Jedro

Grožnja stranke s sprožitvijo pravnih postopkov pred sodiščem npr. sodnega postopka za izpraznitev stanovanja ne predstavlja nedopustne grožnje, saj uporaba pravnih sredstev in sprožitev pravnih postopkov zaradi zavarovanja pravic stranke ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi za dne 17. 8. 2015 plačanih 770,84 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 770,84 EUR od dne 17. 8. 2015 dalje ter se v tem obsegu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104809/2014 z dne 16. 9. 2014 v prvem odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi za 97,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 770,84 EUR od dne 19. 7. 2014 do dne 16. 8. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je še, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 52,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 10. 2014 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, tožečo stranko, ki sodne postopke zlorablja, pa denarno kaznuje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s 4. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno višje sodišče iste vrste, v nasprotju s 6. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, v nasprotju s 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V nasprotju z 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je izdalo sodbo brez glavne obravnave. V nasprotju z 11. točko drugega odstavka 339. člena ZPP se je postopka udeleževal kot tožnik nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, stranke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Toženec je stvarni pristojnosti Okrajnega sodišča oporekal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in predlagal, da se sodišče izreče o vprašanju svoje pristojnosti, kar pa je v celoti opustilo. Stvarna pristojnost Okrajnega sodišča ni podana tudi zato, ker se za spor majhne vrednosti ne štejejo spori o nepremičninah, za kar gre v obravnavanem primeru. Zato je Okrajno sodišče v nasprotju s 6. točko 339. člena ZPP svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, ker je dopustilo, da se tožba obravnava v postopku spora majhne vrednosti v nasprotju s 444. členom ZPP, ki kot pristojno določa višje Okrožno sodišče. Sporni tožbeni zahtevek zadeva izvrševanje kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja, ki sta jo Občina X. in toženec kot kupec sklenila kot pogodbo o prodaji z obročnim načinom odplačevanja kupnine na 20 let. Zato javni stanovanjski sklad ne more biti stranka postopka, temveč je to lahko zgolj pravna naslednica X., ki pa je Občina ... Torej se je tožnica v nasprotju z 11. točko 339. člena ZPP udeleževala postopka, saj ne more biti stranka postopka, ker ni pravna naslednica nekdanje Občine X. Pritožnik je v postopku navedel tudi, da ni podal nikakršnega soglasja k prenosu terjatev in lastništva stanovanja na Stanovanjski sklad RS. Javni uslužbenci Občine ... so tožencu navedli, da si napačno razlaga določila pogodbe, kajti v primeru razdrtja pogodbe bi JSS Občine bivšemu kupcu zaračunaval neprofitno najemnino za ves čas uporabe stanovanja od sklenitve prodajne pogodbe. Pritožniku tako očitno domnevno uslužbenci Javnega stanovanjskega sklada Občine grozijo z izselitvijo in grobim posegom v temeljne človekove in ustavne pravice njega in mladoletnih otrok, poleg tega pa še z novim dolgom 15.000,00 EUR v kolikor ne plača 213 EUR Stanovanjskemu skladu RS, ki s tožbo zatrjuje, da izvršuje pravice pogodbe o prodaji stanovanja. To dokazuje tudi z listino o prenosu terjatev iz naslova stanovanjskih kupnin, ki je bila podpisana po volitvah na zadnji dan mandata 1990 – 1994 s strani predsednika izvršne oblasti nekdanje Občine X. brez navedene prave podlage, kar je lahko le sklep predstavniškega organa te občine, ki je edini lahko odločal o tem prenosu premoženja, ki je bilo sklenjeno s tedanjim predsednikom Stanovanjskega sklada Občine, torej je bil prenos terjatev na Stanovanjski sklad RS izveden brez sklepa predstavniškega telesa in je nezakonito dejanje. Pritožnik na podlagi navedenega in dejstva, da je zahteval razvezo pogodbe o nakupu stanovanja, ni pričakoval, da bo nepristojno sodišče v nasprotju s 7. točko 339. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave in brez glavne obravnave, ki bi jo glede na naravo in ugovore tožene stranke moralo opraviti in preveriti, ali prava neuka stranka resnično pripoznava tožbeni zahtevek in posledice tega in predvsem, ali se odpoveduje zahtevku za razvezo pogodbe o nakupu stanovanja, česar sodišče ni storilo, prava neuki stranki pa ni podalo nikakršnega pravnega pouka. Izjava o prepoznavi, da podlaga tožbenega zahtevka ni sporna, je bila dana v zmoti in pod vplivom prisile ter zvijače. Zmota se kaže tudi v tem, da je pritožnik sicer pripoznal okvirni znesek skupnega dolga, ne pa tudi podlage tožbenega zahtevka v celoti in ni odstopil od zahteve za razvezo pogodbe o nakupu stanovanja, ki jo je zahteval pravočasno in skladno z veljavnimi določbami pogodbe, saj je predlagal sklenitev najemne pogodbe, kar je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo in opustilo narok. Prav tako pa je tovrstna pripoznava dana pod vplivom prisile in zvijače, saj je očitno, da javni uslužbenci predlagatelju razveze pogodbe o nakupu stanovanja, vedoč, da gre za prejemnika denarne socialne pomoči, grozijo z izselitvijo in novim dolgom.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in te spore racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve. Sodba na podlagi pripoznave se lahko na podlagi tretjega odstavka 338. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. 6. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V obravnavani pravdni zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo kupnine v znesku 868,61 EUR na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja 466-600/93 z dne 19. 11. 1993. Zato ne drži pritožbeni očitek, da gre za stvarnopravni zahtevek, to je spor o nepremičnini, temveč gre za zahtevek za izpolnitev pogodbe, in sicer plačilo denarnega zneska, ki ne presega 2.000,00 EUR in gre posledično na podlagi 443. člena ZPP za spor majhne vrednosti, v katerem je za odločanje podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča (prvi odstavek 30. člena ZPP). Posledično ni utemeljen niti pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je zadevo obravnavalo nepristojno sodišče, ki je zadevo obravnavalo v postopku spora majhne vrednosti, odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank.

