Jedro

Tožeča stranka bi morala stroške financiranja prijaviti in dokazati že v času carinjenja, ne pa šele po kontroli carinskih organov, opravljeni na podlagi ugotovitev deviznega inšpektorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 20.11.1997, s katero je le-ta obnovila postopek uvoznega carinjenja za blago, ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave Ljubljana z dne 26.7.1995, glede vrednosti uvoženega blaga in nato ponovno določila carinske osnove ter naložila pritožniku doplačilo razlike carine in ostalih uvoznih davščin v skupnem znesku 1,740.799,00 SIT iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da je podjetje H.H. iz Celovca za tožečo stranko nakazalo prodajalcu uvoženih avtomobilov - tujemu podjetju B. iz Firenc. znesek 2.676.998,95 ATS, kar izhaja iz fakture podjetja L.L. z dne 8.9.1995. Sporno je, ali se stroški financiranja, ki so razvidni iz dokumenta podjetja H.H. iz Celovca z dne 29.9.1997, vštevajo v carinsko osnovo, in ali je zapisnik z dne 1.9.1997, na katerem temelji odločitev tožene stranke in na katerega je tožeča stranka vložila pripombe, šteti za javno listino. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in sledi njeni utemeljitvi in razlogom v zvezi z vštevanjem stroškov financiranja po 42. členu Carinskega zakona (CZ/76) in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tudi po presoji sodišča namreč stranka dejanj, ki bi jih za dosego carinskih ugodnosti v zvezi s stroški financiranja lahko uveljavila v času uvoza na podlagi 42. člena CZ (1976), ne more opraviti pozneje in s tem odpraviti pomanjkljivosti, ugotovljenih z naknadno kontrolo carinskih organov. Tožena stranka zato pravilno ni upoštevala naknadno predložene listine z dne 29.9.1997, v kateri so stroški nakazila podjetju B. iz Firenc sicer ločeno prikazani, saj tožena stranka ob carinjenju nesporno ni predložila nobene listine, ki bi dokazovala, da je imela z uvoženim blagom stroške financiranja, ki se ob izpolnjevanju pogojev iz 42. člena CZ (1976) ne bi všteli v carinsko osnovo. Strinja se tudi z stališčem tožene stranke, da zapisnik nima značaja odločbe in zato tudi ne more postati pravnomočen. Navaja pa še, da je zapisnik zapis o ugotovitvah postopka naknadne kontrole, ki jo carinski organi izvajajo po določbah CZ (1976) in je v skladu s 1. odstavkom 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) javna listina, ki dokazuje potek in vsebino dejanj v postopku, razen v delih, h katerim je bila dana pripomba. V skladu z določbo 3. odstavka 164. člena ZUP (1986) je dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena, vendar v tem primeru nosi dokazno breme stranka, ki to zatrjuje. Tožeča stranka tudi v tožbi ne ugovarja resničnosti podatkov iz dokumenta (fakture) podjetja H.H. iz Celovca, pač pa ugovarja višini carinske osnove, ki je bila ugotovljena na njegovi podlagi. Prvostopni organ je pripombe tožeče stranke obravnaval, vendar je ocenil, da pripombe in naknadno predložene listine s strani tožeče stranke ne spreminjajo ugotovljenih dejstev in zato ne vplivajo na odločitev. Svoje odločitve ni posebej obrazložil, vendar je to v obrazložitvi izpodbijane odločbe storila tožena stranka, ki je tožeči stranki pojasnila, da so ugotovitve iz zapisnika, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje, podlaga za izdajo doplačilne prvostopne odločbe, s katero je bilo tožeči stranki v obnovljenem postopku pravilno naloženo plačilo razlike carine in drugih uvoznih dajatev.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Bistveno vprašanje v tem postopku je bilo, da je Carinarnica oziroma tožena stranka prištela k ceni avtomobila tudi stroške financiranja, to je stroške kreditiranja in akreditiva firme H.H. iz Celovca. Carinarnica je zmotno ugotovila dejansko stanje, in sicer je trdila, da je cena avtomobila večja kot jo je prikazovala tožeča stranka. V resnici je bila cena avtomobila pravilna, šlo je le za stroške financiranja, ki pa ne sodijo v carinsko osnovo v skladu z 42. členom CZ (1976). To dejstvo je tožeča stranka tudi dokumentirala in je predložila ustrezno dokumentacijo podjetja H.H. iz Celovca že s pripombami na zapisnik. Iz te dokumentacije je razvidna specifikacija tako, da je mogoče natančno ugotoviti, kaj sodi v ceno avtomobila in kaj so stroški financiranja. Sodišče stoji na stališču, da tožeča stranka ob samem carinjenju ni predložila nobene listine, ki bi dokazovala, da je imela z uvoženim blagom stroške financiranja, in ker so bili takšni stroški ugotovljeni pri naknadnem preverjanju meni, da ni izpolnila pogoja iz 42. člena CZ (1976). Zato sodišče napačno meni, da jih je treba vštevati v carinsko osnovo. Zakona po njenem mnenju ni mogoče razumeti tako, da je potrebno stroške financiranja prikazati ob samem carinjenju. Vsekakor pa je ob sami inšpekcijski kontroli, ki je naknadna, tožeča stranka predložila vse ustrezne listine. Razlaga 42. člena CZ (1976) je nesprejemljiva. Stališče glede tega je napačno in se tudi v praksi nikoli ni izvajalo. Tudi nobene logike ni, zakaj bi se stroški financiranja upoštevali v osnovo, če jih zavezanec kasneje dokaže in tudi verodostojno dokumentira. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 42. člena CZ (1976) se stroški financiranja, ki se nanašajo na plačilo uvoženega blaga, ne vštevajo v carinsko osnovo, pod pogoji, določenimi v navedenem členu. Za tožečo stranko je v obravnavanem primeru sporno, ali se stroški financiranja, ki jih je izkazala s predložitvijo fakture podjetja H.H. z dne 29.9.1997, vštevajo v carinsko osnovo ali ne. Za odločitev v zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka dejanja, ki bi jih za dosego carinskih ugodnosti uveljavljala v času uvoza, lahko opravila kasneje v obnovljenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka stroške financiranja prijaviti in dokazati že v času carinjenja, ne pa šele po kontroli carinskih organov, opravljeni na podlagi ugotovitev deviznega inšpektorja. Gre namreč za kontrolni pregled dokumentacije glede pravilnosti prijavljene vrednosti avtomobilov, ki je bila predložena v času carinjenja. Zato je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka naknadno ne more sanirati ugotovljenih nepravilnosti z naknadno predložitvijo listin.

Sklicevanje tožeče stranke na drugačno prakso carinskih organov je po presoji pritožbenega sodišča zgolj pavšalno, saj tožeča stranka v potrditev navedb ni navedla konkretnih odločb, na podlagi katerih bi bila pritožbenemu sodišču omogočena presoja pritožbenega ugovora.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje