Jedro

Pravico tožnice – novinarke do letnega dopusta je potrebno presojati glede na določbe KPPN, četudi za njo in toženo stranko veljata poleg KPPN še KPČIZKD in PKP, ker so določbe KPPN za delavca (tožnico) najbolj ugodne. To izhaja iz (smiselnega) upoštevanja načela hierarhije kolektivnih pogodb, kot je določeno s 5. členom ZKolP.

Dneve rekreativnega oddiha ni mogoče všteti v dneve letnega dopusta, ampak gre pri rekreativnem oddihu za pravico delavca, ki je določena za novinarje po KPPN.

Delavec izdaje novega obvestila o višini letnega dopusta od delodajalca ne more zahtevati, lahko zahteva le ugotovitev nezakonitosti obvestila, ki je bilo izdano, in priznanje določenega števila dni letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici izdati novo obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2011 v skupnem trajanju 40 dni.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2011 z dne 25. 3. 2011 nezakonito, da se odpravi (I. točka izreka) in da tožeči stranki pripada za leto 2011 letni dopust v skladu z 159. in 160. členom Zakona o delovnih razmerjih ter 20. členom Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje v trajanju 40 dni. Zato je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki izda novo obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2011 v skupnem trajanju 40 dni (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 470,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v celoti pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in da tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo zmotne pravne podlage pri odmeri letnega dopusta za tožečo stranko. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila s toženo stranko, je v 2. členu določeno, da se poleg pogodbenih določil uporabljajo veljavna določila zakona, Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, podjetniške kolektivne pogodbe ter veljavna določila splošnih aktov družbe. To določbo je treba razumeti tako, da se uporabijo predpisi, ki so v določenem trenutku veljavni, kar pomeni, da za toženo stranko v letu 2011 velja le Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (KPČIZKD; Uradni list RS, št. 43/00 in nadalj.) za vse pri njej zaposlene delavce (tudi za novinarje) ter podjetniška kolektivna pogodba (v nadaljevanju: PKP). Razlaga, da KPČIZKD za presojo pravic in obveznosti tožeče stranke ne velja, ker je na strani delojemalcev ni podpisal Sindikat C. Slovenije, ni pravilna. Tožena stranka je članica Združenja delodajalcev Slovenije. V postopku pred sodiščem prve stopnje je predložila dokaz, da za njo (in za vse pri njej zaposlene delavce, ne le za delavce, ki so člani Konfederacije sindikatov A., ki je kolektivno pogodbo podpisala na delojemalski strani) velja KPČIZKD. Tako je določeno tudi v 3. členu KPČIZKD, ki ureja osebno veljavnost kolektivne pogodbe. Tudi v zvezi z 2. členom KPČIZKD, v katerem je opredeljeno, za katere delodajalce velja, je tožena stranka predložila dokaz, katere dejavnosti opravlja. Tožena stranka je 30. 7. 2009 sklenila še PKP, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotno pa je presodilo, da PKP ne velja za pri toženi stranki zaposlene novinarje, kot je tožeča stranka, ker Sindikat C. Slovenija ni stranka PKP. Takšen zaključek je naredilo na podlagi 10. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06), kar ni pravilno, saj je treba za presojo veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe uporabiti določbo 11. člena ZKolP, ki v prvem odstavku določa, da takšna kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu, če jo sklene eden (ali več) reprezentativnih sindikatov. Takšna kolektivna pogodba nato velja, kot že povedano, za vse delavce ne glede na to, ali so člani sindikata. Ker je pri toženi stranki PKP podpisal reprezentativni sindikat, to je Konfederacija sindikatov A. - B. d.d., ta kolektivna pogodba velja za vse zaposlene, tudi za novinarje (tožečo stranko). Tožena stranka je tudi tožeči stranki priznala 42 dni letnega dopusta, kar je več, kot zahteva s tožbo, pri tem je uporabila pravilno pravno podlago, to je KPČIZKD in PKP. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo drugi odstavek 2. člena in 17. člen pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s tožečo stranko, saj se določbe kolektivnih pogodb uporabijo le za pravice in obveznosti delavca, ki jih pogodba o zaposlitvi ne ureja. Za te pravice in obveznosti je treba uporabiti veljavne kolektivne pogodbe, konkretno PKP, ki ureja pravico do letnega dopusta. Tožena stranka je 16. 9. 2011 v delovnem sporu, v katerem je šlo za enaka dejanska in pravna vprašanja, vložila predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: (1) ali mora tožena stranka kot delodajalec uporabljati določbe Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN; Uradni list RS, št. 31/91 in nadalj.), če je pri njej zaposlena delavka - novinarka, ki je članica Sindikata C. Slovenije, (2) ali velja podjetniška kolektivna pogodba tudi za delavca člana sindikata, ki ni podpisal kolektivne pogodbe, sklenjene med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom, in (3) ali mora delodajalec ves čas, ko velja pogodba o zaposlitvi, uporabljati določbe kolektivne pogodbe, na katere se ta pogodba o zaposlitvi sklicuje, četudi je kolektivna pogodba že prenehala veljati. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. DoR 125/2011 z dne 17. 11. 2011 revizijo dopustilo. Sklep o dopustitvi revizije skupaj z revizijo tožena stranka tudi prilaga k pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je izpodbijana odločitev v pretežni meri (razen glede odločitve, s katero je toženi stranki naložilo izdajo novega obvestila o višini letnega dopusta za leto 2011) materialnopravno pravilna in zakonita.

