Jedro

V 3. točki prvega odstavka 34. člena določa ZUS procesno predpostavko, da je s tožbo izpodbijan upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Če iz tožbe jasno izhaja, da želi tožnik sprožiti upravni spor, procesna predpostavka iz 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS pa ni podana, je treba zavreči tožbo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se razveljavi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 107/2000-3 z dne 16.6.2000, in tožba zavrže.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje na podlagi 23. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP/99), v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožničini tožbi, z 2. točko izreka pa je odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica izpodbija končni zapis nadzorne komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o opravljenem nadzoru nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb z dne 1.3.2000 (v nadaljevanju končni zapis). Iz tožbe in vsebine končnega zapisa izhaja, da sta predmet spora obseg in cena zdravstvenih storitev, ki jih tožnica opravlja za toženo stranko po pogodbi, sklenjeni na podlagi 65. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93, v nadaljevanju ZZVZZ). Ker je osnova spora pogodbeno razmerje, vrednost spora pa manj kot 2.000.000,00 SIT, je v zadevi na podlagi 2. točke 1. odstavka 99. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94, 45/95, 38/99 in 28/2000, v nadaljevanju ZS) in 9. točke navedene pogodbe pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Tožnica se pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in naloži sodišču prve stopnje, da o zadevi meritorno odloči. Zatrjuje, da je končni zapis dokončni posamični akt v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS. Sklicuje se na položaj koncesionarja po Zakonu o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 37/95, 8/96, v nadaljevanju ZZDej) in navaja, da je s končnim zapisom odločeno o podobni pravici, kot jo uresničujejo zavarovanci obveznega zdravstvenega zavarovanja po 83. členu ZZVZN.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba ni dovoljena.

Po 2. odstavku 1. člena ZUS je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, katerega opredeljuje ZUS v 1. odstavku 3. člena kot dokončni posamični akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tistega, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Kaj je upravna stvar, v kateri se izda upravni akt, opredeljuje 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, v nadaljevanju ZUP/99). Po navedeni določbi je upravna stvar odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, za upravno stvar pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

Za opravljanje nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb, sklenjenih na podlagi 65. člena ZZVZZ, v ZZVZZ ni določeno vodenje upravnega postopka niti odločanje v upravnem postopku niti izdajanje upravnih odločb. Iz določb ZZVZN in ZZDej ne izhaja, da bi za opravljanje navedenega nadzora bilo potrebno izdati predpis niti, da je zoper akt, izdan v postopku navedenega nadzora, dopusten upravni spor. Nadalje tudi ne izhaja, da bi obseg in cena zdravstvenih storitev bila pravica ali pravna korist, ki bi jo tožnica lahko uveljavila v postopku ugotavljanja izpolnjevanja zakonskih pogojev. Po 63. členu ZZVZZ se program storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja in izhodišča za njegovo izvajanje ter za oblikovanje cen določijo z dogovorom, ki ga sklenejo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov in organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, in ministrstvo, pristojno za zdravje. V pogodbi, sklenjeni po 65. členu ZZVZZ, se podrobno določijo tudi cene programov in način obračunavanja in plačevanja in nadzor nad njenim uresničevanjem (3. odstavek 65. člena ZZVZZ). Ker ZZVZN in ZZDej nimata določb o vsebini nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb niti ne določata ukrepov, ki se pri opravljanju navedenega nadzora lahko izrečejo, tudi ni mogoče sklepati, da bi akt, izdan v postopku navedenega nadzora, imel naravo akta, s katerim bi se v javnem interesu nalagale obveznosti.

Glede na navedeno ni mogoče sklepati, da bi končni zapis bil izdan v upravnopravnem razmerju oziroma, da bi imel pravno naravo akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP/99. Ker s končnim zapisom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, ki sicer nima značaja upravnega akta, ga je pa po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sklicevanje pritožnice na položaj koncesionarja in na pravico zavarovancev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je urejena v 83. členu ZZVZN, pa na presojo pravne narave končnega zapisa, ne more vplivati.

Pristojnost sodišč za odločanje v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb ureja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP/99), ki je v 1. odstavku 501. člena razveljavil 2. točko II. razdelka 99. člena Zakona o sodiščih, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Po določbi 2. odstavka 17. člena ZPP/99 se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz navedb v tožbi pa ne izhaja, da bi tožnica izpodbijala pogodbo, sklenjeno na podlagi 65. člena ZZVZN, niti da bi postavila zahtevek v zvezi z njenim uresničevanjem. Iz tožbe, ki je naslovljena na upravno sodišče, jasno izhaja, da tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in izpodbija zakonitost končnega zapisa, za katerega obširno pojasnjuje, da ga šteje za dokončni posamični akt, ki ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zato na podlagi takšnih tožbenih navedb sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 19. člena in 23. člena ZPP/99. Glede na jasno vsebino tožbenih navedb bi moralo ravnati v skladu z določbo 2. odstavka 34. člena ZUS in ugotoviti, ali so za odločanje v upravnem sporu izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 34. člena ZUS.

V 3. točki 1. odstavka 34. člena določa ZUS procesno predpostavko, da je s tožbo izpodbijan upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po določbah 1. člena ZUS se v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni posamični akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil (2. odstavek), posamični akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek) in akti državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek). Iz vsebine in oblike končnega zapisa izhaja, da končni zapis ni akt, izdan v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Iz vsebine tožbe pa, da tožnica ne zatrjuje, da bi končni zapis posegal v njene ustavne pravice niti, da sproža upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Ker pa, po presoji pritožbenega sodišča, končni zapis tudi nima narave akta iz 2. odstavka 1. člena ZUS, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker je s tožbo izpodbijan akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Ker je bila v postopku na prvi stopnji prekršena določba 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zavrglo tožbo.