Jedro

Tožeča stranka je rudarsko pravico dejansko izvajala, zato je v skladu s 14. členom ZRud to rudarsko pravico dolžna plačati tudi za čas, ko koncesijska pogodba še ni bila sklenjena.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo tožeči stranki odmerilo plačilo za koncesijo za leti 2007 in 2008 za izkoriščanje mineralne surovine prod in pesek (geološko: peščeni prod) na pridobivalnem prostoru Pleterje I – P1 – širitev v znesku 170.016,58 € (1. točka izreka). Tožeči strani je naložilo, da navedeni znesek plača v roku 30 dni po prejemu te odločbe na v 2. in 3. točki izreka navedena vplačilna podračuna (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je nosilec rudarske pravice v skladu s prvim odstavkom 14. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami) za izvajanje rudarske pravice dolžan plačevati državi plačilo za koncesijo, osnova za obračun plačila pa sta velikost prostora in količina pridobljene posamezne mineralne surovine, kot to določa Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 43/2000, 41/2002, 52/2003 in 67/2004). Po 12. členu Uredbe mora nosilec rudarske pravice enkrat letno do 30. januarja v tekočem letu priglasiti ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, osnove za izračun plačil za koncesijo za preteklo leto na posebnem obrazcu, ki je priloga uredbe. Pravilnost izračuna mora biti dokazljiva z ustrezno merilno napravo, stranka pa mora predložiti tista dokazila o izmerah, ki jih je mogoče glede na izkopavanja tehnično izvesti. Na podlagi predloženih dokazil za preteklo leto oziroma napovedi iz 12. člena uredbe ministrstvo nosilcu rudarske pravice vsako leto do 30. marca izda odločbo o plačilu za raziskovalni ali pridobivalni prostor in za količino proizvedene mineralne surovine v preteklem letu. Tožeča stranka je Ministrstvu za gospodarstvo priglasila osnove za izračun koncesije, ministrstvo pa je na osnovi tako dobljenih podatkov tožeči stranki za leto 2008 odmerilo plačilo koncesije za pridobivalni prostor za odprto površino v znesku 263.020,80 SIT, za ostalo površino v znesku 3.909,44 SIT in za pridobljeno mineralno surovino v znesku 14.537.571,84 SIT. Za leto 2007 je tožeči stranki odmerilo za pridobivalni prostor za odprto površino 263.020,80 SIT, za ostalo površino 3.909,44 SIT in za pridobljeno mineralno surovino 25.671.340,80 SIT. Skupaj je tožeči stranki odmerilo plačilo koncesije v znesku 40.742.773,23 SIT oziroma 170.016,58 €, kar je tožeča stranka dolžna plačati državi in občini v enakem razmerju.

Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila tožbo iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami), torej zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Zatrjuje, da za odmero koncesijskih dajatev za leti 2007 in 2008 ne obstoji nobena pravna podlaga, zato je izpodbijana odločbo nezakonita. Tožeča stranka je bila izbrana za koncesionarja na podlagi pravnomočne odločbe Ministrstva za gospodarstvo, št. 430-63/2008/49 z dne 16.2.2009, koncesijska pogodba pa je bila sklenjena 30.10.2009. S to pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo za podeljeno rudarsko pravico plačevala koncesijsko dajatev, zavezanec za plačilo koncesijskih dajatev pa je tožeča stranka postala z dnem podpisa te pogodbe. S koncesijsko pogodbo ni bila urejena ali dogovorjena obveznost plačila koncesijskih dajatev za čas pred sklenitvijo pogodbe, ta obveznost pa tudi sicer iz pravnih norm ne izhaja. Ker je koncesija podeljena s sklenitvijo koncesijske pogodbe, upravni organ nima pravnega temelja za odmero koncesijskih dajatev za čas pred uveljavitvijo koncesijske pogodbe. Po mnenju tožeče stranke to izhaja tako iz določil ZRud, ki govori o obveznosti plačila za koncesijo (14. člen ZRud), kot iz Uredbe. Razen tega pa izpodbijana odločba ni bila izdana v zakonitem roku. Tožeča stranka še zatrjuje, da je bila pri izdaji navedene odločbe zagrešena bistvena kršitev določb postopka, saj izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Odločba se namreč sklicuje na to, da ministrstvo izda nosilcu rudarske pravice vsako leto do 30. marca odločbo o plačilu za raziskovalni prostor ali pridobivalni prostor ali za količino proizvedene mineralne surovine v preteklem letu, plačilo koncesije, ki je bilo naloženo tožeči stranki, pa se ne nanaša ne na preteklo leto niti se ne nanaša samo na eno leto pred izdajo odločbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja, da podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni bila koncesijska pogodba z dne 30.10.2009. Pravna podlaga za odmero plačila za koncesijo za leto 2007 in 2008 je Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico (Uradni list RS, št. 43/2000, 41/2002, 52/2003 in 67/2004), Uredba o rudarskih pravicah za raziskovanje ali gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin na raziskovalnem in pridobivalnih prostorih: Hardeška šuma, Občina Ormož; Batič, Občina Mislinja; Zabukovje, Občina Trebnje; Ježce, Občina, Šmartno pri Litiji; Kresni grič, Občina Idrija; Pleterje, Občina Kidričevo, Ušenišče, Občina Moravče; Cerov log, Občina Šentjernej; Boreci, Občina Križevci; Dobrovnik, Občina Dobrovnik; Bezena, Občina Ruše; Gorče pri Libeličah in Trbonje, Občina Dravograd; Melinci, Občina Beltinci; Bizeljsko, Občina Brežice; Šmiklavž, Mestna občina Celje; Gradnik, Občina Semič; Mala gora, Občina Sodražica; Godič, Občina Kamnik; Pijovci, Občina Šmarje pri Jelšah (Uradni list RS, št. 97/2006), Javni razpis za podelitev rudarske pravice za raziskovanje ali gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin na raziskovalnem in pridobivalnih prostorih Hardeška šuma, Občina Ormož; Batič, Občina Mislinja; Zabukovje, Občina Trebnje; Ježce, Občina Šmartno pri Litiji; Kresni grič, Občina Idrija; Pleterje, Občina Kidričevo; Ušenišče, Občina Moravče; Cerov log, Občina Šentjernej; Boreci, Občina Križevci; Dobrovnik, Občina Dobrovnik; Bezena, Občina Ruše; Gorče pri Libeličah in Trbonje, Občina Dravograd; Melinci, Občina Beltinci; Bizeljsko, Občina Brežice; Šmiklavž, Mestna občina Celje; Gradnik, Občina Semič; Mala gora, Občina Sodražica; Godič, Občina Kamnik; Pijovci, Občina Šmarje pri Jelšah; Poljčane, Občina Slovenska Bistrica; Hrovat, Občina Zreče; Klanci, Občina Grosuplje in Debela griža pri Povirju, Občina Sežana (Uradni list RS, št. 106/2006), Odločba o izbiri koncesionarja, št. 430-83/2006-37 z dne 7.12.2006, Sklep Ministrstva za gospodarstvo, št. 430-83/2006-85 z dne 19.2.2007, Enotno dovoljenje št. 351-1057/2006-11 (04067), ki ga je izdala Upravna enota Ptuj dne 20.2.2007, Odločba Vlade RS, št. 36102-13/2007/4 z dne 8.11.2007, sodba in sklep Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 386/2007-15 z dne 2.12.2008, priglasitev osnove za izračun plačil za koncesijo za leto 2008 in priglasitev osnove za izračun plačil za koncesijo za leto 2007. Na podlagi 32. člena Uredbe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 97/2006, po kateri koncesionar postane zavezanec za plačevanja plačila za koncesijo z dnem izdaje dovoljenja za izkoriščanje, je tožeča stranka zavezanka za plačevanja plačila za koncesijo od izdaje enotnega dovoljenja dalje. Tožena stranka še navaja, da je rok za izdajo odločbe o plačilu koncesije instruktivne narave in ne pomeni, da upravni organ ne sme izdati odločbe o plačilu koncesije tudi po preteku tega roka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka je na navedbe iz odgovora na tožbo odgovorila v pripravljalni vlogi. Po mnenju tožeče stranke je določba 32. člena Uredbe o rudarskih pravicah za raziskovanje ali gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin na raziskovalnem in pridobivalnih prostorih: Hardeška šuma, Občina Ormož; Batič. Občina Mislinja; Zabukovje, Občina Trebnje; Ježce, Občina, Šmartno pri Litiji; Kresni grič, Občina Idrija; Pleterje, Občina Kidričevo, Ušenišče, Občina Moravče; Cerov log, Občina Šentjernej; Boreci, Občina Križevci; Dobrovnik, Občina Dobrovnik; Bezena, Občina Ruše; Gorče pri Libeličah in Trbonje, Občina Dravograd; Melinci, Občina Beltinci; Bizeljsko, Občina Brežice; Šmiklavž, Mestna občina Celje; Gradnik, Občina Semič; Mala gora, Občina Sodražica; Godič, Občina Kamnik; Pijovci, Občina Šmarje pri Jelšah (Uradni list RS, št. 97/2006) v nasprotju s 14. členom Zakona o rudarstvu, ki smiselno določa, da se plačilo za izvajanje rudarske pravice plačuje šele na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe. Razen tega pa je bila navedena uredba za pridobivalni prostor Pleterje, Občina Kidričevo tudi razveljavljena, s tem pa je pravna podlaga za uporabo te uredbe najkasneje 20.10.2007 v celoti odpadla. Tožeča stranka še dodaja, da dejstvo, da je sama zgolj iz previdnosti opravila priglasitev, še ne pomeni, da za izdajo izpodbijane odločbe obstaja pravna podlaga.

