Jedro

Ne drži, da ZDDD dedne redove ureja drugače kot ZD, ki je matičen zakon za področje dedovanja. ZDDD „dednih redov“ ne določa, saj vsebine pojma: „dedni red“ ZDDD sploh ne opredeljuje. Opredeljuje pa predmet obdavčitve, davčne zavezance, davčno osnovo, davčne stopnje, davčne oprostitve itd. V ZD so opredeljeni trije dedni redi in sicer: a) „Prvi dedni red“, v katerega uvršča potomce in zakonca pokojnika (11. člen ZD); b) „Drugi dedni red“, v katerega uvršča starše in zakonca pokojnika (14. člen ZD), brate in sestre pokojnika in njihove potomce (15. člen ZD), starše pokojnika in njihove otroke (16. člen ZD) in d) „Tretji dedni red“, v katerega uvršča dede in babice pokojnika in njihove potomce (18. člen in 19. člen ZD).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4222-7285/2018-11 z dne 10. 8. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) tožnici odmerila in naložila v plačilo davek na dediščino od davčne osnove 561.334,15 EUR po stopnjah za dedni red: „vse druge osebe“, v znesku 170.520,32 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) kot pravno podlago za svojo odločitev. V dejanskem pogledu ugotavlja, da je tožnica, na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 843/2016 z dne 4. 12. 2017, pravnomočen 13. 4. 2018, po pokojnem A.A. dedovala nepremično in premično premoženje, ter, da je sestrična zapustnika, kar v postopku odmere davka na dediščino predstavlja dedni red: „vse druge osebe“. O ugotovitvah v odmernem postopku je davčni organ sestavil obvestilo z dne 29. 6. 2018, na katerega je tožnica podala pripombe, in sicer je pod točko A uveljavljala stroške, kar je prvostopenjski organ upošteval, pod točko B pa je podala pripombe glede uporabe davčne stopnje, in sicer, da bi moral prvostopenjski organ zanjo kot sestrično pokojnega upoštevati davčno stopnjo po b) točki 8. člena ZDDD, saj spada v III. dedni red in ne med: „vse druge osebe“. Navedeno pripombo je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno, ker je po mnenju davčnega organa tožnica kot sestrična zapustnika skladno z 8. členom ZDDD pravilno uvrščena v c) točko med: „vse druge osebe“.

3. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnico kot sestrično zapustnika v III. dedni red uvrščajo določbe Zakona o dedovanju (ZD), vendar pa je podlaga za odmero predmetnega davka ZDDD, kjer so dedni redi določeni drugače kot v ZD. V skladu z določbami 8. člena ZDDD se v III. dedni red izrecno uvršča le „dede in babice“, ne pa tudi njihovih potomcev. Uvrstitev tožnice kot sestrične zapustnika v ta dedni red bi pomenila neupravičeno širjenje zakonskih določb. Za odločitev o odmeri davka po mnenju pritožbenega organa ni relevanten položaj tožnice po ZD, ampak položaj, ki ga določajo davčni predpisi, v danem primeru torej ZDDD. Po določbah ZDDD pa tožnice ni bilo mogoče šteti ne v II., ne v III. dedni red, ter je bila pravilno uvrščena v c) točko 8. člena ZDDD.

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in sicer 8. člena ZDDD. Meni, da je izpodbijana odločba napačna, ker prvostopenjski in pritožbeni organ nista upoštevala stopnje davka na dediščino in darila za III. dedni red, v katerega sodi tudi tožnica glede na sorodstveno vez z zapustnikom, pač pa sta napačno uporabila stopnjo iz 8. c) člena ZDDD (pravilno iz c) točke 8. člena ZDDV, opomba sodišča), ki velja za: „vse druge osebe“. Davčna osnova v znesku 561.334,15 EUR pa med strankama ni sporna. Kot sestrična zapustnika, glede na zakonsko ureditev dedovanja v Republiki Sloveniji, bi morala biti uvrščena v III. dedni red. ZDDD kot davčni predpis v 8. b) členu (pravilno v b) točki 8. člena, opomba sodišča) določa davčne stopnje za III. dedni red (dedi in babice), teh pa davčna organa prve in druge stopnje pri odmeri predmetnega davka nista upoštevala, temveč sta upoštevala davčne stopnje iz 8. c) člena ZDDD (pravilno iz c) točke 8. člena ZDDV, opomba sodišča), ki veljajo za: „vse druge osebe“. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta napačno interpretirala, da se davčne stopnje iz 8. b) člena (pravilno iz b) točke 8. člena ZDDV, opomba sodišča) uporabljajo le za dede in babice, ne pa tudi za ostale sorodnike zapustnika, ki spadajo v III. dedni red, torej tudi za potomce dedov in babic (npr. za bratrance in sestrične zapustnika), ter sta posledično za tožnico, kot sestrično zapustnika, upoštevala napačno davčno stopnjo, ki velja za „vse druge osebe“. Stališče davčnega organa, da bi tožničina uvrstitev kot sestrične zapustnika v III. dedni red pomenila neupravičeno širjenje zakonskih določb, ker so dedni redovi po mnenju davčnega organa v ZDDD določeni drugače kot po ZD, je napačno, neživljenjsko in krivično do dedičev III. dednega reda.

5. Zakonodajalec je v postopku sprejema ZDDD v 8. b) členu (pravilno v b) točki 8. člena ZDDV, opomba sodišča) uporabil dikcijo: „III. dedni red“, ki ji je v oklepaju dodal besedilo: „dedi in babice“. Taka navedba se ujema z naslovom 17. c) člena ZD (pravilno 18. člena ZD) z naslovom: „d) Tretji dedni red“ in podnaslovom: „Dedi in babice pokojnika“. Zato je evidentno, da je šlo pri zapisu v 8. b) členu ZDDD (pravilno v b) točki 8. člena ZDDV, opomba sodišča) za nedoslednost oz. nekoliko nejasno določbo, ki jo sedanja praksa upravnih organov zmotno interpretira v škodo dedičev III. dednega reda. Po interpretaciji davčnega organa, ki je napačna, bi se tako davčna stopnja iz 8. b) člena ZDDD (pravilno iz b) točke 8. člena ZDDV, opomba sodišča) uporabila le v primeru, če bi dedek in/ali babica dedovala po svojem vnuku ali vnukinji. Takih primerov pa v praksi skoraj ni, saj običajno vnuk ali vnukinje preživijo svoje babice in/ali dede in ne obratno. Zato je jasno, da ni bil namen zakonodajalca pri sprejemanju ZDDD, da uzakoni posebno davčno stopnjo, ki se v praksi ne bo nikoli uporabljala, to je, da veljajo stopnje iz 8. c člena ZDDD (pravilno iz c) točke 8. člena ZDDD, opomba sodišča) za III. dedni red le za dede in babice kot dediče svojih vnukov. Nasprotno, namen zakonodajalca, ob sprejetju ZDDD, je bil, da določi davčne stopnje za III. dedni red v celoti, torej za: „dede in babice ter njihove potomce“. Razlaga, da davčna stopnja po 8. b) členu ZDDD (pravilno b) točki 8. člena ZDDD, opomba sodišča) velja le za dede in babice kot dediče svojih vnukov, ni bil namen zakonodajalca. Zakonodajalec ima sicer pravico, da v davčnem predpisu za davčni namen poda drugačno opredelitev kot matični zakon, vendar pa mora to storiti jasno, nedvoumno in na način, da ne povzroča zmede v pravnem redu. Davčne določbe (npr. davčne stopnje navedene v b) točki 8. člena ZDDD) tudi ne morejo biti same sebi namen, to je, da se dejansko v praksi ne uporabljajo. Tudi vpogled v zakonodajni postopek sprejemanja ZDDD izkazuje, da se zakonsko določene davčne stopnje za kategorijo obdarjencev in dedičev, ki so z darovalcem oz. z zapustnikom v sorodstvenem razmerju, niso spremenile. Povečale so se zgolj davčne stopnje za kategorijo obdarjencev in dedičev, ki z darovalcem oz. zapustnikom niso v sorodstvenem razmerju, kar je razvidno iz Uvodnega dela Predloga ZDDD - prva obravnava, EVA 2006-1611-0026. Iz obrazložitve Predloga ZDDD pa je razviden namen zakonodajalca, da se glede na predhodno veljavni Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) zvišajo davčne stopnje za obdarjence in dediče, ki z darovalcem oz. z zapustnikom niso v sorodstvenem razmerju (torej ne tudi za npr. bratrance in sestrične ali tete in strice zapustnika). Nasprotno pa iz obrazložitve Predlaga ZDDD ne izhaja, da je imel zakonodajalec pri določitvi davčnih stopenj iz b) točke 8. člena ZDDD v vidu primer, ko naj bi dedek in/ali babica preživela svoje vnuke in tudi vse njihove dediče I. in II. dednega reda. Glede na navedeni namen zakonodajalca pomeni kasnejša drugačna razlaga in praksa davčnega organa napačno razlago prava in s tem napačno uporabo davčnih stopenj v korist fiskusa in v škodo davčnih zavezancev. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica sestrična zapustnika. Prav tako ni sporna višina davčne osnove za odmero davka na dediščino. Sporno pa je, ali je toženka pri odmeri davka na dediščino upoštevala pravilno davčno stopnjo iz c) točke 8. člena ZDDD s tem, ko je uporabila davčno stopnjo, ki velja za dedni red: „vse druge osebe“, ne pa davčne stopnje, iz b) točke 8. člena ZDDD, ki velja za III. dedni red (dedi in babice), kot to ugovarja tožnica. Sporna je razlaga določbe 8. člena ZDDD.

