Jedro

O vseh pravicah in obveznostih javnih uslužbencev (razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta) se odloča s pisnimi sklepi. Zoper te sklepe je določena možnost pritožbe (razen izjem) in v nadaljevanju tudi sodno varstvo. Sodno varstvo se v takem primeru nanaša na izpodbijano odločitev (sklep) o pravici in obveznosti javnega uslužbenca in ne neposredno na samo pravico, za katero tožnik meni, da mu pripada.

Tožnica bi morala izpodbijati oziroma zahtevati odpravo obeh odločb tožene stranke, s katerima ji za nazaj ni bil priznan dodatek za magisterij in šele potem zahtevati plačilo tega dodatka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 1.200.000,00 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu zapadlega obroka po 20.000,00 SIT za čas od 15.6.1999 dalje do plačila in za povrnitev stroškov postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica kot svetovalka direktorja z odločbo z dne 10.1.1996 uvrščena v plačilni razred. Naslednja odločba o razvrstitvi v plačilni razred in priznanjem dodatka ji je bila izdana dne 18.10.1999. Po tej odločbi je prejemala plačo vse do 28.6.2004, ko ji je bil z odločbo z dne 30.8.2004 priznan dodatek za znanstveni naziv v višini 0,30 količnika. Gre za količnik za znanstveni naziv na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkov zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list Republike Slovenije, št. 35/96 in nadalj. - v nadaljevanju Uredba), ki ga tožnica prej ni zahtevala. Tudi prejšnjih odločb o plači ni izpodbijala. Odločbe so postale dokončne in pravnomočne, zaradi česar ji dodatek za znanstveni naziv (magisterij) za nazaj ne pripada.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica do izplačila zneska iz naslova dodatka za magisterij ni upravičena že na podlagi 18. člena Uredbe, saj to iz Uredbe ne izhaja. Zaradi nepriznanega dodatka ni uveljavljala varstva svojih pravic pri delodajalcu in nato pri sodišču po določbah 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list Republike Slovenije, št. 15/90 in nadalj.) ter 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list Republike Slovenije, št. 56/2002). Odločbi o plači sta postali dokončni in pravnomočni.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, in sicer kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). Sodišče ni zavzelo stališča do fotokopije službene izkaznice tožnice, ki jo je sicer vpogledalo. Pred izdajo službene izkaznice je morala predložiti diplomo o končanem podiplomskem študiju, zaradi česar je bil naziv magister vpisan v službeno izkaznico. Za presojo je to odločilna okoliščina. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo - odločb o plači ni izpodbijala, ker iz njih ne izhaja, da ji dodatek za znanstveni naziv ne pripada. Njen zahtevek za plačilo razlike je denarni zahtevek iz naslova odškodnine, do katere je upravičena, saj je bila prikrajšana.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije, ker tožnica dokazila o magisteriju ni predložila, zoper odločbo o plači pa ni ugovarjala.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s tem, kdaj je tožnica predložila toženi stranki dokazilo o tem, da je leta 1988 magistrirala. To dejstvo glede na opredelitev bistvene kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP namreč ne predstavlja odločilnega dejstva za presojo v tej zadevi - torej tudi izostanek izrecne opredelitve do tega dejstva ne more predstavljati očitane bistvene kršitve.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob priznanju dodatka na magisterij tožnici od 28.6.2004 dalje, z odločbo z dne 30.8.2004, ki je bila potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 6.10.2004, je veljal ZJU. Peti člen ZJU v prvem odstavku določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače, sicer pa sistem plač v javnem sektorju ureja poseben zakon (drugi odstavek). ZJU v četrtem odstavku 53. člena določa, da o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca delodajalec izda sklep v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Poseben pisni sklep o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja je predpisan tudi v prvem odstavku 24. člena, po katerem mora biti sklep obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravice je predvidena pritožba, ki zadrži izvršitev odločitve o pravici, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 24. člena ZJU). Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (četrti odstavek 24. člena ZJU). Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list Republike Slovenje, št. 56/2002 in nadalj.) v času izpodbijanih odločb ni vseboval posebnih določb o pravnem varstvu.

Iz navedenih določb izhaja, da se o vseh pravicah in obveznostih javnih uslužbencev (razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta) odloča s pisnimi sklepi, da je zoper te sklepe določena možnost pritožbe (razen izjem) in v nadaljevanju tudi sodno varstvo. Sodno varstvo se v takem primeru nanaša na izpodbijano odločitev (sklep) o pravici in obveznosti javnega uslužbenca (primerjaj tudi 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list republike Slovenije, št. 2/2004) in ne neposredno na samo pravico, za katero tožnik meni, da mu pripada. Tožnica bi zato morala izpodbijati oziroma zahtevati odpravo obeh odločb tožene stranke, s katerima ji za nazaj ni bil priznan dodatek za magisterij in šele potem zahtevati plačilo tega dodatka. Brez zahtevka za odpravo sklepov na prvi in drugi stopnji, ki sta določila, da ji pripada dodatek za znanstveni naziv šele od 28.6.2004 dalje, ni imela podlage, da bi v sodnem sporu zahtevala plačilo tega dodatka za nazaj v obliki neposrednega uveljavljanja denarne terjatve. Odločitev delodajalca o izplačilu dodatka v sklepu generalne direktorice VURS z dne 30.8.2004, ki ga je potrdila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 6.10.2004, je tako postala dokončna in pravnomočna.

Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi, je sodišče odločilo tudi, da tožena stranka sama krije stroške tega odgovora (prvi odstavke 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).