Jedro

Drevje ob levem robu ceste (in zelo blagi ovinek) je vozniku traktorja v začetku njegovega gibanja onemogočilo, da bi opazil približevanje motorista. Ko pa je bil že globlje na prednostni cesti, ni mogel storiti nič boljšega, kot ustaviti glede na nesorazmerno dolg in obremenjen sklop traktorja. Takšna ugotovitev izvedenca pa je omogočala sodišču prve stopnje zaključek, da je traktorist - zavarovanec tožene stranke - ravnal v prometu z zadostno skrbnostjo oz. je storil vse, kar je bilo po cestnoprometnih predpisih mogoče od njega pričakovati. Zaradi nepreglednosti ceste pa mu niti ne bi bilo mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo škodo v prometu, glede na to, da je treba pri nesreči premikajočih se motornih vozil odgovornost udeležencev presojati po krivdnem načelu (178. čl. v času spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 1.849.131,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 436.587,60 SIT od 24.1.2000 do plačila ter od zneska 1.412.544,00 SIT od 16.8.2000 do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku

218.848,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je nesrečo zakrivil izključno zavarovanec tožeče stranke, to je motorist, ki naj bi vozil prehitro oziroma z zmanjšano pazljivostjo. Do takega zaključka je sodišče prišlo skoraj izključno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Tožeča stranka je taki oceni izvedenca oporekala že tekom postopka na prvi stopnji, saj meni, da izvedenec za takšen zaključek ni imel pravih argumentov in prav tako ne sodišče, ki je takemu zaključku sledilo. Izvedenec je namreč izvedensko mnenje napisal brez predhodnega ogleda kraja nesreče, kar pa je za pravilno oceno in mnenje o obravnavani prometni nesreči bistveno.