9. ZDDD je specialen predpis, ki skladno z določbo 1. člena (vsebina zakona) ureja davek na dediščine in darila ter v 8. členu določa davčne stopnje. Davčne stopnje so različne glede na dedne redove, in sicer veljajo za: a) II. dedni red (starši, bratje, sestre in njihovi potomci); b) III. dedni red (dedi in babice); c) vse druge osebe.

10. Davčni organ je v konkretnem primeru pri obdavčitvi tožnice upošteval davčno stopnjo iz c) točke 8. člena ZDDD, torej davčno stopnjo, ki velja za: „vse druge osebe“ z argumentacijo, da sicer drži, da je tožnica kot sestrična zapustnika skladno z določbami ZD uvrščena v tretji dedni red, vendar so podlaga za odmero davka določbe ZDDD, kjer pa so dedni redovi določeni drugače kot v ZD. Skladno z določbo b) točke 8. člena ZDDD se po mnenju davčnega organa v III. dedni red izrecno uvršča le dede in babice, ne pa tudi njihovih potomcev, saj se davčni predpisi razlagajo restriktivno. Zato bi po mnenju davčnega organa uvrstitev tožnice kot sestrične zapustnika v III. dedni red tudi po ZDDD pomenila neupravičeno širjenje zakonskih določb. 11. Po presoji sodišča je navedeno stališče davčnega organa napačno. Ne drži, da ZDDD dedne redove ureja drugače kot ZD, ki je matičen zakon za področje dedovanja. ZDDD „dednih redov“ ne določa, saj vsebine pojma: „dedni red“ ZDDD sploh ne opredeljuje. Opredeljuje pa predmet obdavčitve, davčne zavezance, davčno osnovo, davčne stopnje, davčne oprostitve itd. To pa tudi sicer ne bi bilo na mestu, saj je pojem: „dedni red“ institut dednega prava s področja zakonitega dedovanja, za katerega določitev oz. opredelitev je že po sami naravi stvari in pravni logiki relevanten le matičen predpis, ki ureja področje dedovanja, torej ZD. Zakonito dedovanje je dedovanje na podlagi zakona in nastopi, kadar zapustnik ne določi dedičev oz. ko ne naredi (veljavne) oporoke. Skladno z določbami ZD se pri zakonitem dedovanju deduje po dednih redih, ki določajo vrstni red dedovanja (10. člen ZD). Dedni red je torej zakonsko določen vrstni red dedovanja. Gre za pojem, ki ga vsebinsko določa ZD, ki razmejuje različne vrste upravičencev do zakonitega dedovanja po zapustniku. V ZD so opredeljeni trije dedni redi in sicer: a) „Prvi dedni red“, v katerega uvršča potomce in zakonca pokojnika (11. člen ZD); b) „Drugi dedni red“, v katerega uvršča starše in zakonca pokojnika (14. člen ZD), brate in sestre pokojnika in njihove potomce (15. člen ZD), starše pokojnika in njihove otroke (16. člen ZD) in d) „Tretji dedni red“, v katerega uvršča dede in babice pokojnika in njihove potomce (18. člen in 19. člen ZD).

