju "Kolektivna pogodba" ali "Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine"), ki določata, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo ali z dela po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če pa teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od prebivališča delavca, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (tretji odstavek). V primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, pripada delavcu na ta dan, ob povračilu stroška izračunanega na podlagi tretjega odstavka tega člena, še povračilo stroškov za prevoz z drugim ustreznim sredstvom." Sodišče je pri tej presoji ustrezne zagotovitve prevoza na delo oziroma (ne)ustreznosti javnega prevoza oprlo na določbo četrtega odstavka 33. člena ZDR-1, ki ureja ustrezno delo, in določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1, ki ureja ustrezno zaposlitev. Pri tem je navedlo, da je treba pri presoji (ne)ustreznosti prevoza na delo upoštevati izgubo celotnega časa, ki bi jo imel delavec zaradi uporabe javnega prevoza. Smiselno enako naj bi določali tudi drugi predpisi, npr. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji skupaj z aneksi. Besedno zvezo "ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen" je treba po mnenju sodišča tolmačiti tudi na način, da javni prevoz ni ustrezen takrat, ko bi njegova uporaba glede na vozni red in delovni čas delavca pomenila preveliko izgubo časa. Javni prevoz je neustrezen takrat, ko ni možen, pa tudi če njegova uporaba pomeni preveliko izgubo časa. Pri tem sodišče ugotavlja, da sama vožnja tožnika z javnim prevozom v eno smer v najboljšem primeru traja 1 uro 36 minut. Tožena stranka se z navedeno presojo ne strinja in po njeni oceni pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Za presojo se ponujata določbi četrtega odstavka 33. člena ZDR-1 in petega odstavka 91. člena ZDR-1, pa tudi določba tretjega odstavka 21. člena veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine. Vendar pa navedene določbe vsebujejo omejitve za delodajalca, kakšno delo lahko delavcu (torej osebi, ki je že v delovnem razmerju) začasno pisno odredi oziroma pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec delavcu ponudi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta določba tretjega odstavka 21. člena Kolektivne pogodbe vsebuje omejitev za delodajalca, kam lahko v primeru širše določenega kraja opravljanja dela na delo napoti delavca. Če pa delavec sam podpiše pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v kraju, ki je od njegovega bivališča oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, pa to ne pomeni vnaprejšnje obveznosti delodajalca, da mu strošek prevoza povrne v obliki kilometrine. Četrti odstavek 21. člena Kolektivne pogodbe prav tako dopušča dogovor izven omejitev navedenih v tretjem odstavku istega člena. Navedenega pa tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala. Dejstvo je, da je tožnik ob oziroma pred podpisom pogodbe o zaposlitvi poznal okoliščine v zvezi z javnim prevozom, vključno z njegovim trajanjem, zato se sedaj ne more sklicevati na njegovo neustreznost zgolj iz tega vidika. Treba je šteti, da je v konkretnih okoliščinah javni prevoz tožnika glede na trajanje ustrezen, neustrezen pa je kvečjemu takrat, ko ga ni, s čemer je izenačena situacija, ko bi moral tožnik izkoristiti javni prevoz, ki bi pomenil več urno čakanje na delo (ker bi bil tožnik toliko prej v namembnem kraju, torej v kraju delovnega mesta) ali večurno čakanje na javni prevoz (ker bi tožnik toliko prej končal z delom, javni prevoz pa še več ur ne bi bil na voljo). Stališče tožene stranke v bistvu potrjuje ravno določba tretjega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki jo sicer v prid svojemu stališču (po mnenju tožene stranke napačno oziroma pravno zmotno) navaja sodišče prve stopnje in določba, kdaj javni prevoz ni možen, s čemer je primerljiva situacija, ko je ta neustrezen oziroma ni ustrezno zagotovljen, ki ga Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine določa kot pogoj za plačilo kilometrine, vendar pa ne poda definicije, kdaj je ta ustreznost podana. Pri tem sodišče tudi izpusti bistveni del določbe, ki pravi "ne upoštevaje čas trajanja vožnje". Navedena določba torej pravi: "Javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno porabiti, ali če bi uporaba javnega sredstva glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer." To določbo je po mnenju tožene stranke mogoče uporabiti tudi pri presoji (ne)ustreznosti javnega prevoza iz četrtega odstavka 75. člena Kolektivne pogodbe trgovine. Velja torej, kot je zatrjevala tožena stranka, da je javni prevoz neustrezen, ko bi moral tožnik koristiti javni prevoz, ki bi pomenil več kot eno urno čakanje na delo (ker bi bil tožnik toliko prej v namembnem kraju, torej v kraju delovnega mesta) ali več kot enourno čakanje na javni prevoz. Teh dejstev pa tožnik v postopku ni navajal, pri čemer je na njem trditveno in dokazno breme. Ne drži niti zaključek sodišča o neutemeljenem ugovoru zastaranja tožene stranke za delovne dni tožnika od 1. 3. 2014 do 26. 4. 2014 (oziroma do vključno 30. 4. 2014) (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ni mogoče zaključiti, da je tožnik za te dni svoj zahtevek postavil že v tožbi z dne 9. 4. 2019, kot je to storilo sodišče, saj tožnik v tožbi ni konkretiziral, za katerih 949 dni od skupno 1092 dni iz tožbi priloženega seznama zahteva plačilo razlike v stroških. Seznam namreč vsebuje vse dni tožnikovega dela od 1. 1. 2014 dalje - teh je 1092 - in ne zgolj vtoževanih 949, kot bi lahko sklepali iz številke 949 na koncu seznama. Na ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve za plačilo razlike za stroške za meseca januar in februar 2014, kar je skupno 39 dni, pa je tožnik šele v pripravljalni vlogi postavil zahtevek za plačilo razlike za vse dni od meseca marca 2014, kar je skupno 1053 dni. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 7. člena, 212. in 214. člena ZPP, ki ima za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilni sklep v celoti, s katerim je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 159,50 EUR, ki predstavljajo naknadno odmerjeno sodno takso. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Sklep ne vsebuje obrazložitve, ki bi omogočila preverbo pravilnosti izreka izpodbijanega sklepa. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S svojim izračunom tožena stranka pride največ do zneska 120,00 EUR. Tožena stranka je delno znesek pripoznala, delno pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala. Taksna obveznost bi znašala največ 120,00 EUR, ne pa odmerjena v znesku 159,50 EUR, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke ter v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi presoje posameznih definicij namena potnih stroškov oziroma javnega prevoza ocenjuje, da gre s strani tožene stranke za izigravanje določil o povračilu potnih stroškov, tožena stranka se v prid svojemu stališču sklicuje na določilo tretjega odstavka 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki določa, da se pri presoji ustreznosti javnega prevoza ne upošteva čas trajanja vožnje. Ta dikcija je neživljenjska, nepravilna in tudi v skladu s preostalo vsebino Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Aktualni čistopis veljavne Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki je bil podlaga za sklenitev Aneksa, v 24. členu določa, kdaj se šteje, da je javni prevoz neustrezen. Delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti na delo v drugem kraju, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro. Nikakor tudi ni v diskreciji delavca odločitev, za kakšno povračilo stroškov za prevoz na in iz dela bo pristal, ampak je povračilo potnih stroškov zakonska obveza, ki jo je dolžan delodajalec spoštovati. Povračilo potnih stroškov v višini kilometrine ni izjema, ki bi jo bilo potrebno razlagati restriktivno. V kolikor so izkazane okoliščine, da javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, in v konkretnem primeru je bilo to izkazano, potem je podana podlaga za povračilo potnih stroškov v znesku kilometrine, brez da bi bilo potrebno takšne okoliščine kakorkoli restriktivno obravnavati. Tožena stranka je pavšalno prerekala nekonkretiziranost navedb, pri čemer pa se ni v ničemer vsebinsko opredelila do njih. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in dopolnilni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