Izvedensko mnenje, ki je narejeno le na podlagi policijskega zapisnika, šestih fotografij in nasprotujočih si izjav obeh udeležencev, je pomanjkljivo in neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je poleg ugotovitve, da je motorist vozil s preveliko hitrostjo, ugotovilo tudi, da je dejansko traktorist ustvaril nevarno situacijo s prečkanjem prednostne ceste, vendar pa naj bi v dani situaciji storil vse, kar bi bilo po cestnoprometnih predpisih od njega mogoče pričakovati. Ni mogoče trditi, da je traktorist storil vse za varno vključitev traktorja z obremenjeno prikolico iz neprednostne na prednostno cesto. Ob tem tožnica opozarja, da je še kako pomembno dejstvo, da je cesta na obravnavanem delu bistveno zmanjšano pregledna zaradi dreves ob levem robu ceste, gledano v smeri proti Hruševju, od koder je prihajal motorist (kar je ugotovil tudi izvedenec cestnoprometne stroke). Tožeča stranka trdi, da bi traktorist lahko preprečil nesrečo, če bi se, glede na slabo preglednost cest, vrsto vključevanja, vrsto vozila in obremenjenost le-tega, previdneje vključeval na prednostno cesto. Pravilen način vključitve vozila S. bi namreč bil takšen, da bi se pred odločitvijo za prečkanje levega voznega pasu, gledano v smeri njegovega vključevanja na prednostno cesto, pomaknil z vozilom en meter naprej ter se ustavil in se ponovno prepričal, če je cesta prosta in šele nato speljal naprej do končne vključitve. Le takšna vključitev S. bi bila pravilna in v skladu s pravili defenzivne vožnje. Le tako bi traktorist lahko pravočasno zagledal motorista in tako pravočasno prekinil vključevanje na prednostno cesto, kar pomeni, da bi motorist imel prosto pot za nadaljevanje vožnje. Tudi izvedenec, ki je bil neposredno zaslišan na obravnavi prav v zvezi z možnostmi obeh udeležencev za preprečitev nastanka prometne nezgode je potrdil, da bi bila s takim vključevanjem traktorista situacija verjetno spremenjena, saj bi se tako udeleženca prej videla in drugače odreagirala. S tem, ko je traktorist zapeljal neposredno iz neprednostne ceste, kjer je preglednost proti H. bistveno zmanjšana in se ustavil šele meter čez sredinsko črto, ko je zagledal motorista ter nato ob opazitvi zanašanja motorja, ponovno speljal in nadaljeval z vključevanjem, je vsekakor ustvaril nevarno situacijo in tudi zakrivil prometno nesrečo, saj je motoristu s traktorjem in priključeno prikolico zaprl oba vozna pasova, tako da slednjemu ni preostalo drugega, kot da zavije levo izven cestišča ter tako prepreči neposredno trčenje z vozilom S.. Sodišče v izpodbijani sodbi večkrat poudarja, da je motorist Č. vozil prehitro, vendar dejanske hitrosti motorista ni ugotovilo, saj je tudi izvedenec ni mogel izračunati iz razpoložljivih podatkov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo dejanske hitrosti motorista Č. v času pred prometno nesrečo; zavarovanec tožene stranke, traktorist S. je v zvezi s tem povedal le, da je zavarovanec tožeče stranke, motorist Č., vozil zelo hitro, slednji pa, da naj bi vozil s hitrostjo 90 km/h. Izvedenec cestno prometne stroke, prof. dr. M.Š. je v svojem mnenju navedel, da hitrosti motorista iz razpoložljivih podatkov ne more izračunati (ni razpolagal s skico prometne nesreče, v policijskem zapisniku niso omenjene nikakršne sledi zaviranja motorja na asfaltu, ampak je omenjena le sled vožnje 6 m po travi, nato pa sled drsenja motorja v dolžini 19,6 m). Vendar pa je kljub temu izračunal, da če bi motorist dejansko vozil z dovoljeno hitrostjo 90 km/h, bi lahko brez težav ustavil pred nenadno prepreko na razdalji okrog 70 m oz. okrog 100 m (v odvisnosti od tega, ali bi pri zaviranju uporabil samo nožno zavoro ali pa obe zavori), glede na to, da sta percepcijsko razdaljo oba udeleženca prometne nesreče ocenila na 150 do 200 m; torej je po mnenju izvedenca očitno motorist vozil z višjo hitrostjo od dovoljene (ali pa je bil zmanjšano pazljiv). Utemeljen pa ni niti pritožbeni očitek, češ da je izvedenec mnenje napisal brez predhodnega ogleda kraja nesreče, saj pritožba ne pove, v čem bi bile njegove ugotovitve po opravljenem ogledu drugačne od v mnenju podanih ugotovitev; izvedenec pa je že na podlagi ene od fotografij kraja prometne nesreče (fotografija B 10), ki je bila napravljena s približne lege traktorista v trenutku njegovega starta, ugotovil bistveno zmanjšano preglednost ceste zaradi dreves ob levem robu ceste, gledano v smeri proti H., to je prav v smeri, iz katere je pripeljal motorist. Glede na to je menil, da sta se oba udeleženca lahko ugledala šele v medsebojni razdalji okrog 70 do 80 m. In če bi se upoštevala ta zmanjšana možnost precepcije motorista (okrog 75 m), bi bila največja hitrost, pri kateri bi v tej razdalji še ustavil, 92 km/h, torej tudi v tem primeru več od dovoljene hitrosti. Po drugi strani pa je po mnenju izvedenca ravno drevje ob levem robu ceste (in zelo blagi ovinek) vozniku traktorja v začetku njegovega gibanja onemogočilo, da bi opazil približevanje motorista. Ko pa je bil že globlje na prednostni cesti, ni mogel storiti nič boljšega, kot ustaviti glede na nesorazmerno dolg in obremenjen sklop traktorja. Takšna ugotovitev izvedenca pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočala sodišču prve stopnje zaključek, da je traktorist - zavarovanec tožene stranke - ravnal v prometu z zadostno skrbnostjo oz. je storil vse, kar je bilo po cestnoprometnih predpisih mogoče od njega pričakovati.

Zaradi nepreglednosti ceste pa mu niti ne bi bilo mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo škodo v prometu, glede na to, da je treba pri nesreči premikajočih se motornih vozil odgovornost udeležencev presojati po krivdnem načelu (178. čl. v času spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih, ZOR). Trditev, da bi traktorist lahko preprečil nesrečo, če bi se vključeval na prednostno cesto tako, da bi se pomaknil z vozilom en meter naprej, se ustavil in ponovno prepričal, če je cesta prosta, šele nato pa speljal naprej do končne vključitve, je tožeča stranka postavila šele v pritožbi in gre pri tem za nedopustne pritožbene novote, saj ni hkrati navajala, da je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); res je sicer, da je tožeča stranka izvedencu na zaslišanju takšno vprašanje postavila, vendar pa izvedenec v zvezi z njim ni podal določno agrumentirane trditve o tem, kako bi to vplivalo na konkretno situacijo, ampak je navajal le, da bi verjetno bila v takšnem primeru situacija drugačna. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tudi to vprašljivo, glede na to, da je bil traktorist v času, ko je zagledal motorista (že najmanj) en meter čez sredinsko črto.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.