Jedro

Kljub ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z načelom kontradiktornosti na narok za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje vabilo le dolžnika, to v obravnavanem primeru ni upoštevno. Zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, zato pritožba v delu, ki izpodbija odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje, ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v 1. točki izreka sklep o izvršbi opr. št. VL 2481/2008 z dne 12. 2. 2008 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, v 2. točki izreka pa sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju.

Zoper sklep se je pritožil upnik. V pritožbi, ki jo vlaga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), navaja, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. Sklep ne vsebuje razlogov za razveljavitev, saj so bile sklepu zgolj priložene listine. Sodišče mora obrazložiti, zakaj šteje določene okoliščine za sporne in v čem obstaja verjetnost, da bo dolžnik v pravdi uspel. Tega pa sodišče ni storilo, zato je sklep brez razlogov. Prav tako ni nobenega vsebinskega in formalnega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, dolžnikov ugovor pa tudi ni utemeljen. Dolžnik je v ugovoru navajal, da je celoten vložek s. p. vložil v kapitalsko družbo Š. d. o. o., zato po pritožnikovem mnenju odgovarjata oba solidarno. Iz izpiska iz sodnega registra je razvidno, da je direktor družbe Š. d. o. o. U. Š., dolžnik pa je prokurist. Družba živi svoje pravno življenje, zato domnevna službena odsotnost dolžnika ne more biti razlog, da ne bi bilo mogoče podati ugovora. Iz tega razloga vrnitve v prejšnje stanje ni. Delovni proces mora biti organiziran tako, da to ne vpliva na tek sodnih rokov. Ob takšni praksi bi vsi vlagali predloge za vrnitev v prejšnje stanje. Dolžnik je na dan 31. 12. 2006 vse račune, kot izhajajo iz izpisa odprtih postavk, potrdil, ugovorov in reklamacij pa ni bilo. Trditve, ki jih navaja dolžnik, niso točne. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, sklep o izvršbi pa vzdrži v veljavi s stroškovno posledico.

Dolžnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrženje upnikove pritožbe, podredno pa njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik neutemeljeno očita, da sklep ni obrazložen. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je ugovor štelo za obrazložen.

Dolžnik je v ugovoru navajal, da je bilo prvotno orodje naročeno in tudi plačano, korekcije pa je dolžnikov kupec naročil direktno pri upniku, dolžnik v zvezi s tem ni podal nikakršnega naročila, prav tako nista sklenila kakšne pogodbe, račune za korekcijo pa so prav tako zavrnili. Ker se upnik ni odzival, so orodje popravili na lastne stroške. Dolžnik je za svoje ugovorne navedbe predlagal zaslišanje strank in prič ter vpogled v dopis o zavrnitvi predmetnega računa. Ta dejstva pa so po presoji drugostopenjskega sodišča pravno relevantna, saj, če se bodo v pravdi izkazala za resnična, lahko privedejo do zavrnitve zahtevka, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je ugovor obrazložen.

Pritožba navaja, da ugovorne navedbe niso resnične. Upniku je treba v zvezi s tem pojasniti, da izvršilno sodišče v tej fazi postopka ne odloča o utemeljenosti ugovornih navedb, pač pa le, če so takšne, da bi lahko privedle do zavrnitve tožbenega zahtevka, če se bodo v pravdi izkazale za resnične. O utemeljenosti se bo torej odločalo v pravdnem postopku.

V pritožbi upnik napada tudi odločitev o ugoditvi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Kljub temu da je drugostopenjsko sodišče na podlagi spisnih podatkov ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z načelom kontradiktornosti na narok za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje vabilo le dolžnika, pa to v tej fazi postopka še ni upoštevno. Na podlagi 121. čl. ZPP v zv. s 15. in 36. čl. ZIZ zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe, razen če se je predlogu ugodilo v nasprotju s 118. čl. ZPP ali predlogu, ki ni bil pravočasno vložen, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Iz tega razloga pritožba v delu, ki izpodbija odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje, ni dovoljena.

Na podlagi II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 15. č. ZIZ je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede kršitev po uradni dolžnosti. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, saj II. odst. 62. čl. v zv. z II. odst. 53. čl. ZIZ določa, da sodišče po prejemu obrazloženega ugovora razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (II. odst. 437. čl. ZPP). Prav tako je zaključiti, da se sodišču prve stopnje pri odločanju niso primerile bistvene kršitve, na katere drugostopenjsko sodišče pazi uradoma, ki bi bile upoštevne v tej fazi postopka.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je vložena pritožba, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba upnikovo pritožbo na podlagi 2. tč. 365. čl. v zv. s 353. in 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.

Upnik s pritožbo ni uspel, odgovor dolžnika pa ni vseboval razlogov, ki bi prispevali k odločitvi o vloženi pritožbi, zato stroški, nastali s pritožbo (VI. odst. 38. čl. ZIZ) in z odgovorom na pritožbo (V. odst. 38. čl. ZIZ), niso bili potrebni. Glede na obrazloženo krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške.