Jedro

Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka svoje stroške pritožbe krije sama, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožnici za leto 2024 iz naslova dela z duševno motenimi osebami priznalo 10 dni letnega dopusta, tako da njen letni dopust za leto 2024 pri toženi stranki znaša skupaj 42 dni. Toženki je naložilo, naj ji omogoči izrabo 42 dni letnega dopusta za leto 2024 ter ji povrne stroške postopka v znesku 931,47 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212., 215., 243. in 287. členom ZPP ter absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ji z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišču očita, da ni ugotavljalo, koliko časa in v kolikšnem obsegu naj bi tožnica delala z duševno motenimi osebami, zlasti z osebami z demenco. Navaja, da se je tožnica sklicevala predvsem na motnje zavesti, afazične motnje, delirije in demence; v dokaznem postopku se je izkazalo, da je duševna motnja kvečjemu demenca, pa še ta le kot simptom nevrološke bolezni; zakoniti zastopnik toženke in priča A.A. sta pojasnila, da nevrologi obravnavajo paciente z duševnimi motnjami zgolj izjemoma in le tedaj, ko so te pridružene nevrološkim boleznim. Poudarja, da B.B. in A.A. nista bila zaslišana o konkretnem delu tožnice, zato njuni izpovedi nista podlaga za zaključek, da tožnica dela z duševno motenimi osebami. Zatrjuje sodbo presenečenja, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na Razlago KPZZ iz Ur. l. RS, št. 3/2004, ne da bi ugotavljalo, ali je tožnica stalno ali več kot šest mesecev letno delala z osebami z demenco. Vztraja, da bi moralo sodišče za razjasnitev vprašanj, kaj pomeni duševna motnja in s kakšnimi pacienti dela tožnica, postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Meni, da dodatni dopust po KPZZ pripada le zdravnikom, ki delajo z osebami, pri katerih je primarna diagnoza duševna bolezen, ne pa nevrološka bolezen s pridruženimi simptomi. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke v pritožbi, izpostavlja pritožbene novote in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je zaposlena pri toženki kot zdravnica - specialistka ... na Kliniki D. Toženka ji je za leto 2024 odmerila letni dopust v skupnem trajanju 35 dni. Pri tem ji je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z lažje motenimi ali prizadetimi osebami odmerila 2 dneva dopusta na podlagi 5. točke drugega odstavka 36. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (KPDZSV). Tožnica je takšni odmeri letnega dopusta nasprotovala in zahtevala, da se ji iz tega naslova prizna 10 dni letnega dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (KPZZ), kar je toženka zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi se pri odmeri letnega dopusta morale uporabiti določbe KPZZ in da je tožnica pri svojem delu obravnavala tudi paciente z duševno motnjo (demenco), kar pomeni, da je iz naslova psihičnih obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami upravičena do 10 dni dopusta na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ, zato je njenemu zahtevku ugodilo.

6.Ni podana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do razlage 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 160. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) omogoča, da se delavcu odmeri daljši dopust od minimalnega iz 159. člena ZDR-1, če je tako predvideno s kolektivno pogodbo. Med strankama ni bilo sporno, da veljajo in se uporabljajo tako določbe KPZZ kot KPDZSV, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) preverilo, katera kolektivna pogodba je za tožnico ugodnejša. Ugotovilo je, da je to KPZZ, zato se mu ni bilo treba opredeljevati do razlage določb KPDZS,1 ker ta ni pravno relevantna za odločitev v tej zadevi.

