Jedro

Prejšnja obsodba zaradi istovrstnega kaznivega dejanja je sestavina prejšnjega življenja storilca kot okoliščina, pomembna za odmero kazni.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. M.Č. izrečena kazen zviša na 2 (dve) leti zapora.

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obt. M.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po členu 48 KZ RS in mu zanj izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, vanjo pa vštelo čas pridržanja. Po členu 69 KZ SFRJ je sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema pištole, uporabljene pri kaznivem dejanju in obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka razen povprečnine.

Zoper sodbo sta se pritožila obtoženčev zagovornik in javni tožilec, oba zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri čemer zagovornik predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave, javni tožilec pa predlaga, da naj sodišče druge stopnje obtožencu izrečeno kazen zviša. Utemeljena je pritožba javnega tožilca.

Izrek sankcije opominjevalne narave, kot to predlaga obtoženčev zagovornik v obravnavanem primeru, ne pride v poštev že zgolj ob upoštevanju, da je bil obtoženec že kaznovan in sicer za kaznivo dejanje poskusa umora po členu 46/1 KZ RS v zvezi s členom 19 in 21. KZ SFRJ. Za to kaznivo dejanje je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba s katero mu je bila določena 3 letna preizkusna doba.

Obtoženec je obravnavano dejanje storil v preizkusni dobi, kar posebej niti ni bilo upoštevano. Ne glede na to je treba pritrditi pritožbi javnega tožilca, da je treba obtožencu glede na okoliščine obravnavanega dejanja in glede na njegovo predkaznovanost izreči strožjo kazen. Prvostopno sodišče je ugotovilo (obrazložitev izpodbijane sodbe na strani 5), da je obtoženec nevarno situacijo v celoti sam povzročil s svojim aktivnim ravnanjem, prav ta okoliščina pa v izrečeni kazni ni prišla dovolj do izraza. Obtoženec je pištolo, ki jo je odtujil pri odhodu iz TO, prinesel v javni lokal in jo tam ne le nameril v oškodovanca, ampak vanjo tudi vstavil nabojnik in zavestno pritisnil na sprožilec. Ničesar razen okoliščin v notranji sferi obtoženca ni bilo, kar bi ga v dani situaciji morebiti spodbudilo oziroma navedlo k takšnem ravnanju, oziroma da bi ga bilo moč označiti zgolj kot nepremišljeno. Obtoženčevo ravnanje je moč oceniti kot objestnost oziroma izzivanje nevarnosti in iz takšnega zavestnega ravnanje je nastala prepovedana posledica, ki je v tem primeru nepopravljiva. Pri ocenjevanju teže in narave oziroma zavržnosti ravnanja je treba tudi upoštevati, da v našem družbenem okolju splošno velja za neprimerno in nedopustno nameriti tudi zanesljivo prazno strelno orožje v drugega človeka, kot že rečeno, obtoženec pa je v tem primeru v pištolo vstavil nabojnik. Takšno zavestno izzivanje nevarne situacije, kot izražanje nasilja in agresivnosti pri obtožencu ni bilo storjeno prvič, poleg že navedene obsodbe zaradi kaznivega dejanja poskusa umora je bil obtoženec že dvakrat kaznovan tudi zaradi poškodovanja tuje stvari. Ob upoštevanju teh okoliščin je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom člena 384 ZKP zavrnilo, utemeljeni pritožbi javnega tožilca pa je ugodilo tako, da je izrečeno kazen ustrezno zvišalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/4 in 101 ZKP. Obtoženec ima le honorarno zaposlitev, je oče mladoletnega otroka in je obsojen na daljšo zaprono kazen, zato ga je bilo treba oprostiti povrnitve stroškov pritožbenega postopka v obsegu, navedenem v izreku te sodbe.