7. Toženec je s pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2015 predlagal, da sodišče prve stopnje po delnem umiku tožbenega zahtevka na plačilo 770,84 EUR v preostalem delu v celoti ugodi preostalemu tožbenemu zahtevku (razen zahtevku na plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov). Ker je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v tem delu zahtevek pripoznala, je sodišče prve stopnje v tem delu na podlagi 316. člena ZPP utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Pritožbene navedbe, ki jih izpostavlja toženec v pritožbi, da je zahtevek pripoznal pod grožnjo izselitve, niso utemeljene. Napake volje(1) se v primeru izpodbijanja poravnave presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ, člen 45 do 49). Zatrjevana grožnja stranke s sprožitvijo pravnih postopkov pred sodiščem npr. sodnega postopka za izpraznitev stanovanja namreč ne predstavlja nedopustne grožnje, saj uporaba pravnih sredstev in sprožitev pravnih postopkov zaradi zavarovanja pravic stranke ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, prav tako niso izpolnjeni pogoji za zvijačo, kot jo opredeljuje 49. člen OZ.

8. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da je sodišče prve stopnje nezakonito opustilo izvedbo glavne obravnave. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, bi morala tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Sodišče v sporu majhne vrednosti namreč strank ni dolžno pozivati k izjavi o naroku.(2) Ker toženec izvedbe naroka ni zahteval (454. člen ZPP), je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo brez naroka. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče narok izvesti zato, ker je toženec prava neuka stranka. Poleg tega ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje ob prejemu izjave o pripoznavi preveriti, ali se toženec odpoveduje zahtevku za razvezo pogodbe o nakupu stanovanja, saj je toženec pripoznal zgolj zahtevek na plačilo dela kupnine, ki ne predstavlja zahtevka, s katerim toženec ne bi mogel razpolagati (3. člen ZPP), niti ne drži, da je toženec v obravnavanem postopku vložil nasprotni tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe, niti se ni zahtevku na razvezo pogodbe s podano izjavo o pripoznavi odpovedal. 9. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se je postopka kot tožnik udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka postopka, saj je pogodbo o prodaji stanovanja s tožencem sklenila Občina X., katere pravna naslednica je Občina ..., ne pa tožnik Javni stanovanjski sklad RS. Tožeča stranka je v postopku, kot izhaja iz njenih navedb in dokazila v prilogi A5, izkazala, da ji je upnica Občina X. cedirala svojo terjatev do toženca iz naslova obravnavane pogodbe. Za prenos terjatve pa v skladu z določilom prvega odstavka 419. člena OZ dolžnikova (toženčeva) privolitev ni potrebna, niti ni toženec zatrjeval obstoj dogovora o prepovedi prenosa terjatve (pactum de non cedendo drugi odstavek 417. člena OZ). Zato ugovor aktivne legitimacije, ki ga z očitanjem kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja toženec, ni utemeljen.

10. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano izpodbija, je pravilna in temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pripoznave potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je izrek o stroških odpadel. 13. O pritožbi je odločal višji sodnik posameznik na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.

Op. št. (1): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 581. Op. št. (2): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722, 723.