7.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke s področja psihiatrije, ki je bil predlagan zaradi ugotavljanja, ali tožnica dela z duševno motenimi osebami. Ker sta zakoniti zastopnik toženke in priča A.A., predstojnik Oddelka C. pri toženki, potrdila, da se demenca šteje za duševno motnjo in da tudi na Oddelku E. obravnavajo paciente z demenco, postavitev izvedenca, ki bi podal mnenje, ali tožnica na Oddelku E. obravnava tudi paciente z duševno motnjo, ni bila potrebna. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev 243. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved priče B.B., ki je, enako kot ostali zaslišani potrdila, da demenca predstavlja duševno motnjo. Postavitev izvedenca glede na skladno izpoved vseh zaslišanih, da je demenca duševna motnja, toženka tega ne izpodbija niti v pritožbi, ni bila potrebna.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje štelo, da so tudi motnje zavesti, afazične motnje ter deliriji oblike duševne motnje, in da je sodba v tem delu neobrazložena. V 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpoved tožnice, ki šteje navedene motnje tudi za obliko duševne motnje, iz 16. točke obrazložitve pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica opravlja delo z osebami z duševno motnjo, ker zdravi paciente z demenco. Pravilno je namreč upoštevalo, da so vsi zaslišani: tožnica, zakoniti zastopnik toženke in priči A.A. ter B.B., potrdili, da demenca predstavlja duševno motnjo. Motenj zavesti, afazičnih motenj in delirijev sodišče prve stopnje ni opredelilo kot duševno motnjo, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov v tem delu, prav tako ni podano nasprotje v razlogih v sodbi in med izpovedjo A.A., ki je izpovedal, da navedena stanja ne predstavljajo duševne motnje.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o sodbi presenečenja, ker naj bi sodišče prve stopnje v celoti spregledalo izpoved A.A. in zaključilo, da so tudi motnje zavesti, afazične motnje in deliriji duševne motnje. Kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni naredilo. Pravilno je povzelo izpovedi vseh zaslišanih, tudi A.A. Nestrinjanje stranke s sprejeto odločitvijo ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja se lahko govori le v primeru, ko sodišče pri odločitvi uporabi dejansko ali pravno podlago, na katero nobena stranka ob ustrezni skrbnosti ni mogla računati in se do uporabe takšne podlage posledično ni mogla opredeliti. Do tega v tej zadevi ni prišlo.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zakoniti zastopnik toženke ter priči B.B. in A.A. niso bili zaslišani glede konkretnega dela tožnice in da zato njihovih izpovedi ni bilo mogoče uporabiti pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s soglasjem obeh pravdnih strank prebralo prepis zvočnega posnetka zaslišanja navedenih oseb iz drugega individualnega delovnega spora (opr. št. Pd 150/2024, priloga A 8). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala izvedbi tega dokaza niti ni zatrjevala, da izpovedi navedenih oseb zaradi drugačnega dejanskega položaja tožnice ne bi bile uporabne tudi v obravnavani zadevi. Prav tako ni zatrjevala, da bi se delo tožnice kot specialistke ... bistveno razlikovalo od dela drugih nevrologov na Kliniki D., na katerega so se nanašale izpovedi zaslišanih oseb. Svoje nestrinjanje z uporabo oziroma dokazno vrednostjo teh izpovedi prvič izraža šele v pritožbi, kar je prepozno (286.b člen ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje svojih dejanskih zaključkov ni oprlo zgolj na abstraktna strokovna pojasnila o razlikovanju med duševnimi motnjami in drugimi stanji, temveč tudi na izpovedi o naravi dela na Kliniki D., kjer tožnica opravlja delo specialistke ... Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da so vsi zaslišani potrdili, da se na Kliniki D. obravnavajo tudi pacienti z duševno motnjami. Zakoniti zastopnik toženke je izrecno izpovedal, da zdravnik specialist nevrologije na oddelku za nevrološke bolezni dela tudi z duševno motenimi osebami, pri čemer je posebej izpostavil paciente z demenco. Prav tako je pojasnil, da nevrologi sami obravnavajo simptomatiko duševnih motenj pri pacientih po možganski kapi in pri dementnih bolnikih. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnica delo opravlja prav kot specialistka ... na Kliniki D., je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo utemeljeno povezalo tudi s konkretnim delom tožnice. Enako velja za pričo B.B., predstojnico Klinike D. Njena izpoved ni bila podana zgolj na splošni ravni, temveč se je nanašala prav na delo nevrologov na oddelku, kjer dela tožnica. Priča je podrobno opisala strukturo pacientov na Kliniki D., njihove duševne motnje ter način njihove obravnave. Izpovedala je, da imajo nevrološki bolniki pogosto delirije, halucinacije, blodnje, psihotična stanja, agresivnost in druge duševne motnje, ter da takšne paciente obravnavajo nevrologi na dnevni ravni. Ker je tožnica zdravnica specialistka na istem oddelku, ni bilo nobene potrebe po dodatnem formalističnem vprašanju, ali se opis dela nanaša tudi nanjo osebno. Tudi priča A.A. je izpovedal, da se na oddelku E. obravnavajo pacienti z duševnimi motnjami, kadar so te povezane z nevrološkimi obolenji, posebej pri demencah. Njegova izpoved je bila zato relevantna za presojo narave pacientov, s katerimi delajo nevrologi na Kliniki D., posledično pa tudi tožnica. Pritožba pri tem prezre, da odločilno dejstvo ni bilo, ali posamezna priča osebno spremlja vsakodnevno delo tožnice, temveč ali delo zdravnika specialista nevrologije na Kliniki D. objektivno vključuje delo z duševno motenimi osebami. Prav glede tega vprašanja pa so se vse navedene izpovedi nanašale neposredno na delovno okolje in delovne naloge, ki jih opravlja tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da so navedene izpovedi relevantne tudi za presojo konkretnega dela tožnice, pri čemer je njihovo dokazno vrednost presodilo skupaj z izpovedjo same tožnice in ostalimi izvedenimi dokazi, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

