Jedro

Od odmerjenega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti se obračuna tudi davek od osebnih prejemkov razen, če gre za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku (ZDOH - 16. člen zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, v zvezi s členom 21. in 27. zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Uradni list RS, št. 8/91 in 12/92).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ugotovila je, da neto znesek denarnega nadomestila v višini, ki ga je tožnik prejel med brezposelnostjo, ni nižji od minimalnega denarnega nadomestila po zakonu. Po 3. odstavku 21. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti denarno nadomestilo ne sme biti nižje od 80 % zmanjšanega osebnega dohodka po zakonu. Zmanjšanje zajamčenega osebnega dohodka pomeni odbitje prispevkov in davkov, ki se obračunavajo od zajamčenega osebnega dohodka. Tako zmanjšan osebni dohodek pa je tedaj znašal 6.400 SIT. Tožnik v tožbi smiselno navaja, da je zajamčeni osebni dohodek, ki je bil določen z odlokom o določitvi zajamčenega osebnega dohodka, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 4/92, znašal 12.400 SIT in da ne obstaja zakon ali drug predpis, ki bi določal zmanjšani zajamčeni osebni dohodek. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialni predpis. Tožnik tudi navaja, da tožena stranka v postopku pred izdajo odločbe ni ravnala po pravilih postopka, ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži doplačilo denarnega nadomestila do zneska 80 % zajamčenega osebnega dohodka in povrnitev stroškov upravnega spora v znesku 6.900 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navaja, da se zmanjšanje zajamčenega osebnega dohodka nanaša na obveznost plačevanja prispevkov po zakonu o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje in na obveznost plačevanja davka po zakonu o dohodnini. Po 8. točki 17. člena zakona o dohodnini se davka od osebnih prejemkov ne plačuje od denarnih nadomestil, izplačanih v enkratnem znesku, kar pa v primeru tožnika ni podano.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča ni utemeljena tožbena trditev, da izpodbijana odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj so bile v upravnem postopku pravilno ugotovljene vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in o višini nadomestila, ki jih določa zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno uporabila materialni predpis glede višine odmerjenega denarnega nadomestila v bruto znesku. Tožniku je bilo z odločbo prve stopnje odmerjeno nadomestilo v znesku 10.747,00 SIT, kar je več kot 80 % zajamčenega osebnega dohodka, določenega z odlokom o določitvi zajamčenega osebnega dohodka (Odlok - Uradni list RS, št. 4/92), po katerem znaša zajamčeni osebni dohodek 12.400,00 SIT. Od tako odmerjenega denarnega nadomestila pa se po določbi 1. odstavka 21. člena ZZZPB obračuna prispevke po stopnjah, določenih s predpisi o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje, po določbah zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) pa davek od osebnih prejemkov. Tako prispevke kot davek obračuna izplačevalec denarnega nadomestila. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita in sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.