Tožena stranka tudi v dne 31.1.2011 vloženi pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih. Ker je ostala odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. 430-83/2006-37 z dne 7.12.2006 na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 386/2007-15 z dne 2.12.2008 v veljavi, je s tem podana tudi podlaga za uporabo 32. člena zgoraj navedene uredbe.

Tožeča stranka je nato vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri pojasnjuje, da koncesijska pogodba ni bila sklenjena prav zato, ker je bila zgoraj navedena uredba glede območja Pleterje, Občina Kidričevo razveljavljena, nova uredba pa je bila objavljena šele v juliju 2008 kot Uredba o rudarskih pravicah za raziskovanje mineralnih surovin v raziskovalnih območjih Pleterje R2-a, Pleterje R2-b in Pleterje P 3 ter gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih Pleterje P1, Pleterje P2 in Pleterje P3 v občini Kidričevo (Uradni list RS, št. 73/2008). Ponovno zatrjuje, da je 32. člen Uredbe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 97/2006, v nasprotju z določilom 14. člena ZRud, zato sodišču predlaga, da uporabi institut exeptio illegalis in tega določila ne uporabi.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odločba o odmeri plačila za koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine prod in pesek na pridobivalnem prostoru Pleterje I – P1 za leti 2007 in 2008. To odločbo je Ministrstvo za gospodarstvo izdalo na podlagi 14. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud, Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami), ki se je uporabljal do 31.12.2010. Ta določa, da je nosilec rudarske pravice za izvajanje rudarske pravice dolžan plačevati državi plačilo za koncesijo, skladno z določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Osnova za izračun plačila je povprečna cena enote mineralne surovine in je odvisna od vrste, obsega in razširjenosti mineralne surovine. Enota za izračun povprečne cene mineralne surovine v trdem stanju je kubični meter mineralne surovine v raščenem stanju. Enota za izračun povprečne cene mineralne surovine, pridobljene v plinastem ali tekočem stanju je kubični meter, za nafto in druge tekoče ogljikovodike pa tona pridobljene mineralne surovine. Plačilo za izvajanje rudarske pravice za izkoriščanje se plačuje v letnih zneskih in znaša lahko največ 117.000,00 SIT na ha pridobivalnega prostora in največ 20 % povprečne cene za proizvedeno enoto mineralne surovine v obravnavanem letu. Plačilo pripada državi in občini v enakem razmerju 50 : 50. Povprečno ceno na enoto pridobljene mineralne surovine, merila in pogoje za zmanjšanje in oprostitev plačila, način odmere, obračunavanja in plačevanja, ter način nadzora nad plačevanjem in izpolnjevanjem koncesijske pogodbe, predpiše vlada. Ta je to storila z Uredbo o načinu določanja plačila za rudarsko pravico (Uradni list RS, št. 43/2000, 41/2002, 52/2003, 67/2004). Navedena uredba določa, da se nosilcu za plačilo koncesije vsako leto do 30. marca izda odločba o plačilu za raziskovalni ali pridobivalni prostor in za količino proizvedene mineralne surovine v preteklem letu, na podlagi predloženih dokazil za preteklo leto oziroma napovedi iz 12. člena te uredbe (15. člen uredbe). Člen 12 te uredbe namreč določa, da mora nosilec rudarske pravice enkrat letno do 30. januarja v tekočem letu priglasiti ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, osnove za izračun plačil, določenih v 3., 4. in 5. členu te uredbe za preteklo leto. Priglasitev mora vsebovati podatke o velikosti in rabi prostora ter vrsti, količini in faktorju raztresenosti pridobljene mineralne surovine v preteklem koledarskem letu na obrazcu iz priloge k tej uredbi, ki je njen sestavni del. Nosilec mora jasno prikazati velikost prostora in izračun količine pridobljene mineralne surovine iz nahajališča v preteklem koledarskem letu. Pravilnost izračuna mora biti dokazljiva z ustrezno merilno napravo. Nosilec mora predložiti tista dokazila o izmerah, ki jih je mogoče, glede na način izkopavanja, tehnično izvesti.

