Jedro

Pravilno je stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 6. 11. 2001, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v nov postopek. 2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 29. 5. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 348/4 k.o. C del do 1/5. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da gre v zadevi za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo upravičencu AA nacionalizirano z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) na podlagi odločbe Občinskega ljudskega odbora B z dne 23. 4. 1959, in sicer kot njiva s parc. št. 348/4 v izmeri 1306 m2 vl. št. 1054 k. o. D del do 1/5. Zadevno zemljišče je bilo pozneje prenumenirano v parc. št. 1873/2 stavba z zgradbo in dvorišče vl. št. 1575 k. o. B. Odvzem iz posesti je bil izvršen na podlagi odločbe Skupščine občine B z dne 28. 7. 1971, in oddano podjetju AAA iz A za gradnjo stanovanjske soseske. Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča drugemu uporabniku, ker pa do take izročitve ni prišlo na podlagi ZNNZ, ampak pozneje na podlagi drugega predpisa, ni več mogoče šteti, da je podana podlaga za denacionalizacijo po ZNNZ, torej po predpisu iz 3. člena ZDen. Na podlagi kasnejših zakonov se je za odvzeta zemljišča tudi določila pravica do pravične odškodnine, ta pravica pa je bila pozneje urejena tudi v kasneje sprejetih zakonih. V danem primeru je treba opozoriti še na določbo 1. odstavka 32. člena ZDen, po kateri se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom, zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. V obravnavanem primeru pa gre za takšen primer, saj je bilo sporno zemljišče oddano za gradnjo stanovanjske soseske.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v napadeni odločbi zmotno uporabila materialno pravo. Najprej napačno pojmuje pojem nacionalizacije, nato pa ne loči med lastninsko pravico in posestjo. Tožena stranka zagovarja stališče s sklicevanjem na upravno sodno prakso, da za nacionalizacijo nepremičnin ni dovolj podržavljenje na podlagi ZNNZ, ampak, da je potreben še odvzem iz posesti, in sicer ne glede na to, da po navedenih predpisih, ki naj bi zagotavljali kupnino, ta ni bila nikdar izplačana. Po ZNNZ-ju je nacionalizacija prisilen odvzem sredstev, ki so v lasti zasebnih fizičnih ali pravnih oseb. Nacionalizacija je bila dne 26. 12. 1958, ko je ZNNZ stopil v veljavo opravljena in tudi izvršena z zemljiško-knjižnim vpisom družbene lastnine. To pomeni, da nacionalizacija leta 1958 ni bila le formalna - lastnik je vedel, kakšna bo usoda odvzetih zemljišč in je imel v zvezi s tem tudi omejeno pravico do razpolaganja s pravico uporabe. ZDen določa kumulativno dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati upravičenec: najprej državljanstvo in nato še odvzem lastninske pravice na podlagi predpisa iz 3. člena. Tretji pogoj, ki ga je postavila tožena stranka, torej odvzem iz posesti oziroma prenehanje detencije, zakon sploh ne omenja. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu priglasil. Tožba je utemeljena.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi, U-I-130-01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02), upravno sodišče meni, da je tožba utemeljena in da je v izpodbijani odločbi napak uporabljen Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 67/98-old. US, 66/00, 66/00-obv.razl., 11/01-odl. US in 54-I/02-odl. US). Ustavno sodišče RS je v prej navedeni odločbi pojasnilo, kako se morajo razlagati 9. točka 3. člena, 4. člen ter 31. in 32. člen ZDen. Meni, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Zato je pravilno stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno po ZNNZ, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti. Po mnenju ustavnega sodišča določba 4. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se časovni okvir, ki ga ta člen določa, ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Ker pa je prvostopni organ odločil na podlagi drugačne razlage določb ZDen, tožena stranka pa je to odločitev potrdila, je sodišče odpravilo njeno odločitev in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala ponovno odločati o pritožbi tožnika zoper prvostopno odločbo in pri tem upoštevati navedeno stališče glede upravičenca in upravičenosti do denacionalizacije.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.