12. ZDDD v svojih določbah, in sicer v 8. členu in 9. členu, uporablja pojme: „dedni redovi“, „II. dedni red“, „III. dedni red“ in „prvi dedni red“, vendar teh pojmov vsebinsko ne določa oz. opredeljuje. V 1. točki prvega odstavka 9. člena ZDDD je uporabljen izraz: „dedič ali dedinja prvega dednega reda“, brez navedbe oz. poimenovanja skupine oseb oz. dedičev, ki se glede na sorodstveno vez z zapustnikom uvrščajo v ta dedni red. V 8. členu ZDDD so v točki a) pri navedbi II. dednega reda v oklepaju navedene skupine oseb oz. dediči, in sicer starši, bratje, sestre in njihovi potomci, kar ustreza opredelitvi iz ZD, medtem ko so v točki b) pri navedbi III. dednega reda v oklepaju kot dediči navedeni le dedi in babice, ne pa tudi njihovi potomci, kot to določa ZD. Iz besedila določbe 8. člena ZDDD po mnenju sodišča jasno izhaja, da določa le davčne stopnje. Tudi vsebina tega člena ZDDD je poimenovana z zapisom: „(davčne stopnje)“, poglavje zakona pod točko II. pa je naslovljeno z: „Davčne stopnje“, pri čemer to poglavje zakona predstavlja samo ta člen. Navedeni člen kot del oz. določba specialnega predpisa (ZDDD), ki ureja davek na dediščine in darila, po svoji naravi določa zgolj davčne stopnje kot institut, specifičen za davčno področje. Iz besedila 8. člena ZDDD glede na jezikovno razlago izhaja, da so davčne stopnje določene različno glede na dedne redove. Dedni redi pa so temelj zakonitega dedovanja (torej dedovanja, pri katerem sodišče na podlagi določb zakona ugotovi, kdo in v kakšni meri je dedič zapustnikovega premoženja) in jih torej kot takšne določa ZD. Po presoji sodišča se ZDDD opira na sistemsko ureditev dednih redov po ZD. Na podlagi določbe 1. člena ZD za dedovanje v Republiki Sloveniji veljajo določbe tega zakona, kolikor ni z drugim zakonom drugače določeno. Ker kot že pojasnjeno pa ZDDD dednih redov vsebinsko ne opredeljuje in jih tako tudi ne določa drugače. Dikcija točke b) 8. člena ZDDD oz. dejstvo, da so pri navedbi III. dednega reda v oklepaju kot dediči navedeni le dedi in babice po mnenju sodišča, ne vodi v zaključek, da ZDDD v III. dedni red izrecno uvršča le dede in babice. Ne samo, da ZDDD ni pristojen za to uvrščanje (zato tudi ne more širiti oziroma ožiti kroga oseb oz. dedičev, ki se na podlagi ZD uvrščajo v posamezni dedni red), temveč takšni razlagi nasprotuje že samo dejstvo, da je zapis: „dedi in babice“ v oklepaju. Zapis v oklepaju je namreč namenjen ponazoritvi oz. dopolnitvi povedanega oz. zapisanega. Gre torej za pojasnjevanje in ne za omejevanje. Zato so po mnenju sodišča v oklepaju naštete osebe (dedi in babice) navedene le primeroma in ne taksativno, kar davčnemu organu ne preprečuje uvrstitve v III. dedni red tudi potomcev dedov in babic, skladno z določbama 18. člena in 19. člena ZD.

13. Neutemeljeno je stališče toženke, da bi tožničina uvrstitev kot sestrične zapustnika v III. dedni red pomenila nedopustno širjenje zakonskih določb. Sodišču je znano, da je davčni organ pri določitvi davčnih stopenj (8. člen ZDDD) in razlagi III. dednega reda v predmetni zadevi sledil že v preteklosti sprejeti restriktivni razlagi, ki je bila tudi potrjena na Upravnem sodišču RS, po kateri je za III. dedni red štel (le) stare starše (kot je to navedeno v b) točki 8. člena ZDDD), potomce omenjenih pa je obravnaval po davčnih stopnjah, ki veljajo za vse druge osebe (točka c) navedenega člena). Kljub temu pa, upoštevajoč pri tem tudi novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi z ZDDD1, sodišče meni, da navedena praksa in v obravnavani zadevi sprejeto stališče davčnega organa o restriktivni razlagi 8. člena ZDDD, ni pravilno in da za tako razlago tudi ni najti razlogov v obrazložitvi Predloga ZDDD.

14. Sodišče se strinja s tožničino navedbo, da so zelo redki primeri, ko bi se, skladno z razlago davčnega organa, davčna stopnja iz b) točke 8. člena ZDDD uporabila le v primeru, če bi dedek in/ali babica dedovala po svojem vnuku ali vnukinji. Navedeno tudi sicer ne izhaja iz besedila Predloga ZDDD, EVA 2006-1611-0026 z dne 14. 9. 2006. Iz Uvoda Predloga ZDDD in sicer iz Ocene stanja in razlogov za sprejem zakona izhaja, da je bilo v letu 2005 na podlagi določb prej veljavnega ZDO v III. dedni red uvrščenih slab odstotek zavezancev. Pred uveljavitvijo ZDDD je obdavčevanje dediščin in daril fizičnih oseb v Republiki Sloveniji urejal ZDO, ki je v 150. členu določal stopnje davka na dediščine in darila, in sicer: pod točko a) za II. dedni red (starši, bratje, sestre in njihovi potomci), pod točko b) za III. dedni red (dedi in babice) in pod točko c) za vse druge. Navedeno besedilo 150. člena ZDO se ne razlikuje od besedila 8. člena ZDDD. Iz Ocene stanja in razlogov za sprejem zakona izhaja, da bi prvi dedni red še vedno ostal neobdavčen, ter da bi za ostale dedne redove razpon davčnih stopenj ostal nespremenjen, razen razpona davčnih stopenj za tiste dedne redove, ki ne spadajo med ožje sorodstvo. Drži torej trditev tožnice, da zakonodajni postopek sprejetja ZDDD izkazuje, da se zakonsko določene davčne stopnje za kategorijo obdarjencev in dedičev, ki so z darovalcem oz. z zapustnikom v sorodstvenem razmerju, niso spremenile, spremenile oz. povečale pa so se zgolj davčne stopnje za kategorijo obdarjencev in dedičev, ki z darovalcem oz. zapustnikom niso v sorodstvenem razmerju. Iz ocene stanja in razlogov za sprejem ZDDD pa izhaja, da je razlog za sprejem novega zakona predvsem sistemske narave (dotedanje neupoštevanje pravnih oseb pri obdavčitvi, nova pogodbena razmerja glede na obligacijski in stvarnopravni zakonik ter nekatere določbe zakona o dedovanju, glede dednih redov pa se navaja le, da prvi dedni red ostaja neobdavčen, za ostale pa ostajajo razponi davčnih stopenj nespremenjeni, razen razpona za tiste dedne redove, ki ne spadajo med ožje sorodstvo). Da naj bi imel zakonodajalec namen v ZDDD dedne redove določiti drugače, kot so določeni v ZD, po predhodno navedenem iz Predloga ZDDD ne izhaja. Po presoji sodišča je posledično pravilno sklepanje tožnice, da iz navedenega izhaja namen zakonodajalca, da v primerjavi z ZDO zviša davčne stopnje za obdarjence in dediče, ki z darovalcem oz. zapustnikom niso v sorodstvenem razmerju (ne pa tudi za npr. bratrance in sestrične ali tete in strice zapustnika), ne pa da bi imel zakonodajalec namen v ZDDD dedne redove določiti drugače, kot to izhaja iz ZD.