V predmetni zadevi je torej sporno plačilo za izkoriščanje mineralne surovine za leti 2007 in 2008. Mineralne surovine je mogoče izkoriščati v gospodarske namene na podlagi rudarske pravice. Rudarska pravica je namreč pravica do raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralnih surovin v gospodarske namene (21. točka 2. člena ZRud). Rudarsko pravico je mogoče pridobiti s koncesijo, če ZRud ne določa drugače. Koncesijo v imenu države podeli vlada, posebej za raziskovanje in posebej za izkoriščanje ali skupaj za raziskovanje in izkoriščanje (13. člen ZRud).

Prvič je bilo o podelitvi koncesije tožeči stranki za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin prod in pesek na območju pridobivalnega prostora gramoznice Pleterje, Občina Kidričevo, na parcelah št. 399/65, 399/52, 399/36, 399/50, 399/61, 399/37, 399/38, 399/51, 399/39 in 399/40, vse k.o. ... odločeno z odločbo Ministrstva za gospodarstvo, št. 430-83/2006-37 z dne 7.12.2006 za dobo 10 let od dneva sklenitve koncesijske pogodbe. Ta odločba je bila nato s sklepom št. 430-83/2006-85 z dne 19.2.2007 spremenjena tako, da se tožeči stranki navedena koncesija podeli za obdobje desetih let od pravnomočnosti odločbe in ne od dneva sklenitve pogodbe, kot je bilo prvotno odločeno. Takšna odločitev je obrazložena s tem, da je tožeča stranka zaprosila za spremembo odločbe, kar je utemeljila s tem, da bi rada čim prej začela z izvajanjem rudarske pravice, ki ji je bila podeljena s prej navedeno odločbo. Temu stališču je sledilo tudi ministrstvo, ki je ugotovilo, da je predlagana sprememba odločbe o izbiri koncesionarja smiselna, saj bo na ta način nemoteno izvajanje rudarske pravice in ostalih investitorskih poslov v zvezi z rudarsko pravico.

Okoliščina, da je tožeča stranka po izdaji navedene odločbe in sklepa začela izvajati podeljeno rudarsko pravico med strankama ni sporna. Tožeča stranka izpodbijani odločbi nasprotuje s trditvijo, da koncesije ni dolžna plačati, ker naj bi takšna obveznost nastala šele s sklenitvijo koncesijske pogodbe, ta pa je bila sklenjena šele v letu 2009. Takšnemu stališču sodišče ne pritrjuje in se tudi ne strinja z mnenjem tožeče stranke, da to izhaja iz 14. člena ZRud. V tem členu je navedeno le, da je nosilec rudarske pravice za izvajanje rudarske pravice dolžan plačevati državi plačilo za koncesijo. Res v letih 2007 in 2008 koncesijska pogodba še ni bila sklenjena, vendar pa med strankama tudi ni spora o tem, da je tožeča stranka s soglasjem tožene stranke, kot izhaja iz sklepa št. 430-83/2006-85 z dne 19.2.2007, začela svojo rudarsko pravico, to je pravico do gospodarskega izkoriščanja mineralnih surovin prod in pesek na zgoraj navedenem pridobivalnem prostoru, izvajati. Nenazadnje je tožeča stranka, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 3.1.2011, priglasila pristojnemu ministrstvu osnove za izračun plačil, kot to nosilcu rudarske pravice nalaga 12. člen Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico. Ker je tožeča stranka dejansko svojo rudarsko pravico izvajala, je v skladu s 14. členom ZRud to rudarsko pravico dolžna plačati. Tožena stranka je zato utemeljeno izdala izpodbijano odločbo na podlagi 15. člena Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico in od tožeče stranke terjala plačilo za koncesijo.

Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Glede na obrazloženo so vse ostale tožene navedbe neupoštevne. Sodišče le še dodaja, da tudi trditev tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čimer da je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je dovolj jasno razvidno, kaj je tožeča stranka dolžna plačati in na osnovi katerih podatkov je narejen izračun. Glede materialnopravne podlage so v tej odločbi povzeta določila Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico, samo dejstvo, da odločba ni bila izdana v roku, ki je naveden v odločbi, pa ne pomeni, da je odločba nezakonita.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.