Trajanje letnega dopusta je na splošno urejeno v 159. in 160. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). V prvem odstavku 159. člena ZDR je kot minimalno število dni letnega dopusta določeno, da mora trajati najmanj 4 tedne. Daljše trajanje letnega dopusta se po prvem odstavku naslednjega, 160. člena ZDR lahko določi s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Za tožečo stranko je pravica do letnega dopusta urejena v 17. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2004 (priloga A2). Določeno je, da znaša minimalni letni dopust 4 tedne in da se dolžina letnega dopusta spremeni skladno s kolektivno pogodbo oz. s splošnim aktom glede na spremembo okoliščin, ki vplivajo na dolžino letnega odpusta.

Tožena stranka je obvestilo o določitvi letnega dopusta za leto 2011 (priloga A3) izdala, kot je navedeno, na podlagi 159. in 160. člena ZDR. V obvestilu navedeni kriteriji so povzeti po KPČIZKD. Tožeči stranki je bilo na tej podlagi priznanih 37 dni letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost obvestila o določitvi (višini) letnega dopusta za leto 2010 na podlagi presoje, da niti KPČIZKD niti PKP ne veljata za novinarje, zaposlene pri toženi stranki, ker ju je na delojemalski strani podpisala Konfederacija sindikatov A. oz. Konfederacija sindikatov A. - B. ne pa Sindikat C. Slovenije. Za urejanje pravic in obveznosti tožeče stranke velja le KPPN.

Takšna presoja sodišča prve stopnje, da PKP in KPČIZKD ne veljata za tožečo stranko, je zmotna. PKP je podpisala na delojemalski stani Konfederacija sindikatov A. - B. d.d., torej sindikat pri delodajalcu. Ta sindikat je reprezentativen pri toženi stranki (v podjetju/organizaciji), če ne drugače, po prvem odstavku 9. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin; Uradni list RS, št. 13/90), ki določa, da je v organizaciji reprezentativen sindikat, ki je združen v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. Da velja PKP za vse delavce, zaposlene pri toženi stranki, je ne nazadnje določeno v 3. členu PKP, v katerem je opredeljena osebna veljavnost. Določeno je, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcu za določen ali nedoločen čas, s polnim delovnim časom ali delovnim časom, krajšim od polnega. Na podlagi navedenega je treba zaključiti, da PKP velja tudi za tožečo stranko. Ta kolektivna pogodba ne bi veljala za vse zaposlene pri toženi stranki le, če ne bi šlo za v podjetju reprezentativen sindikat, ki bi jo podpisal. Če je v podjetju več reprezentativnih sindikatov, zadošča da PKP podpiše eden od teh (reprezentativnih) sindikatov. Sicer pa sploh ni bistveno, ali PKP velja ali ne, bistveno je, da v zvezi s tožečo stranko in njeno pravico do letnega dopusta daje manj pravic kot KPPN. Zato je ni mogoče uporabiti po 5. členu ZKolP, ki v prvem odstavku določa, da se delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni lahko dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. Izjemoma, kot je določeno v drugem odstavku tega člena ZKolP, se lahko pod pogoji, ki se določijo s kolektivno pogodbo na širši ravni, s kolektivno pogodbo na ožji ravni določijo tudi pravice in delovni pogoji, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni.