11.Pritožbene navedbe, da bi tožnica glede na razlago KPPZ, Ur. l. RS, št. 3/2004,2 morala zatrjevati (in dokazati), koliko časa na leto je delala z bolniki, pri katerih je podana tudi demenca, so neutemeljene. Toženka tovrstnega ugovora med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala in ne navaja, zakaj to uveljavlja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega iz citirane razlage ne izhaja, da se 10 dni dopusta zaradi psihičnih obremenitev zaradi dela s pacienti z duševno motnjo prizna le, če zdravnik vsaj 6 mesecev dela z bolniki z duševno motnjo. Iz razlage izhaja le, da mora nevrolog vsaj 6 mesecev v letu delati na oddelku, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica celotno leto 2024 zaposlena na Oddelku E. pri toženki, kot tudi ne, da na tem oddelku obravnavajo tudi paciente z demenco. Vse navedeno je tožnica zatrjevala, zato je neutemeljen očitek o kršitvi 7., 212. in 215. člena ZPP, prav tako je tožnica v zvezi z vsebino dela in obsegom pacientov z duševno prizadetostjo in duševnimi motnjami predlagala, naj toženka predloži analize njenega dela, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo že na podlagi drugih dokazov ugotovljeno, da je tožnica delala s pacienti z demenco, torej s pacienti z duševno motnjo.

12.Toženka neutemeljeno vztraja, da dodatnih 10 dni dopusta pripada le zdravnikom, ki zdravijo paciente, katerih primarna diagnoza je duševna bolezen, ne pa tudi zdravnikom, ki primarno zdravijo paciente zaradi nevroloških bolezni, izraženo pa imajo tudi simptomatiko duševne motnje. Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.3

13.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določbami Odvetniške tarife (OT) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR. Ta znesek je toženka dolžna tožnici povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje priglašeni stroški tožnici glede na OT (tar. št. 16/1b OT) ne pripadajo.

-------------------------------

1Razlaga se nanaša na to, kaj se šteje za duševno motnjo oziroma manj razvitost v smislu 5. točke drugega odstavka 36. člena KPDZSV.

2Razlaga določa: "Nevrologom, ki delajo stalno ali več kot 6 mesecev na leto na oddelkih, kjer poteka delo z bolniki, pri katerih se poleg telesne prizadetosti pojavlja tudi duševna prizadetost v obliki motenj zavesti, afazičnih motenj, delirijev ali demence, po stališču odbora pripadata dodaten dopust in dodatek za delo s težje duševno motenimi in/ali telesno prizadetimi."

3Razlaga določa: "Dodatni dopust iz naslova dela z duševno motenimi osebami po 36. členu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike RS ni omejen na konkretne specializacije, temveč je vezan na pogoje dela."