Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zahtevek, ki ga je tožnica postavila z vlogo z dne 20. 1. 2021, že vsebovan v zahtevku, ki ga je tožnica postavila ob vložitvi tožbe. V tem primeru pa ne gre za kumulacijo zahtevkov, ampak gre za modifikacijo tožbenega zahtevka. Če je primarni zahtevek v določenem delu višji kot eventuelni zahtevek, slednji pa je višji v drugem delu, v takšnem primeru gre za razmerje vključenega zahtevka in do kumulacije sploh ni prišlo, s tem pa je odpadla dolžnost sodišča odločati o zahtevku, v skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo 12.597,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2020 do plačila ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožnici plačati znesek 4.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 12. 2. 2019 do dne 9. 12. 2020. V presežku do zahtevanega zneska glavnice in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.960,00 EUR od dne 23. 1. 2019 do dne 11. 2. 2019 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 EUR od dne 23. 1. 2019 do dne 11. 2. 2019 je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.459,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je nesporno prišla toženka v izpolnitveno zamudo dne 12. 2. 2019, kot je to ugotovilo sodišče. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi že njenemu primarnemu tožbenemu zahtevku, kjer je pravilno upoštevano delno plačilo toženke in ima v vsakem primeru tožnica pravico do kapitalizacije glavnice. Na znesek 10.710,00 EUR, kolikor je ugotovljena vrednost uničenega vozila, bi moralo sodišče obračunati zakonske zamudne obresti do dne, ko je bilo opravljeno delno plačilo toženke, na ta dan pa je toženka dolgovala tožnici 12.271,16 EUR. Od takšnega zneska pa bi takrat moralo sodišče odbiti 5.000,00 EUR, ki ga je poravnala toženka, ki ni navajala, da plačuje glavnico, zato bi sodišče moralo najprej poračunati zakonske zamudne obresti in šele nato glavnico in bi toženka morala tožnici plačati še 7.271,16 EUR. Sodišče pa ne samo, da ni pravilno upoštevalo delnega plačila toženke, je slednjega še valoriziralo in ji tako še dodatno odvzelo 750,00 EUR. Do valorizacije bi namreč imela toženka pravico zgolj takrat, če bi pred izpolnitveno zamudo pred tožbo plačala nesporni del odškodnine. Predlaga da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni v smislu pritožbenih navedb. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša materialne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dne 13. 3. 2019 vložila tožbo, v kateri je iz naslova materialne škode zahtevala odškodnino v višini 15.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje. Zatem ko je toženka dne 9. 12. 2020 plačala 5.000,00 EUR, je postavila, kot sama navaja, nov primarni zahtevek, s katerim zahteva plačilo 12.597,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2020 dalje, dosedanji postavljeni tožbeni zahtevek pa ostane v veljavi kot podrejeni.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zahtevek, ki ga je tožnica postavila z vlogo z dne 20. 1. 2021, že vsebovan v zahtevku, ki ga je tožnica postavila ob vložitvi tožbe. V tem primeru pa ne gre za kumulacijo zahtevkov, ampak gre za modifikacijo tožbenega zahtevka glede na dejstvo, da je toženka nesporno plačala 5.000,00 EUR dne 9. 12. 2020. Če je primarni zahtevek v določenem delu višji kot eventuelni zahtevek, slednji pa je višji v drugem delu, v takšnem primeru gre za razmerje vključenega zahtevka in do kumulacije sploh ni prišlo1, s tem pa je odpadla dolžnost sodišča odločati o zahtevku, v skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP2. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za zavrnitev zahtevka pod točko I izreka, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožnica kot oškodovanka ima v skladu s 169. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico do popolne odškodnine. Škoda pa se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, pri čemer se upošteva tržna vrednost vozila v času škodnega dogodka, zmanjšana za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja.3 Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je višina nastale premoženjske škode na dan škodnega dogodka znašala 10.710,00 EUR. Pravilno je upoštevalo dne 8. 12. 2020 s strani toženke plačani nesporni del premoženjske škode v višini 5.000,00 EUR in ga valoriziralo v skladu z drugim odstavkom 168. člena OZ, na znesek 5.750,00 EUR4. 9. Tožnica se neupravičeno zavzema za neupoštevanje valorizacije, ker toženka nespornega dela odškodnine ni plačala pred pravdo (slednje iz drugega odstavka 168. člena OZ ne izhaja). Tako valorizirano in plačano odškodnino pa je sodišče prve stopnje pravilno odštelo od višine, po izvedencu oziroma cenilcu ocenjene, premoženjske škode na vozilu tožnice v znesku 10.710,00 EUR. S tem je izračunani znesek 4.960,00 EUR, kolikor je toženka dolžna plačati še tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v pritožbenem postopku več niso sporne, pravilen (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe) in kot ga je pravilno izračunalo sodišče prve stopnje (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo višino odškodnine, ki jo toženka še dolguje tožnici, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem pa je tudi pravilno upoštevalo uspeh strank v pravdi.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 155. členom in 165. členom ZPP).

1 VSR sklep I Cpg 1171/2001 z dne 16. 1. 2002, A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, GV Založba 2010, str. 170. 2 tretji odstavek 182. člena ZPP: Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. 3 Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, str. 942-944, GV Založba 2003. 4 VSRS sodba II Ips 79/207 z dne 19. 6. 2008, VSL sodba I Cp 1365/2015 z dne 15. 7. 2015.