Jedro

Tožeča stranka je svojo neudeležbo na mejni obravnavi uveljavljala že v pravnomočno končanem upravnem postopku, zato je njen predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP treba zavreči. Celotni upravni postopek v obravnavani zadevi je temeljil prav na dejstvu, da se tožeča stranka z mejo, določeno na mejni obravnavi, ne strinja. Zato predlagani novi dokazi, ki dokazujejo, da ni bila vabljena na mejno obravnavo, niso taki novi dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bili ti dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo z dne 3. 8. 2009 je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog za obnovo postopka ureditve meje med parc. št. 4669/1 in parc. št. 4672, 4668, 4666, 4665 k.o. ... vložen po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ter zavrnil predlog za obnovo postopka ureditve iste meje, ki ga je vložila tožeča stranka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo, 120/07 in 5/08 - ZUP). V sklepu o zavrženju je upravni organ prve stopnje navedel, da je tožeča stranka zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP vložila zato, ker je menila, da ji je bila onemogočena udeležba v postopku mejne obravnave, saj vabila za mejno obravnavo ni prejela, ker je bilo poslano na napačen naslov. Postopek, katerega obnovo je zahtevala tožeča stranka se je zaključil z odločbo št. 90312-127/2005-20 z dne 7. 3. 2006, ki je bila tožeči stranki vročena dne 7. 3. 2006, zato je bila vloga za obnovo postopka, ki jo je dne 22. 7. 2009 vložila tožeča stranka vložena po izteku enomesečnega roka določenega v 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP, kar je imelo za posledico zavrženja predlog za obnovo postopka, v skladu z 2. točko 267. člena ZUP. Predlog tožeče stranke za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP pa je upravni organ prve stopnje zavrnil z izpodbijano odločbo zato, ker v predlogu za obnovo postopka tožeča stranka ni navedla nobenih novih dejstev in dodatnih dokazov, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločitve. Vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka navedla v predlogu so že obstajali v času izdaje odločbe, zato je predlog tožeče stranke skladno s 3. odstavkom 267. člena ZUP zavrnila.

Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. 3532-242/2009 z dne 26. 2. 2010 pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ pravilno zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka ureditve meje med že navedenimi parcelami iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Prvostopni organ pa bi moral kot podlago za svojo odločitev navesti določbo 4. odstavka 261. člena ZUP in ne določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Iz odstopljene dokumentacije namreč nedvomno izhaja, da je tožeča stranka svojo neudeležbo na mejni obravnavi neuspešno uveljavljala že v prejšnjem postopku, ki se je končal s sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 495/2006-8 z dne 16. 9. 2009, zato bi moral biti predlog tožeče stranke zavržen upoštevaje prej navedeno pravno podlago. Upoštevaje določbe 3. odstavka 248. člena ZUP je pritožbo tožeče stranke zavrnil po tem, ko je navedel pravilne razloge za odločitev. V zvezi z odločbo s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za obnovo postopka podana na podlagi določbe 1. točke 260. člena ZUP pa je navedel, da je pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da v primeru predloga tožeče stranke ne gre za nova dejstva in nove dokaze, to pa bi moral prvostopenjski organ ugotoviti takoj po prejemu vloge in ob predhodnem preizkusu zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavreči, saj je šlo za nedovoljen predlog, ki bi ga moral prvostopni organ s sklepom zavreči na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena ZUP. Ker je bila zahteva tožeče stranke z odločbo zavrnjena, ne pa zavržena za tožečo stranko niso nastale nobene drugačne posledice kot bi sicer, saj gre samo za vprašanje postopkovne pravilnosti, ki na vsebinsko odločitev nima nikakršnega vpliva.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da bi moral prvostopni organ, če bi ravnal zakonito zavrniti zahtevek za ureditev meje, ki se je končal z nezakonito odločbo upravnega organa prve stopnje št. 90312-27/2005-20 z dne 7. 3. 2006, katerega obnovo je predlagala. V nadaljevanju opisuje kršitve, ki so ji bile povzročene s tem, da ji ni bilo vročeno vabilo geodetskega podjetja na mejno obravnavo. Ker vabila na mejno obravnavo ni prejela ni bila opozorjena na pravice, ki bi jih imela na mejni obravnavi. Za te pravice je izvedela šele iz kopije vabila, ki ji ga je pokazal sosed, s tem pa so ji bile kršene pravice iz 3. točke 9. člena in 4. točke 7. člena ZUP. Kot dokaz za obnovo postopka je predložila dokaze, ki dokazujejo, da je bila vabljena na napačen naslov in da se mejne obravnave zaradi tega ni mogla udeležiti. Vztraja, da sta izpolnjena obnovitvena razloga za obnovo postopka po 1. in 9. točki 260. člena ZUP, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in da jo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa in odločbe ter upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka ureditve meje med parc. št. 4669/1 in parc. št. 4672, 4668, 4666, 4665 k.o. ..., ki se je zaključil z odločbo Območne geodetske uprave Koper, št. 90312-127/2005-20 z dne 7. 3. 2006 iz razloga po 1. točki 260. člena, ker je zvedela za nova dejstva in nove dokaze, ki bi v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe in iz razloga 9. točke 260. člena ZUP, ker ji ni bila dana možnost udeležbe na mejni obravnavi dne 18. 5. 2005. Skladno s 3. odstavkom 32. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00, 87/02 in 47/06 – ZENDMPE) se meja z odločbo uredi tako, kot je označena z mejniki na podlagi mejne obravnave ali ustne obravnave v upravnem postopku. Uredi se le, če se lastniki s potekom meje, označene z mejniki, strinjajo in če nesporna pokazana meja ne odstopa od katastrske meje, upoštevaje stopnjo natančnosti in zanesljivosti katastrskih podatkov. Prvi odstavek 26. člena ZENDMPE določa, da geodetska uprava povabi lastnike, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 13. 8. 2005 prejela poziv, da se o meji pisno izjavi. Dne 23. 8. 2005 je posredovala pisno izjavo, da se z mejo ne strinja. Upravni organ prve stopnje je na podlagi 27. člena ZENDMPE dne 10. 1. 2006 izvedel ustno obravnavo, na katero je bila tožeča stranka pravilno vabljena. Tožeča stranka je na zapisnik istega dne izjavila, da se s potekom meje, kot je bila označena na mejni obravnavi dne 18. 5. 2005 ne strinja, zato ji je bil dne 13. 1. 2006 vročen poziv k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje v skladu z določbami 1. odstavka 29. člena ZENDMPE. Iz upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka v danem roku 30 dni sodnega postopka ureditve meje ni sprožila. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa nadalje izhaja, da je tožeča stranka svojo neudeležbo na mejni obravnavi uveljavljala že v postopku, ki se je končal s sodbo Upravnega sodišče RS, opr. št. U 495/2006-8 z dne 16. 9. 2009, s katero je bila zavrnjena tožba tožeče stranke. Upoštevaje navedeno bi moral upravni organ prve stopnje predlog tožeče stranke za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena zavreči na podlagi določbe 4. odstavka 261. člena ZUP (in ne na podlagi 1. odstavka 263. člena ZUP, kot je to storil upravni organ prve stopnje), saj je tožeča stranka iste razloge že uveljavlja v pravnomočno končanem upravnem postopku, kar pa na samo odločitev v zadevi ni vplivalo.

Upravni organ prve stopnje pa bi moral zavreči tudi predlog za obnovo postopka iz razloga 1. točke 260. člena ZUP. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno je celotni upravni postopek v obravnavani zadevi temeljil prav na ugotovitvi upravnega organa, da se tožeča stranka z mejo, določeno na mejni obravnavi, ne strinja. Glede na navedeno predlagani novi dokazi, ki dokazujejo, da tožeča stranka ni bila vabljena na mejno glavno obravnavo niso taki novi dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bili ti dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Okoliščine, na katere se tožeča stranka opira v predlogu za obnovo postopka glede navedenega obnovitvenega razloga torej niso verjetno izkazane, zato bi moral upravni organ prve stopnje vlogo zavreči na podlagi določb 2. odstavka 267. člena ZUP in ne predlog tožeče stranke zavrniti, kot je to storil upravni organ prve stopnje, kar pa na samo odločitev v stvari ni imelo vpliva.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, zato je tožbo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1.odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.