Jedro

Tudi, če je meja že določena v upravnem postopku kot dokončna meja, je po sedanji ureditvi dopustno sprožiti sodni postopek, v katerem se meja ureja po čisto drugih kriterijih (močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena), kot v upravnem postopku (katastrska meja).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica tistega dela nepremičnine s parc. št. 840/1 k.o. V., ki je v lasti tožene stranke in ki je v elaboratu za evidentiranje nepremičnin v zemljiškem katastru, ki je bi izdelan med sodnim postopkom, označen z rezervirano parc. št. ___ k.o. V.. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.275,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper takšno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, ki očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je zmotno stališče, da pomeni dokončna odločba o evidentiranju urejene meje v katastru že tudi urejeno lastništvo na parcelah, in da po dokončnosti odločbe o evidentiranju urejene meje ni več mogoče odpirati vprašanja lastništva na parcelah med katerimi je meja evidentirana kot urejena. Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje postopek urejanja meje. Meja se lahko ureja v dveh postopkih: upravnem in sodnem. Tudi če je končan upravni postopek, to ni ovira, da se predlaga sodno urejanje meje. Po končanem upravnem postopku pa se lahko vloži tudi tožba z zahtevkom, ki ga v tem pravdnem postopku uveljavlja tožeča stranka. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) je v 273. členu razveljavil določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), na podlagi katerega se je urejala meja v upravnem postopku. ZENDMPE je res določal, da urejanje meje v sodnem postopku ni dopustno, če je bila meja po tem zakonu urejena kot dokončna. Z razveljavitvijo 38. člena ZENDMPE pa je bila razveljavljena domneva o nedobrovernosti. Po prejšnjem zakonu pri dokončno urejeni meji res ne bi bilo mogoče priposestvovanje ali pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. ZENDMPE je nasledil Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN). Ta zakon ureja mejo na podlagi kriterija katastrske meje. Upravni postopek izvaja geodetska uprava, ki na podlagi izdelanega elaborata ureditve meje, evidentira mejo v zemljiškem katastru. Bistveno za ta postopek je, da meja, ki jo zatrjujejo lastniki sosednjih parcel, ne sme odstopati od meje po podatkih zemljiškega katastra. Sodišče ni vezano na pravnomočno izdano upravno odločbo, razen kolikor mora upoštevati domnevo o močnejši pravici po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. To domnevo pa je mogoče v civilnem sodnem postopku izpodbiti. Kljub dokončnosti meje v upravnem postopku je zato možen tudi sodni postopek. Odločitev zanj je stvar lastnika. Ureditev meje v nepravdnem postopku ureja 77. člen SPZ. Ta določba vsebuje kriterije, po katerih sodišče v nepravdnem postopku uredi mejo. Kljub temu, da je meja končana v upravnem postopku, ima torej lastnik še vedno pravico, da uredi mejo v nepravdnem postopku, pa tudi v pravdnem na podlagi lastninske tožbe. Tožeča stranka je sprožila lastninski spor. V tožbi zatrjuje priposestvovanje dela parcele, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last tožene stranke. Za svoje navedbe je predlagala dokaze, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, ni izvedlo. Če bi jih, bi z njimi bila ovržena domneva močnejše pravice po meji, ki je bila urejena v upravnem postopku. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje v zadevi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev izpodbijane sodbe pravilna, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi, da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je vložila lastninsko tožbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila meja med parcelama tožeče in tožene stranke že dokončno urejena v katastrskem postopku in to naj bi pomenilo, da je urejeno že tudi lastništvo. Po stališču izpodbijane sodbe sodišče po dokončnosti odločbe o evidentiranju urejene meje v katastru ne sme več odpirati vprašanj o lastnini na parcelah med katerimi je meja evidentirana kot urejena. To stališče je zmotno, kot utemeljeno navaja pritožba. Takšne določbe je vseboval ZENDMPE, ki pa je bil v tem delu razveljavljen ob sprejemu SPZ (člen 273 SPZ). ZEN, ki je nasledil ZENDMPE, takšne določbe nima. Tudi, če je meja že določena v upravnem postopku kot dokončna meja, je po sedanji ureditvi dopustno sprožiti sodni postopek, v katerem se meja ureja po čisto drugih kriterijih (močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena), kot v upravnem postopku (katastrska meja). V lastninskem sporu, kjer mora tožnik dokazati dobroverno lastniško posest v trajanju več kot deset let (43. člen SPZ), je zato še toliko manj pomembno, ali je bila v upravnem postopku meja dokončno določena. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče o nedopustnosti sodnega postopka zaradi dokončno urejene meje v katastrskem postopku, je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev tega spora neraziskano. Vse dokazne predloge je zaradi tega zmotnega stališča sodišče prve stopnje zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku so predlagane številne priče z območja prvostopenjskega sodišča, predlagan je ogled sporne nepremičnine na V. in izvedenec geodetske stroke, ki bo prav tako iz območja novogoriškega sodišča, zato bo izvedene dokaze lažje, hitreje in ceneje izvedlo prvostopenjsko sodišče. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno zaslišati priče o vseh relevantnih dejstvih zatrjevanega priposestvovanja dela parcele, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih last toženca in zatem ugotovljena dejstva v novi sodbi tudi ustrezno obrazložiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165. Zakona o pravdnem postopku.