Jedro

Pravdno sodišče je glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo zaradi razžalitve dobrega imena in časti z na spletni strani objavljenim oglasom z žaljivo vsebino. Oškodovancu na tej podlagi pripada odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti (člen 179 OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2009 dalje do plačila (prvi odstavek izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 331,25 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka). Obrazložilo je, da je glede temelja odškodninskega zahtevka pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo ter tožniku prisodilo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti denarno odškodnino v znesku 8.000,00 EUR.

Zoper obsodilni del sodbe, pri čemer kot pritožbeno sporno vrednost označi 5.000,00 EUR, se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodilo pretirano visoko odškodnino, v nasprotju z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ in s sodno prakso; sodišče pa v obrazložitvi tudi „povzema trpljenje celotne družine in ne le tožnika samega, ki je prav tako močno pretirano“. Prisojeni znesek 8.000,00 EUR je „močno previsok in odškodnina v taki višini vsekakor ni združljiva z njeno naravo samo, niti z namenom odškodnine za konkretno nepremoženjsko škodo.“ Po mnenju toženca je sodišče ne samo zmotno uporabilo materialno pravo, temveč je v posledici navedenega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovni postopek na sodišče prve stopnje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da se tožniku prisodi občutno nižja odškodnina, prav tako pa se naj spremeni izrek o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan. Prav tako nista podana v pritožbi uveljavljana razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na pritožbeni stopnji sam temelj odškodninske odgovornosti ni več sporen. Toženec je bil s kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve tožnika, ker je preko strežnika na spletno stran posredoval oglas z žaljivo vsebino: „Iščem mladega, atletsko grajenega mladeniča, z dolgim kopjem, starost do 50 let. Zaželjeni moški iz notranjosti Slovenije. Sem pripravljen na vse in čakam na tvoj klic“, z navedbo tožnikove teže, višine in let ter njegove mobilne telefonske številke in e-mail naslova, zaradi česar je bil zasebni tožilec – sedaj tožnik prizadet na časti in dobrem imenu ter je bila tožencu izrečena izrečena pogojna obsodba. Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo pa je civilno sodišče vezano (14. člen ZPP), kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče v sodbi.

Glede na pravnomočno sodbo, samo vsebino spornega oglasa, ob upoštevanju tožnikove izpovedbe, kar vse je na kratko povzeto v prvostopenjski sodbi, je sodišče prve stopnje tožniku za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti s prisojenim zneskom 8.000,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino, v skladu z določbo 179. člena OZ, ob upoštevanju temeljnega načela individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti. Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), dobro ime oziroma ugled pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast), kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo intenzivnost in trajanje tožnikovih duševnih bolečin, v zvezi s tem pa je seveda tudi upoštevalo, da je tožniku povzročalo hude duševne bolečine tudi dogajanje v zvezi z njegovo družino. Glede na v prvostopenjski sodbi prikazano intenzivnost in trajanje duševnih bolečin tožnika (oglas je bil na internetnih straneh objavljen 23.12.2003, kazenski postopek je bil pravnomočno končan šele v letu 2009 - sodba višjega sodišča z dne 12.2.2009, tožnik je bil zaposlen v Slovenski vojski), kot je podrobneje obrazloženo na strani 5 prvostopenjske sodbe, predstavlja primerno in pravično satisfakcijo znesek 8.000,00 EUR ter pritožbenim navedbam, da je bilo materialno pravo uporabljeno v škodo toženca, ni mogoče pritrditi.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije toženec sam stroške neuspele pritožbe.