Jedro

Načelo enakosti pred zakonom zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajalec nalaga posameznim zavezancem, kar izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija.

Zavezanci so dolžni občinski upravi sporočiti vsako spremembo površine stavb, njihove namembnosti ter spremembo lastniškega stanja na nepremičnini, ki je obremenjena z nadomestilom, v roku enega meseca po nastanku spremembe.

Izrek

Tožba se v delu, v katerem izpodbija odločbo Davčne uprave RS, Davčnega rada Nova Gorica, št. 4224-11710985/2012-084-PO z dne 17. 8. 2012 glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu A., zavrže. V preostalem delu se tožbi delno ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. 4224-11710985/2012-084-PO z dne 17. 8. 2012 se odpravi glede odmere nadomestila za uporabo zazidanih stavbnih zemljišč – prodajnih dvorišč bencinskih servisov na naslovih B. ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2012 v skupnem znesku 130.858,54 EUR. Odmera se nanaša na nezazidani stavbni zemljišči parc. št. 260/15 in 260/17 k.o. ..., na zazidana stavbna zemljišča z bencinskimi servisi in njihovimi prodajnimi dvorišči A. in B. ter na zazidano stavbno zemljišče z upravno stavbo na C. Odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok), med drugim na njegovem 10. členu, ki določa višino točk za zazidano stavbno zemljišče v odvisnosti od cone, v kateri leži zemljišče in od namembnosti, za katero se to zemljišče uporablja. Glede na navedeno je bilo pri točkovanju zazidanih stavbnih zemljišč, ki se uporabljajo za prodajna dvorišča bencinskih servisov, uporabljeno točkovanje iz B./3. točke omenjenega člena, določeno za trgovino z motornimi gorivi.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodil v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za bencinski servis in prodajno dvorišče na naslovu A. in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje konkretizacije dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo opravljeno točkovanje ob upoštevanju meril iz Odloka. Obrazložitev ne konkretizira uporabljenih meril, ampak le citira posamezne določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka. Nadalje v izpodbijani odločbi ni navedeno, katera od več dejavnosti je bila uporabljena za točkovanje bencinskih servisov, iz katerega razloga in na kateri podlagi. Na bencinskih servisih namreč izvaja tudi dejavnosti iz druge, tretje, četrte in sedme alineje B./3. točke 10. člena Odloka.

Poleg navedenega izpodbijana odločba temelji na uporabi B./3. točke 10. člena Odloka, ki je v nasprotju z zakonom in Ustavo RS. V tej določbi so za zavezance, ki izvajajo dejavnost trgovine z motornimi gorivi, predpisane obremenitve, ki so brez utemeljenega razloga diskriminatorne. Sporna določba jih nerazumno višje obremenjuje kot druge zavezance – npr. v primerjavi s tistimi, ki v I. con izvajajo trgovino na debelo, 27-krat višje, v primerjavi s tistimi, ki izvajajo trgovino na drobno, v I. coni 41-krat višje, v primerjavi z izvajalci ostale trgovine na drobno v I. coni 18-krat višje ter v primerjavi z zavezanci, ki opravljajo dejavnost trgovine z motornimi vozili in kolesi, v I. coni 10-krat višje. Iz določb Odloka ni mogoče razbrati, kaj naj bi bil razumen razlog za 41-kratno višjo obremenitev tožnikove dejavnosti v primerjavi z zavezancem, ki na isti lokaciji izvaja trgovino na drobno. Če je razlog za tako razlikovanje gorivo kot eden izmed prodajnih artiklov, potem je to nedopustno, saj so cene naftnih derivatov pod državno kontrolo cen in obremenjene s trošarinami, zato razlog ne more biti pridobivanje „izjemnih“ dohodkov iz tega naslova. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-39/97, U-I-67/87, U-I-355/98 in U-I-217/97. Opozarja še na nedopustnost določbe 10.b člena Odloka, ki stopnjo obremenitve za objekte z namembnostjo pod B točko 10. člena Odloka na območju izjemne ugodnosti lokacije povečuje za 50 %.

Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožnik se v pripravljalni vlogi podrobneje opredeljuje še do pojasnil Mestne občine Nova Gorica, poslanih v zvezi z uporabljenimi merili in sistemom točkovanja v Odloku, pri čemer meni, da je Odlok zaradi nezakonitega in neutemeljenega razlikovanja med gospodarskimi subjekti tudi v neskladju s 74. členom Ustave RS in 64. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Poudarja, da z delom svojih prodajnih artiklov, ki niso naftni derivati, na trgu konkurira trgovcem z istovrstnimi artikli, ki so v bistveno boljšem položaju kot on, saj zaradi bistveno nižje obremenitve z NUSZ lahko ponudijo tudi bistveno nižjo ceno artiklov.

K I. točki izreka Tožba je delno nedovoljena.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je tudi upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena).

Tožnik izpodbija uvodoma omenjeno prvostopenjsko odločbo v celoti, torej tudi v delu, ki je bil z odločbo pritožbenega organa odpravljen (prodajno dvorišče in bencinski servis A. in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Glede na navedeno izpodbijana prvostopenjska odločba v tem delu nima pravne narave dokončnega upravnega akta iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. Le tak upravni akt bi bil po isti določbi lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.

Sodišče je zato tožbo v tem delu zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Tožba je utemeljena glede odmere NUSZ za prodajna dvorišča ostalih bencinskih servisov.

V zadevi je sporna uporaba tretje alineje B./3. točke 10. člena Odloka, ki se nanaša na točkovanje zemljišč po namembnosti trgovine z motornimi gorivi v posameznih conah in ki je bila v obravnavanem primeru uporabljena pri izračunu višine NUSZ za prodajna dvorišča v izreku izpodbijane odločbe naštetih bencinskih servisov. V navedeni točki je trgovina z motornimi gorivi v I. coni ovrednotena z 820 točkami, v II. coni s 680 točkami, v III. coni s 550 točkami; trgovina na debelo v I. coni s 30 točkami, v II. coni s 25. točkami, v III. pa za 20 točkami; trgovina na drobno, pretežno z živili, v I. coni z 20 točkami, v II. coni z 18 in v III. coni z 12 točkami; ostala trgovina na drobno v I. coni s 45 točkami, v II. coni s 40 točkami in v III. coni s 30 točkami. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tako razlikovanje nerazumno in arbitrarno in da temelji le na prosti presoji normodajalca.

O vprašanju skladnosti tretje alineje B./3. točke 10. člena Odloka z Ustavo RS je sodišče že odločalo v več upravnih sporih, med drugim I U 981/2011, I U 986/2011 in 1663/2011, ki je tekel med istima strankama. V teh zadevah je bila ugotovljena neustavnost tretje alineje B./3. točke 10. člena Odloka, zaradi česar je moral upravni organ v ponovljenem postopku odmeriti NUSZ za prodajna dvorišča ob upoštevanju točk, ki so določene v četrti alineji B./3. točke 10. člena Odloka za dejavnost ostale trgovine na drobno.

Ker je uporaba instituta exceptio illegalis omejena le na konkretni upravni spor, je moralo sodišče o tem vprašanju ponovno odločati, zaradi česar je Mestno občino Nova Gorica kot normodajalko pozvalo, naj pošlje podatke, ki so bili podlaga za določitev različnih obremenitev zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo različno dejavnost. Na njihovi podlagi naj bi sodišče opravilo presojo o razumnosti razlikovanja med obremenitvami posameznih zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo trgovinsko dejavnost v razmerju do tožnika, ki na tej lokaciji na prodajnih dvoriščih bencinskih servisov izvaja trgovino z motornimi gorivi.

Občina v odgovoru navaja enako kot v dosedanjih, in sicer da je pri določanju višine nadomestila za trgovino z motornimi gorivi upoštevala merila, določena v 4. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86). Glede merila opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami navaja, da se bencinski servisi v Mestni občini Nova Gorica nahajajo ob glavnih vpadnicah v mesto ter v samih naseljih oz. mestu Nova Gorica, kjer je komunalna opremljenost najvišje stopnje. Večina bencinskih servisov je v I. in II. coni, kar pomeni višje točke za odmero nadomestila. Pri merilu lege in namembnosti ter smotrne uporabe stavbnega zemljišča je bilo upoštevano, da je bencinske servise glede na veljavne prostorske akte dopustno postavljati na mešanih območjih po predhodni oceni vplivov na okolje in le s soglasjem občine. Zaradi tega osnovne dejavnosti bencinskih servisov, to je trgovine z motornimi gorivi, s prostorskega vidika ni mogoče enačiti z ostalimi trgovskimi dejavnosti, saj je ni možno izvajati kjerkoli znotraj območij mešanih dejavnosti, kot to velja za ostalo trgovino. Pri tretjem merilu, to je merilu izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, je bilo upoštevano, da sta dva bencinska servisa locirana v neposredni bližini državne meje, trije pa v mestu Nova Gorica, torej v pasu 1,5 km od državne meje. En bencinski servis je na razdalji 5 km od meje, dva pa v pasu do 10 oz. 12 km od meje. Te lokacije so z vidika možnosti ustvarjanja dohodka izredno ugodne zaradi cene goriv, ki so v Sloveniji nižje kot v Italiji. Poleg tega vsi bencinski servisi delujejo tudi ob nedeljah in praznikih, trije pa 24 ur na dan, kar dodatno pripomore k možnosti ustvarjanja dohodka. V tem primeru so bencinski servisi primerljivi z gostinskimi in nočnimi lokali ter igralništvom. V zvezi z merilom večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča pa občina pojasnjuje, da je bila upoštevana degradiranost zemljišča ob bencinskih servisih, ki jo povzroča že dejavnost sama in 24-urno delovanje. Tudi iz teh razlogov osnovne dejavnosti bencinskih servisov ne gre enačiti z ostalo trgovino na drobno.

V odgovoru še navaja, da zakonski predpisi ne določajo, da bi morala občina pred določitvijo višine nadomestila za posamezne dejavnosti predhodno pridobiti podatke, na osnovi katerih bo določila višino nadomestila. Podatkov iz naslova pridobivanja dohodka niti ne more pridobiti in na tej podlagi določiti višjo stopnjo obremenitve posamezne dejavnosti, ampak to določi izključno v skladu z navedenimi merili glede na to, kaj posamezna dejavnost s prostorskega in gospodarskega vidika predstavlja za občino. Opozarja, da se tožniku obračunava NUSZ za trgovino z motornimi gorivi le od površin, ki so namenjene točenju goriva, medtem ko so površine samih objektov bencinskih servisov obremenjene kot trgovina na drobno, čeprav se v nekaterih izvaja tudi gostinska dejavnost, za katero je sicer predpisano višje število točk. Sodišče na podlagi teh pojasnil ugotavlja, da je bilo pri določanju višine NUSZ v Odloku upoštevano tudi merilo izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004 zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajalec nalaga posameznim zavezancem, kar izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zavzelo tudi stališče, da določba predpisa lahko prestane preizkus razumnosti le, če normodajalec navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami, zato lahko normodajalec to merilo uporabi za posamezno skupino zavezancev le sorazmerno enako, to je po predhodni ugotovitvi razmerij med zavezanci po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, ne pa na podlagi proste presoje.

Navedeno pomeni, da je obravnavano merilo mogoče uporabiti in na njegovi podlagi določiti različne obremenitve le ob predhodni ugotovitvi konkretnih okoliščin na strani posamezne skupine zavezancev, to je podatkov, ki so podlaga za določitev sorazmerij med njihovimi obremenitvami.

