Jedro

Pritožnik povzema abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer tako imenovano četrto obliko izvršitvenega ravnanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 napačno navaja, saj se dikcija, ki jo izpostavlja pritožnik, nanaša na kaznivo dejanje pred novelo KZ-1I, sedaj oziroma v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pa se glasi "kdor enega ali več tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem". Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu očita ravno prej navedena izvršitvena oblika.

Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal, še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, skupaj v višini 900,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe na račun Okrožnega sodišča v Kopru. Če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 10.1.2023 od 21.45 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema telefona znamke Samsung s priloženo SIM kartico. Na podlagi prvega odstavka 95. člena je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno, zniža kazen in sicer na kazen eno leto zapora in 200,00 EUR denarne kazni in izgon tujca iz države na eno leto ter mu vrne zasežen telefon s SIM kartico ter ga oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbeno sodišče ni ravnalo po prvem odstavku 378. člena ZKP zato, ker stranki (državni tožilec in obtoženec) ali obtoženčev zagovornik, niso zahtevali, da so o seji ali sestavi senata obveščeni, poleg tega pa tudi predsednik senata oziroma senat ni ocenil, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Obtoženčev zagovornik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno sejo, vendar to ne predstavlja zahteve, da se njega ali obtoženca o seji obvesti.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo ter so pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Dejanje, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega in je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse znake kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Pritožnik na tretji strani pritožbe povzema abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer tako imenovano četrto obliko izvršitvenega ravnanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 napačno navaja, saj se dikcija, ki jo izpostavlja pritožnik, nanaša na kaznivo dejanje pred novelo KZ-1I, sedaj oziroma v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pa se glasi "kdor enega ali več tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem“. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu očita ravno prej navedena izvršitvena oblika. Ostale izvršitvene oblike, ki jih navaja pritožnik v pritožbi, za obravnavano zadevo niso relevantne.

7. Pritožnik nadalje trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporne kazni za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Navaja, da je že vložil pobudo za začetek postopka presoje ustavnosti 308. člena KZ-1. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal, še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil Protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30.4.2004. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v več odločbah, med drugim tudi v sodbi I Ips 40395/2020 z dne 7.7.2022, obrazložilo, da je ne glede na zvišanje predpisane kazni sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kazni in sicer velik razpon predpisane kazni v tretjem odstavku 308. členu KZ-1 (od treh do desetih let zapora) možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporaba milejše vrste kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

8. Pritožnik trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ni razumljiva, nasprotuje sama sebi oziroma razlogom sodbe oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti popolnoma nejasni. Trdi, da je sodišče zaključilo, da je obtoženec izpolnil vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, vendar je po oceni pritožnika tak zaključek dejansko in pravno napačen, obsodilna sodba je nezakonita ter je tudi neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da mora sodišče vselej preveriti ali dokazi v spisu podkrepijo priznanje krivde.

9. Kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Ker je obtoženec krivdo priznal, se na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP obrazložitev sodbe omeji le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Poleg tega je predsednica senata na predobravnavnem naroku, preden je sprejela priznanje krivde obtoženca, le to preizkusila in ugotovila, da je priznanje krivde podprto s podatki in dokaz (listovna št. 145).

10. Pritožnik nadalje trdi, da sodišče ni vpogledalo v zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7401/2022 z dne 18.5.2022 ter v zadevo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 59478/2021 z dne 7.7.2022. Glede obeh zadev povzema kazni, ki so bile obsojencema v prej navedenih zadevah izrečene. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zagrešilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v izpodbijani sodbi nejasno obrazložilo zakaj pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerim je skušal prikazati različno kaznovalno politiko v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Pri tem izpostavlja odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up 883-14-24 ter odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 178/2004. 11. Zgoraj navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvič zato, ker pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni predlagal vpogleda v zgoraj navedeni odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Kopru, drugič zato, ker ne drži trditev pritožnika, da je sodišče v izpodbijani sodbi "nejasno" obrazložilo, da pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, saj izpodbijana sodba takih razlogov nima in jih tudi ni mogla imeti, saj pritožnik ni navajal ničesar v tej zvezi. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da izpostavljeni odločbi za obravnavano zadevo nista relevantni, saj že sam pritožnik navaja, da je bila obsojencu za kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7401/2022 z dne 8.5.2022 izrečena zaporna kazen treh let, v obravnavani zadevi pa je bila obtožencu kazen omiljena na eno leto in šest mesecev zapora. Poleg tega tudi izrečena zaporna kazen v zadevi Višjega sodišča v Kopru III Kp 59478/2021 ne pomeni, da sodišče prve stopnje obtožencu v obravnavani zadevi no odmerilo kazni v mejah, ki so v zakonu predpisane glede na težo storjenega kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo ter da ni upoštevalo okoliščin, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja.

12. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni premalo upoštevalo naslednje objektivne olajševalne okoliščine: da mora obtoženec skrbeti za štiri mladoletne otroke, da ima ženo, ki je bolna, da ima obtoženec zdravstvene težave ter da je brez zaposlitve in prihodkov. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 2. do 4. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen. Upoštevalo je, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, ko se je prvič izrekel o svoji krivdi in s tem prispeval h krajšemu poteku postopka, kot olajševalno okoliščino pa je upoštevalo tudi, da pred tem še ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Okoliščine, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo posebne olajševalne teže in je za to v 2. točki izpodbijane sodbe podalo prepričljive in razumne razloge. Obtoženčevo obveznost preživljanje družinskih članov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne kazni, ko je določilo višino dnevnega zneska na 3,00 EUR ter glede na obteževalne in olajševalne okoliščine določilo 300 dnevnih zneskov, skupaj torej 900,00 EUR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odmerjena denarna kazen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zaporno kazen odmerilo glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter o pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščin. Tudi izrečena denarna kazen ni previsoka, saj ni res kar trdi pritožnik, da je obtoženec ostal brez premoženja. Iz njegovih osebnih podatkov izhaja, da je lastni avtomobila Mazda 5, letnik 2015. Enako velja za izrek stranske kazni izgona tujca iz države (4. točka izpodbijane sodbe).

13. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema telefona s SIM kartico, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ta odločitev pravilna, razlogi, ki jih je za to navedlo v 5. točki, pa so razumni in jih pritožnik s trditvijo, da pri obtožencu ni bila podana ponovitvena nevarnost, ne more izpodbiti.

14. Pritožnik se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 z dne 11.9.2018 in 11.10.2018 ter na dokazni standard "onkraj razumnega dvoma" kot ustavno kategorijo, vendar neutemeljeno. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je predsednica senata presodila priznanje krivde obtoženca v skladu s spisovnim dokaznim gradivom. Priznanje krivde je sprejela in kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, prišla do prepričanja o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

15. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

16. Obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje. Res je, da mora obtoženec skrbeti za štiri mladoletne otroke, vendar je bi, preden je bil priprt, zaposlen in je prejemal od 2.000,00 do 2.100,00 EUR mesečno ter je lastnik osebnega avtomobila Mazda 5, letnik 2015, kot izhaja iz njegovih osebnih podatkov. Poleg tega pri obtožencu ne gre za dolgotrajno prestajanje izrečene zaporne kazni.