15. ZDDD tudi sicer ne more posegati v zakonsko opredelitev institutov, ki jih ureja ZD, lahko pa dediče oz. skupine dedičev znotraj posameznega dednega reda obdavči različno oz. po različnih davčnih stopnjah, kar pa mora biti izrecno določeno. ZDDD kot specialen predpis z davčnega področja bi torej lahko bratrance in sestrične obdavčil po drugačnih stopnjah kot dede in babice, vendar iz obstoječe dikcije 8. člena to ne izhaja, kot utemeljeno očita tudi tožnica. V kontekstu obrazloženega sedanja dikcija 8. člena ZDDD tako ne dopušča razlage, da davčne stopnje pod b) točko 8. člena ZDDD veljajo zgolj za dede in babice oziroma da ne veljajo za bratrance in sestrične. Posledično je po presoji sodišča potrebno v III. dedni red pod b) točko 8. člena ZDDD poleg dedov in babic šteti tudi bratrance in sestrične zapustnika.

16. Ključno za odločitev v predmetni zadevi je vprašanje, v kateri dedni red se glede na sorodstvo s pokojnikom uvršča tožnica. Za to uvrstitev pa so po presoji sodišča relevantne določbe ZD, ki opredeljujejo dedne redove in ki tožnico, kot sestrično pokojnika, uvrščajo v tretji dedni red (18. člen do 20. člen ZD), kar pomeni, da za tožnico, skladno z določbo 8. člena ZDDD, veljajo davčne stopnje iz b) točke tega člena. Ker je davčni organ za tožnico uporabil davčne stopnje iz c) točke navedenega člena ZDDD, ki veljajo za: „vse druge osebe“, torej osebe, ki se ne uvrščajo v drugi oz. tretji dedni red, je po presoji sodišča napačno uporabil materialno pravo.

17. Kot že povedano je sodišče seznanjeno z dosedanjo drugačno razlago določbe b) točke 8. člena ZDDD2, ki jo je podalo Upravno sodišče RS. Vendar ob uporabljenih metodah razlage (jezikovna, sistematična, logična, zgodovinska, teleološka oziroma namenska) pri presoji tožničinih očitkov v konkretnem primeru sodišče glede na že navedeno novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in obstoječo zakonsko dikcijo 8. člena ZDDD podaja razlago 8. člena ZDDD, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe.

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ji je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (62,70 EUR), skupaj 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019. Čeprav se navedena sodba ne nanaša na enak primer, kot v obravnavani zadevi (gre namreč za pastorka, ki deduje na podlagi oporočnega dedovanja), pa iz navedene sodbe izhaja, da ni pravilno dosedanje stališče davčne in sodne prakse, ki je restriktivno razlagalo pojem pastorka in posledično štelo, da pri oporočnem dedovanju po mačehi (očimu) traja davčna oprostitev za pastorko (pastorka) le do smrti njenega (njegovega) očeta (matere). Vrhovno sodišče RS je namreč v navedeni sodbi sprejelo stališče, da je pastorek iz 9. člena ZDDD potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom. 2 Primerjaj sodbe Upravnega sodišča I U 2211/2011, I U 128/2013, I U 146/2013 in I U 1731/2019.