Sodišče ugotavlja, da Mestna občina Nova Gorica v odgovoru takih podatkov ni navedla, zato tudi ni mogoč sklep, da je razlikovanje med zavezanci, ki v isti coni uporabljajo stavbna zemljišča za izvajanje trgovine z motornimi gorivi, in tistimi, ki zemljišča uporabljajo za drugo trgovsko dejavnost (npr. v I. coni so prvi več kot 18-krat bolj obremenjeni kot v primeru izvajanja ostale trgovine na drobno), sorazmerno in s tem razumno. V tem pogledu so zato trditve o izredno ugodni možnosti ustvarjanja dohodka na bencinskih servisih zaradi neposredne bližine državne meje z Italijo in zaradi daljšega obratovalnega časa v primerjavi z večino preostalih trgovin, pavšalne, saj ne pojasnjujejo razmerja med obremenitvami zavezancev.

Glede na navedeno je določba tretje alineje B./3. 10. člena Odloka, ki je bila v zadevi uporabljena za izračun NUSZ za zazidana stavbna zemljišča – prodajna dvorišča bencinskih servisov, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave in je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti (načelo exceptio illegalis). Sodišče je zato tožbi ugodilo v obsegu, v katerem je bila uporabljena neustavna določba Odloka in je izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ tudi za površine prodajnih dvorišč odmeriti NUSZ v višini, določeni v B./3. točki 10. člena Odloka za ostalo trgovino na drobno. V zadevi namreč ni sporno in je tudi splošno znano, da so zemljišča prodajnih dvorišč bencinskih servisov namenjena prodaji motornih goriv imetnikom motornih vozil. Ker to ni ne trgovina na drobno, pretežno z živili, ne trgovina v kioskih, omenjeni Odlok pa drugih vrst trgovine na drobno izrecno ne predvideva, je treba NUSZ obračunati ob upoštevanju točk, predvidenih za dejavnost ostale trgovine na drobno.

K III. točki izreka Pri izračunu NUSZ za preostala zemljišča sporna tretja alineja B./3. točke 10. člena Odloka ni bila uporabljena, sodišče pa se ne strinja niti s tožbenim stališčem, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preveriti. Že v izreku so konkretizirane okoliščine, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu NUSZ za posamezno stavbno zemljišče, to je namembnost stavbe oziroma zemljišča, površina v kvadratnih metrih, število točk, ki izražajo stopnjo obremenitve v odvisnosti od namembnosti in od cone, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, ter vrednost točke. Gre za elemente, ki so bili uporabljeni za izračun na podlagi 8. in 9. člena Odloka, kar je navedeno tudi v obrazložitvi.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je upravni organ v izreku navedel, v katerem območju oziroma na katerem naslovu se nahaja posamezni objekt oziroma zemljišče in v katero cono je uvrščen, v obrazložitvi pa pojasnil, katere lokacije so v skladu z Odlokom uvrščene v posamezno cono. Zato ni mogoče trditi, da tožnik ne bi mogel preveriti, ali so bili njegovi bencinski servisi na B., obe nezazidani stavbni zemljišči in zemljišče z upravno stavbo v C. uvrščeni v tisto cono, v katero Odlok uvršča posamezno od naštetih lokacij v 11. členu (zazidana stavbna zemljišča) in 11. b členu (nezazidana stavbna zemljišča).

