Jedro

Ni spora o tem, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Sporno tudi ni, da z izpodbijanimi odločbami naloženih prispevkov iz naslova navedenega obveznega zavarovanja ni plačala. Tožbeno stališče, da je ob prostovoljni vključitvi v zavarovanje prostovoljno tudi plačevanje prispevkov in da zato ni podlage za njihovo prisilno izterjavo, je neutemeljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožnici z izpodbijanimi odločbami odmerila in naložila v plačilo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v sistem obveznega zavarovanja za obdobja od 1. 4. 2011 do 31. 12. 2011, od 1. 1. 2013 do 31. 8. 2013, od 1. 11. 2013 do 31. 12. 2013 ter za posamezne mesece v obdobju od januarja 2014 do decembra 2014. 2. Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT 499-22-714/2016-2 z dne 21. 6. 2018 postopke v pritožbenih zadevah združilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz podatkov v spisu ugotavlja, da so izpodbijane odločbe izdane na podlagi podatkov, ki jih finančnemu organu posreduje pristojni zavod (ZZZS) in iz katerih izhaja, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovanka iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (34. člen ZPIZ-1 oziroma 25. člen ZPIZ-2) in s tem po določbah obeh zakonov zavezanka za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih v nasprotju z določbami navedenih zakonov in Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni plačala.

3. Tožnica se z odločbami ne strinja. V tožbi navaja, da finančni organ zoper njo vodi davčno izvršbo zaradi neplačanih prostovoljnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je bila v sistem prostovoljnega plačevanja prispevkov vključena v obdobju od leta 2008 do 28. 12. 2015, ko ji je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznana pravica do invalidske pokojnine in odmerjena višina invalidske pokojnine, ki jo prejema. Na podlagi vključitve v prostovoljno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je tožnica plačevala prispevke od 1. 12. 2008 do 31. 12. 2010, kar je bilo pri odmeri pokojnine upoštevano. Od leta 2011 prispevkov zaradi slabega finančnega položaja ni plačevala in zato ti prispevki pri odmeri pokojninske dobe in višine invalidske pokojnine niso bili upoštevani, kar pomeni, da ima takšno pokojnino, kot če bi v obdobju od leta 2011 ne bila vključena v sistem prostovoljnega zavarovanja in plačevanja prispevkov. Kljub temu se zoper njo vodi davčna izvršba prispevkov, ki se bodo po višini in odmeri pokojnine upoštevali šele takrat, ko bodo plačani – izterjani. Glede na višino pokojnine tožnica prispevkov ni zmožna plačati, davčna izvršba pa ji onemogoča normalno prejemanje odmerjene pokojnine. Izpodbijane odločbe so po mnenju tožnice nezakonite in nesmiselne. Nobena od določb ZPIZ-1 namreč ne določa, da je v primeru vključitve v prostovoljno zavarovanje plačilo prispevkov obvezno ter da se neplačani prostovoljni prispevki izterjajo v postopku davčne izvršbe. To bi bilo tudi neživljenjsko, ker posledice neplačila trpi izključno zavarovanec sam, v obliki nižje pokojninske osnove. Tožnica tudi ni bila opozorjena, da bo v primeru neplačevanja prispevkov začeta davčna izvršba. Pred začetkom davčne izvršbe ji tudi ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Tudi navedba pritožbenega organa, da je davčni organ pristojen zgolj za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov in da se v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določi pristojni zavod, ne more spuščati, ne drži. Davčni organ mora namreč paziti na pravilno in zakonito delovanje, preveriti pravilnost in zakonitost podatkov javnega zavoda, zlasti v primeru, ko pred njim ni potekal upravni postopek, v katerem bi stranka sodelovala. V zaključku tožbe tožnica opozarja, da so napadene odločbe neskladne z določbami Ustave Republike Slovenije, in sicer z načelom pravne države (2. člen), pravico enakosti pred zakonom (14. člen) in enakega varstva pravic (22. člen). Zaradi navedenega sodišču predlaga, da po opravljeni javni obravnavi odloči tako, da izpodbijane odločbe odpravi in postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavi oziroma podredno, odločbo o pritožbi spremeni tako, da pritožbi ugodi, izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in razlogi, s katerimi odločitev dodatno obrazloži pritožbeni organ. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja.

7. Pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako ni spora o tem, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Sporno tudi ni, da z izpodbijanimi odločbami naloženih prispevkov iz naslova navedenega obveznega zavarovanja ni plačala. Tožbeno stališče, da je ob prostovoljni vključitvi v zavarovanje prostovoljno tudi plačevanje prispevkov in da zato ni podlage za njihovo prisilno izterjavo, je neutemeljeno. Nasprotno stališče, ki ga pravilno zavzame tožena stranka, je utemeljeno v določbah 34. ter 222. in 223. člena ZPIZ-1 oziroma v določbah 25. člena ter 152. in 153. člena ZPIZ-2 in 352. člena ZDavP-2. 8. Iz navedenih razlogov tožnica tudi z nadaljnjimi tožbenimi očitki ne more biti uspešna.

9. Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu ZUS-1, odločitev o stroških pa na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. Ker so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).