7. Ker je tožena stranka delno pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek v višini 1.328,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 do plačila. V nadaljevanju je sodišče na podlagi listinskih dokazov, ki sta jih predložili obe stranki, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek v višini 7.812,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 7.690,48 EUR od 1. 10. 2018 dalje do plačila in od zneska 121,52 EUR od 19. 10. 2018 dalje do plačila. Sodišče je o tem delu zadeve odločalo brez glavne obravnave, saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama dejansko stanje ni sporno in ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi na podlagi 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1) pisno odpovedali.

8. Toženo stranko zavezuje Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj. - Kolektivna pogodba), pri čemer povračilo stroškov prevoza na delo ureja enako kot prej veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nadalj.). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ureja 75. člen Kolektivne pogodbe, ki v prvem odstavku določa, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve odsotnosti na delo, od kraja bivališča določenega v pogodbi o zaposlitvi do kraja opravljanja dela. Drugi odstavek navedenega člena določa, da če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če se s tem sporazume z delodajalcem. Delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela po najkrajših relacijah rednih linijskih prog javnih prevoznih sredstev, če teh ni, pa po najkrajši cestni povezavi od prebivališča delavca, navedenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela (tretji odstavek). V primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen, pripada delavcu na ta dan, ob povračilu stroška izračunanega na podlagi tretjega odstavka 75. člena, še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom (4. odstavek). Tretji člen Tarifne priloge h Kolektivni pogodbi določa, da se povračilo stroškov na delo in z dela izplačuje najmanj v višini 70 % cene javnega prevoza. V primeru, ko ni možnosti javnega prevoza, delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 0,16 EUR za vsak polni kilometer poti in največ v višini in pod pogoji, da se ti zneski ne upoštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost. 9. Razdalja od tožnikovega prebivališča do delovnega mesta znaša 99 kilometrov in stroški dnevnega javnega prevoza znašajo 7,16 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dejansko izplačevala. Tožena stranka je tožniku za dneve prisotnosti na delu, ko ni imel možnosti javnega prevoza, priznavala, da je upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 15,84 EUR (99 km x 0,16 EUR/km) oziroma do razlike med že izplačanimi stroški javnega prevoza in stroški kilometrine, kar znaša 8,68 km. Med strankama je bilo sporno število dni, ko tožnik ni imel na voljo javnega prevoza. Tožena stranka je ocenila, da je šlo za 900 dni, tožnik pa naj bi imel za preostalih 153 dni prisotnosti na delo na voljo ustrezen javni prevoz.

10. Kolektivna pogodba dejavnosti v 75. členu ne določa, kdaj se šteje, da javni prevoz ni ustrezno zagotovljen. Zato je sodišče pri razlagi tega pojma uporabilo določilo četrtega odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki določa pojem ustreznega dela in peti odstavek 91. člena ZDR-1, ki pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi določa kaj je ustrezna zaposlitev, pri čemer določa, da je kraj opravljanja dela ustrezen, če ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca do kraja bivanja delavca. Ob navedenem je sodišče za razlago upoštevalo tudi aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 40/2012 - Aneks h KPnd), ki v 24. členu določa, da je mogoče delavca prerazporediti na drugo mesto, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro. Aneks h KPnd v tretjem odstavku 5. člena tudi določa domnevo, kdaj se šteje za potrebe priznanja stroškov prevoza, da javni prevoz ni možen.

11. Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi na primer šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki sicer ne velja za konkretni primer, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine, vendar gre za primerljivo situacijo, ko javni prevoz ni zagotovljen. Tretji odstavek 5. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določa, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da v primeru, ko pozitivna zakonodaja ne konkretno ureja določene situacije, sodišče primer reši z analogijo, v konkretnem primeru s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, pri čemer Ustava RS v 22. členu npr. določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in drugimi organi, organi lokalnih skupnostih in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločalo brez glavne obravnave in ni razčistilo spornega vprašanja, kdaj javni prevoz za tožnika ni zagotovljen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilu 355. člena ZPP.

13. Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi zoper dopolnilni sklep, kjer je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 159,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, pri čemer je šlo za taksno obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Odločitev je odvisna glede na uspeh v postopku. Odločitev temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedene določbe ZPP odločilo še, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.