Nadalje je jasno razvidno, da so bili bencinski servisi (brez prodajnih dvorišč) točkovani po namembnosti ostale trgovine na drobno, kot to določa četrta alineja B./3. točke 10. člena Odloka, upravna stavba pa kot objekt za upravo (B./1. točka). Čeprav ne izrecno, je bila na ta način v izpodbijani odločbi navedena dejavnost, ki jo tožnik izvaja na bencinskih servisih in je bila uporabljena za točkovanje. Tako določene dejavnosti tožnik v pritožbi ni izpodbijal, saj je v njej s sklicevanjem na več dejavnosti, ki da jih opravlja (pri tem ni navedel, katere), izpodbijal le točkovanje, ki je temeljilo na trgovini z motornimi gorivi, ne pa tudi na ostali trgovini na drobno, kar pomeni, da v tem delu dejansko stanje zanj ni bilo sporno. V tem pogledu zato niti obrazložitev izpodbijane odločbe ni pomanjkljiva, saj bi bilo sklep, da odločbe ni mogoče preizkusiti, mogoče sprejeti le, če bi tožnik zatrjeval, da zemljišča bencinskih servisov (brez prodajnih dvorišč) uporablja izključno za izvajanje katere od ostalih trgovskih dejavnosti iz B./3. točke (npr. trgovino na drobno, pretežno z živili, ali pa le trgovino z motornimi vozili in motornimi kolesi – v tem primeru bi glede na število točk to zatrjeval v svojo škodo). Ker pa na bencinskih servisih opravlja več trgovinskih dejavnosti na drobno (v tožbi jih našteva 14), torej mešano trgovino na drobno, je edina logična uvrstitev bencinskih servisov pod opredelitev ostale trgovine na drobno.

Povedano pomeni, da je izdana prvostopenjska odločba glede dejanskega stanja, uporabljenih elementov za izračun, vrednosti točke in pravne podlage za tak izračun konkretizirana do te mere, da v celoti omogoča preizkus pravilnosti in utemeljenosti izračunanega NUSZ. Sodišče zato le dodaja, da če je prišlo do spremembe namembnosti, je tožnik dolžan ravnati v skladu s 14. členom Odloka, po katerem so zavezanci dolžni občinski upravi sporočiti vsako spremembo površine stavb, njihove namembnosti ter spremembo lastniškega stanja na nepremičnini, ki je obremenjena z nadomestilom, v roku enega meseca po nastanku spremembe. Na omenjeno je bil tožnik opozorjen že v prejšnji zadevi I U 1663/2011, ko je uveljavljal identične tožbene ugovore glede pri izračunu upoštevane namembnosti zemljišča. Davčni organ namreč odmeri NUSZ na podlagi podatkov občine (404. člen ZDavP-2), kar pomeni, da pred izdajo odločbe sam ne ugotavlja dejanskega stanja stavbnih zemljišč.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožbeni očitek, da se nerazumno razlikovanje zavezancev še dodatno stopnjuje z določbo 10.b člena Odloka, ki na območju izjemne ugodnosti lokacije stopnjo obremenitve za namembnost B - nestanovanjska povečuje še za 50 %.

Sodišče ugotavlja, da 11. člen Odloka kot območje izjemne ugodnosti lokacije določa cono z oznako I. a. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da v to cono ni bilo uvrščeno nobeno od tožnikovih stavbnih zemljišč, kar pomeni, da sporna določba v obravnavanem primeru ni bila uporabljena. Njena presoja zato ne more biti predmet tega upravnega spora (enako že v I U 986/2011, I U 1663/2011).

Glede na navedeno je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K III. točki izreka Ker je sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbi (za 117.128,67 EUR), stroški sodnega postopka pa so ne glede na sklep o zavrženju in zavrnilni del sodbe enaki, kot če bi tožnik uspel v celoti, je ta v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je tožnik od tega zneska upravičen še do priglašenega 22 % DDV, to je 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Sodišče tožniku ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2014, v kateri je pojasnil svoja stališča na odgovor Mestne občine Nova Gorica. Po 4. členu Pravilnika se tožniku priznajo stroški za obrazložene vloge le, če je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati. V obravnavanem primeru sodišče dodatnih pojasnil ni zahtevalo in je tožniku poslalo odgovor Mestne občine Nova Gorica le v vednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).