Jedro

Če prosilec za azil svojih trditev ne podpre z nobenimi dokazi, mora biti njegova izpoved jasna, natančna in konsistentna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 901/2003-13 z dne 4.6.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka zgoraj navedene sodbe in sklepa na podlagi 1. točke 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.4.2003. Z njo je zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega postopka. Z 2. točko izreka pa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. V obrazložitvi sodbe navaja, da je odločba tožene stranke izdana na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega skladno s podatki in listinami v upravnih spisih, na katere se sklicuje tožena stranka in jih vsebinsko povzema v obrazložitvi odločbe (tožnikova prošnja za azil z dne 29.1.2003, zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 31.3.2003, sestavljen v navzočnosti tožnikovega odvetnika, poročila Country Information & Policy Unit z naslovom Revolucija kolesa - Falun Gong na Kitajskem in v izgnanstvu, poročilo Religious Tolerance, Falun Gong & Falun Dafa, poročilo US Department of state, China - Country Reports on Human Rights Practices, February 23, 2001, Priročnik UNCHR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, Ženeva, Januar 1992).

Pravilni so tudi pravni in dejanski razlogi, ki so toženi stranki narekovali zavrnitev prošnje. Sodišče se nanje v celoti sklicuje, ter jih v sodbi ne ponavlja. Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker tožnik niti ni navedel konkretno in določno po vsebini, v čem oziroma glede katerih pravno relevantnih okoliščin te zadeve naj ne bi bilo (objektivno) dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za azil utemeljeno zavrnila in mu določila rok, v katerem mora zapustiti RS na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil), ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila in s tem statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Prosilec za azil mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, v konkretnem primeru Ljudsko Republiko Kitajsko. V obravnavanem primeru je tožnik kot razlog za pridobitev azila implicitno navajal svojo pripadnost družbeni skupini oziroma gibanju Falun Gong. Tožnik nima nobenih dokazov, s katerimi bi lahko utemeljil svoje navedbe, zato bi moral podati verodostojno in prepričljivo izpoved, ki bi kazala na to, da je njegova prošnja za azil utemeljena. Vendar tožnik ni verodostojno predstavil razlogov za pridobitev azila, saj tudi po oceni sodišča tožnikove navedbe o njegovem preteklem delovanju oziroma domnevni udeležbi v gibanju Falun Gong ne dosegajo praga verodostojnosti, kar je povsem pravilno zaključila tožena stranka. Sodišče enako kot tožena stranka ugotavlja, da je tožnik nejasno, nekonsistentno in pomanjkljivo opisoval svoje preteklo delovanje v gibanju, tako da njegove izjave ni mogoče šteti za verodostojno. Humanitarnih razlogov za pridobitev azila tožnik v postopku ni uveljavljal in jih tožena stranka mimo tožnikovih navedb in objektivnega stanja v matični državi, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi, tudi ni dolžna ugotavljati. Subjektivna ogroženost prosilca za azil se namreč lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda sam prosilec v azilnem postopku v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v izvorni državi. Ocena tožena stranke, da tožniku v primeru vrnitve v Ljudsko Republiko Kitajsko ne grozi preganjanje, temelji na pravilnem vrednotenju razlogov, ki jih uveljavlja tožnik, v povezavi z objektivno situacijo v tožnikovi izvorni državi, saj je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o individualnem preganjanju tožnika, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in je pravilen njen zaključek, da je strah tožnika pred preganjem neutemeljen. Prav tako v konkretnem primeru ni razlogov za priznanje azila na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj se azil iz humanitarnih razlogov prosilcu prizna le ob predpostavki, da takšni razlogi v konkretnem primeru tudi obstajajo. Vendar pa tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena, konkretnih humanitarnih razlogov za pridobitev azila pa v postopku pred odločitvijo tožene stranke niti ni uveljavljal. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno zaključila, da glede na razmere in okoliščine, ki izhajajo iz podatkov v spisu, fizična integriteta ali varnost tožnika ob vrnitvi v Ljudsko Republiko Kitajsko ne bo ogrožena. Realna nevarnost, da bo oseba izpostavljena nečloveškemu ravanju ob vrnitvi, po presoji sodišča, zaradi navedenih razlogov ne obstaja.

V pritožbi zoper 1. točko (sodbo) tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba "odpravi". Organ, ki je odločal o njegovi prošnji za azil, ni verjel njegovim izjavam, čeprav so verodostojne. Upoštevati bi moral, da tožnik ni prav dolgo pripadnik Falun Gonga, zato vseh podrobnosti še ne pozna. Verjetno tudi ni mogoče pričakovati, da bi vsak pripadnik poznal ravno vsa tista pravila, ki so navedena v poročilih mednarodnih organizacij, oziroma da bi poznal vsa pravila ali dogme neke veroizpovedi. Zelo verjetno je, da pripada določeni skupini navedene vere, ki jo prakticirajo na svoj način. Tožnik je povedal vse, kar je vedel in ni ničesar prikrival. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Na podlagi izjav in listin, ki jih je tožena stranka navedla v svoji odločbi, je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00-odl. US, 113/00-odl. US, 124/00 in 67/01 - ZAzil).

Tožnik se v pritožbi ne strinja s presojo, da so njegove izjave o gibanju Falun Gong, katerega član naj bi bil, tako pomanjkljive in nekonsistentne, da jih ni mogoče šteti za verodostojne. Toda z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka s tem v zvezi, sodišče prve stopnje pa se je z njimi strinjalo, je tožnikovo izpoved natančno in prepričljivo razčlenila, tako da pritožbeno sodišče nima pomislekov v navedeno presojo. Zlasti zato, ker tožnik za svoje trditve ni ponudil nobenih dokazov, bi morala biti njegova izpoved jasna, natančna in konsistentna. Ker pa tožnik na vprašanja o gibanju, kateremu naj bi pripadal in ga vsakodnevno prakticiral, ni dal točnih odgovorov, temveč je odgovoril le splošno ali celo napačno (ni znal opisati niti ene izmed petih osnovnih vaj Falun Gonga, ne pozna znaka "Wan", čeprav je ta simbol Falun Gonga, ni vedel kje se nahaja voditelj gibanja, čeprav je na Kitajskem splošno znano, da je bil izgnan), drugačna presoja ni mogoča. Pritožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolgo pripadnik Falun Gonga in da zato vseh podrobnosti ne pozna, te presoje ne ovrže, saj se tožnik ni izjavljal o podrobnostih, temveč le o najbolj osnovnih značilnostih gibanja, ki naj bi mu pripadal. Drugih konkretnih ugovorov na ugotovljeno dejansko stanje pa pritožba ne navaja.

Pritožba tudi ne razloži, s čim sta podana ostala uveljavljana pritožbena razloga.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.