Jedro

Popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Zahtevani popravek mora praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. Ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila. Vendar pa v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen. V takšnih primerih bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka A. A. mora kot odgovorna urednica informativnega programa ... objaviti popravek tožeče stranke Združenja S. z dne 17.11.2016 na prispevek z naslovom „Razdeljevanje denarja“, ki je bil prikazan v oddaji „X“, ki se je začela ob 19. uri na programu televizije ... dne 14.11.2016, z naslednjo vsebino: „Razdeljevanje denarja Popravljamo vsebino izjav novinarjev B. B., C. C. in D. D., ki so jih podali v oddaji „X“, v prispevku z naslovom „Razdeljevanje denarja“ dne 14.11.2016 na programu ..., s strani Združenja S.: Ni res, da številni slovenski umetniki, katerih dela so predvajali na kabelskih omrežjih, niso dobili nič denarja iz naslova avtorskih pravic.

Ni res, da je njihov denar S. pobral in ga nakazal dokaj neznanemu švicarskemu podjetju A., kjer je poniknil, in da švicarsko podjetje ni nikoli dokazalo niti tega, da sploh zastopa umetnike.

Ni res, da naj bi bil med temi milijoni tudi denar, ki bi ga morali dobiti E., F. in G. Ni res, da S. ni nikakor informiral, da imajo avtorji kakršnekoli pravice iz kabelske transmisije.

Ni res, da je S. denar za slovenske avtorje nakazoval v Švico.

Po pooblastilu Združenja S. Odvetniška pisarna X odvetnik D. S.“ navedeno pa objaviti najkasneje v drugi oddaji „X“ na ..., oz. v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe, na način, da bo objava popravka prebrana in objavljena s sliko, ter pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek, da ne bo izvršbe“.“

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki v petnajstih dneh 1.142,36 EUR vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka kot odgovorna urednica informativnega programa ... objaviti popravek tožeče stranke z dne 17. 11. 2016 na prispevek z naslovom „Razdeljevanje denarja“, ki je bil prikazan v oddaji „X“, ki se je začela ob 19.00 uri na programu televizije ... dne 14. 11. 2016, z vsebino, povzeto v izreku sodbe. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati tudi 1.261,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno in brez podlage v dejstvih ugotovilo, kaj naj bi bilo bistvo prispevka. Kaj takega iz prispevka ne izhaja, niti ni bilo zatrjevano. Po mnenju tožene stranke je vsebina prispevka obravnavala in problematizirala, zakaj večina slovenskih umetnikov od A. ni prejela denarja in kaj se je potem s tem denarjem dogajalo. Posebne družbene vloge ali družbenega bistva tožeča stranka nima. Sodišče je s svojo razlago, da naj bi del popravka posegal v družbeno bistvo tožeče stranke, spremenilo pravico do popravka v pravico dostopa do medijev. Z obvestilom, da je denar od A. poniknil in da slovenski umetniki tega denarja (od A.) niso nikoli prejeli, ni bilo poseženo v pravice in interes tožeče stranke. Tak popravek bi lahko zahtevalo le podjetje A. Tožena stranka ni zatrjevala odklonilnih razlogov po 31. členu Zakona o medijih (ZMed) zato, ker ti pridejo v poštev šele, ko ni sporno, da ima tožnik pravni interes za zahtevek po objavi popravka z besedilom, ki ga zahteva. Tožena stranka opozarja, da je sodišče nudilo pravno varstvo tožeči stranki, čeprav nenehno in očitno zlorablja pravico do popravka. Tisto, kar skuša predstaviti kot „ozko uveljavljanje pravice do popravka“, je v resnici vsebinsko prazno uveljavljanje forme pravice zaradi uveljavljanja samega. V zvezi s tem pritožba opozarja na odločbi VS RS II Ips 154/2015 v zvezi z odločbo VSL I Cp 843/2015. Logično bi bilo, da bi nekdo, ki v dobri veri uveljavlja pravico do popravka, neko (dejansko) neresnično ali napačno navedbo o njem skušal zanikati tako, da bo pojasnil kaj več od golega „ni res“.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, v odgovoru zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva sodno varstvo, ker je tožena stranka odklonila objavo popravka, ki ga je pravočasno zahtevala in se nanaša na prispevek z naslovom „Razdeljevanje denarja“, ki je bil prikazan v oddaji „X“ na programu televizije ... 14. 11. 2016. Zahteva objavo popravka z naslednjo vsebino (brez uvoda in navedbe predlagateljev ter časa in načina objave): „Ni res, da številni slovenski umetniki, katerih dela so predvajali na kabelskih omrežjih, niso dobili nič denarja iz naslova avtorskih pravic.

Ni res, da je njihov denar S. pobral in ga nakazal dokaj neznanemu švicarskemu podjetju A., kjer je poniknil, in da švicarsko podjetje ni nikoli dokazalo niti tega, da sploh zastopa umetnike.

Ni res, da naj bi bil med temi milijoni tudi denar, ki bi ga morali dobiti E., F. in G. Ni res, da S. ni nikakor informiral, da imajo avtorji kakršnekoli pravice iz kabelske transmisije.

Ni res, da je S. denar za slovenske avtorje nakazoval v Švico.“

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva, vendar je pri presoji obstoja z zakonom predvidenih pogojev za objavo popravka delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pravico do popravka objavljenega besedila ureja Zakon o medijih - ZMed(1) v določbah 26. do 44. člena. Sodišče mora najprej preveriti, ali je bila z objavljenim besedilom prizadeta tožnikova pravica ali interes, kar je prva predpostavka, ki mora biti izpolnjena za brezplačno objavo popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). Če je izpolnjena ta predpostavka, mora preveriti tudi obstoj odklonitvenih razlogov, iz katerih lahko odgovorni urednik objavo popravka odkloni (prvi odstavek 31. člena ZMed).

7. Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega sodišča, da sporni prispevek posega v pravico oziroma interes tožeče stranke. Pravilne so ugotovitve, da je treba prispevek vsebinsko oceniti kot celoto, pri tem pa upoštevati bistveno sporočilo novinarskega prispevka, ki je po ugotovitvah pravostopenjskega sodišča v tem, da je tožeča stranka denar slovenskih umetnikov vedoma nakazala nepooblaščenemu podjetju (ker podjetje nikoli ni dokazalo, da zastopa umetnike) in da je (v prispevku obravnavano) poslovanje tožeče stranke problematično in sporno oziroma (celo) protipravno. Sporočilo celotnega prispevka je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor usmerjeno v obravnavanje nepravilnosti, ki naj bi izhajale iz ravnanja tožeče stranke, ker je najprej pobirala denar in ga nato nakazovala nepooblaščenemu švicarskemu podjetju A., kjer naj bi poniknil. Pritožba nima prav, ko trdi, da je vsebina prispevka obravnavala in problematizirala zgolj vprašanje, kako in zakaj slovenski umetniki denarja niso prejeli od A. ter da ravnanje tožeče stranke v prispevku ni bilo bistveno. Tudi omemba, da se prispevek kot celotna nanaša na „družbeno bistvo“ tožeče stranke, je povsem ustrezna.(2) Pritožba tudi nima prav, ko vztraja, da tožeča stranka nima interesa za objavo popravka, ker da se deli prispevka ne nanašajo nanjo oziroma da tam sploh ni omenjena. Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, je takšno razumevanje prizadetosti pravice oziroma interesa po prvem odstavku 26. člena ZMed preozko in zato neprimerno.

8. Nadaljnji pritožbeni očitek o zgrešenosti sodne prakse pri obravnavi resničnosti trditev, ki naj se objavijo v popravku ter glede očitka tožeči stranki, da že več let zlorablja pravico do popravka, ni upravičen. Ker po ustaljeni sodni praksi ne gre za vprašanje resničnosti, pač pa za varstvo pravice po načelu audiatur et altera pars (da se sliši tudi druga stran), je tožeči stranki s popravkom omogočena postavitev nasprotne trditve, tako da si gledalec lahko ustvari svoje mnenje.

9. Po določbi prvega odstavka 31. člena ZMed mora odgovorni urednik objaviti popravek, razen če obstajajo razlogi, zaradi katerih se lahko objava zavrne, med katerimi je tudi v pritožbi očitani odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka, ki glasi: „Če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu“. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da je treba v okviru tega odklonitvenega razloga razčistiti, ali zahtevani popravek ustreza zakonski definiciji popravka, četudi je res, da tožena stranka v tej smeri objavi popravka ni izrecno ugovarjala. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, pa tudi z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu).

10. Vrhovno sodišče RS je glede vprašanja vsebinskega zanikanja navedb v objavljenem obvestilu (prispevku) izreklo, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice.(3) Zahtevani popravek mora praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera. Ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila. Vendar pa v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen. V takšnih primerih bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja,(4) in tak je tudi ta primer.

11. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva popravek, v katerem v petih stavkih zgolj zanika navedbe v novinarskem prispevku. Takšen popravek po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza vsebini iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, je popolnoma formalen, brez vsebine, brez navajanja oziroma prikaza drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin in kot tak ne omogoča varstva prizadetih pravic. Sporočilni pomen spornega prispevka glede na njegovo vsebino in obseg, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, namreč terja vsaj kratek (vsebinski) prikaz oziroma navedbo nasprotnih dejstev in okoliščin vsaj za katero od za tožnika spornih trditev (npr. kako je tožeča stranka delovala v času, ko je zastopala avtorje audiovizualnih del, kako je potekala delitev sredstev med upravičence, kakšna je bila pri tem vloga A.). Zato ima pritožba prav, da bi šlo v primeru objave popravka tožeče stranke v vsebini, kot ga zahteva, za vsebinsko prazno uveljavljanje forme pravice zaradi uveljavljanja samega, kar bi pomenilo njeno zlorabo.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh tožene stranke v postopku je upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP) in sicer: za odgovor na tožbo 500 točk, za pripravljalo vlogo 500 točk, za sodelovanje na naroku 500 točk, vse po Odvetniški tarifi, skupaj z materialnimi stroški in DDV 856,77 EUR. Specifikacija odmerjenih stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve zahtevanih pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe 500 točk, skupaj z materialnimi stroški in DDV 285,59 EUR. Skupaj torej tožeča stranka dolžna plačati 1142,36 EUR stroškov. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 35/2001 – 39/2016. Op. št.(2): Prvostopenjsko sodišče v tej povezavi citira odločbo VS RS II Ips 176/2016; v navedeni zadevi je tekel postopek zaradi objave med istima pravdnima strankama.

Op. št. (3): VS RS II Ips 154/2015, II Ips 218/2015, II Ips 36/2011. Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 154/2015.