Jedro

Ne gre za odločitev v škodo tožnika, če je tožena stranka tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja zavrnila iz istih razlogov, iz katerih jo je pred tem zavrgel že prvostopni upravni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2893/97-10 z dne 9.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 14.10.1997. Z njo je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odpravila sklep UE L. z dne 18.7.1997 in odločila, da se zahteva tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pravnim naslednikom J.J.M.G.H., to je J.G.H., rojenemu 1902, ki je umrl 1961, J.J.H., rojenemu 1908, ki je umrl 1971 in J.H.H., rojenemu 1905, ki je umrl 1950, vložena dne 6.12.1993 in dopolnjena 26.12.1993, zavrne. Po presoji tožene stranke prejšnji lastniki, ki jim je bilo premoženje podržavljeno niso upravičenci do denacionalizacije, saj v času podržavljenja premoženja niso bili jugoslovanski državljani.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor, da je odločitev tožene stranke v škodo tožnikov. V obravnavani zadevi je prvostopni upravni organ s sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ker prejšnji lastniki niso upravičenci po ZDen. Prvostopni upravni organ je torej odločil o vprašanju, ki se tiče postopka, to je o formalnopravnem razmerju vlagateljev zahteve za denacionalizacijo v upravnem postopku, ni pa meritorno odločal o zahtevku tožnikov.

V obravnavani zadevi je bil postopek denacionalizacije prekinjen zaradi ugotovitve državljanstva upravičencev. Prvostopni upravni organ je postopek nadaljeval, ko so postale ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičencev dokončne, kar je v skladu z določbo 148. člena ZUP/86. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor, da je mogoče odločati o zahtevi tožnikov za denacionalizacijo šele po pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičencev.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Ponavljajo tožbene navedbe, da je odločba tožene stranke nezakonita, saj je z njo odločeno v njihovo škodo, čeprav se nasprotna stranka ni pritožila. ZUP/86 sicer dopušča, da drugostopni organ ob reševanju pritožbe spremeni odločbo prvostopnega organa tudi v škodo pritožnika, če je to nujno, da bi se stvar pravilno rešila, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 263., 266. in 267. členu ZUP/86, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. V času izdaje izpodbijane sodbe je že veljal ZUP/2000, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje uporabiti. ZUP/2000 tudi drugače ureja predhodno vprašanje, kot pred njim veljavni ZUP/86. V 152. členu namreč določa, da se postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna oziroma pravnomočna. Tožniki so zoper zavrnilne ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičencev sprožili upravne spore. Zato bi morala upravna organa počakati z odločitvijo o zahtevi tožnikov za denacionalizacijo do pravnomočnosti ugotovitvenih odločb o državljanstvih. Sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Tudi materialno in procesno pravo je bilo pravilno uporabljeno in je zato pritožba neutemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za odločitev v škodo tožnikov, če je tožena stranka njihovo zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pravnim naslednikom J.J.M.G.H., ob istem dejanskem stanju zavrnila iz istih razlogov, iz katerih jo je pred tem zavrgel že prvostopni upravni organ. Na to, ali je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo sploh lahko stranka v postopku, mora namreč upravni organ paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Po določbi 324. člena ZUP/2000 se zadeve, glede katerih je bil postopek ob njegovi uveljavitvi v teku oziroma glede katerih je bila ob njegovi uveljavitvi vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati zakonitost v upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe po določbah ZUP/2000. Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.