V bistvu vsi ti argumenti o (ne)veljavnosti PKP niso odločilni, saj je edina določba v PKP, ki se nanaša na letni dopust, določba 34. člena PKP, po kateri od delavca, ki je že na rednem letnem dopustu, ni mogoče zahtevati, da ga prekine, razen če gre za opravljanje del, ki nujno zahtevajo njegovo prisotnost. V takih primerih mu mora delodajalec povrniti škodo, ki mu s prekinitvijo letnega dopusta nastane.

Kolektivna pogodba, na podlagi katere je tožena stranka odmerila letni dopust, je KPČIZKD. To pogodbo sta sklenila Gospodarska zbornica Slovenije, …. in Konfederacija sindikatov A.. Ta konfederacija sindikatov je, kot je razvidno iz evidence Ministrstva za ..., reprezentativna tudi v časopisno informativni in založniški dejavnosti. To pomeni, da je lahko sklepala in sklenila kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo po 7. členu ZRSin. V KPČIZKD je v 2. členu opredeljena stvarna veljavnost, določeno je, da velja za vse delodajalce, ki opravljajo časopisno informativno, založniško in knjigotrško dejavnost. V 3. členu KPČIZKD (osebna veljavnost) pa je določeno, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki so zaposleni pri takšnih delodajalcih. To izhaja tudi iz prvega odstavka 11. člena ZKolP, da velja kolektivna pogodba za vse delavce pri delodajalcu, za katerega kolektivna pogodba velja, če jo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov. Torej KPČIZKD velja v konkretnem primeru tudi za tožečo stranko.

Kljub temu, da za tožečo stranko veljata tako PKP kot KPČIZKD, je v konkretnem individualnem delovnem sporu bistveno, da velja tudi KPPN, ki je sklenjena med Gospodarsko zbornico Slovenije, ... in Sindikatom C. Slovenije na delojemalski strani. Ta pogodba velja, kot je določeno v 2. členu, za novinarje in novinarke ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, s polnim ali skrajšanim delovnim časom, torej tudi za tožečo stranko. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 13/2012, s katero je odločilo o reviziji tožene stranke, na katero se sklicuje v pritožbi. V obrazložitvi te sodbe je Vrhovno sodišče RS izhajalo iz pravila o osebni veljavnosti kolektivnih pogodb (KPPN velja za tožečo stranko, ki je novinarka in ki opravlja takšno delo) in iz pravila o veljavnosti kolektivnih pogodb za delodajalce. Glede slednjega je navedlo, da za toženo stranko ne izhaja, da ne bi bila ena od članic podpisnika kolektivne pogodbe na delodajalski strani, da bi izstopila iz tega članstva oz. da bi bila kolektivna pogodba odpovedana ali da bi dejansko prenehala veljati.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je treba pravico tožeče stranke do letnega dopusta presojati glede na določbe KPPN, četudi za njo in tožečo stranko veljata poleg KPPN še KPČIZKD in PKP, ker so določbe KPPN za delavca (tožečo stranko) najbolj ugodne. To izhaja, kot je v nadaljevanju obrazložitve navedlo Vrhovno sodišče RS, iz (smiselnega) upoštevanja načela hierarhije kolektivnih pogodb, kot je določeno s 5. členom ZKolP.

Ne nazadnje je treba upoštevati še, da se pogodba o zaposlitvi z dne 7. 12. 2004, ki jo je sklenila tožeča stranka, v drugem odstavku 2. člena sklicuje na veljavne določbe zakona, Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, KPPN, PKP in splošnih aktov delodajalca, ki naj se uporabijo za pravice, ki niso urejene s pogodbo o zaposlitvi. Glede na takšno določbo in upoštevaje drugi odstavek 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (razen v primerih, ki so izčrpno določeni v nadaljnjem, tretjem odstavku 7. člena ZDR), oz. splošno načelo veljavnosti ugodnejše kolektivne pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do več dni letnega dopusta, kot ji gredo na podlagi KPPN, pravilna.

Tožena stranka v pritožbi ugovarja še, da je treba pri letnem dopustu, do katerega je upravičena tožeča stranka, upoštevati dodatnih 5 dni za rekreativni oddih. Skupaj s temi dnevi naj bi bila tožeča stranka za leto 2010 upravičena do 42 dni letnega dopusta (kar je več, kot zahteva s tožbo). Ta ugovor ni utemeljen, saj dneve rekreativnega oddiha ni mogoče všteti v dneve letnega dopusta, ampak gre pri rekreativnem oddihu za pravico delavca, ki je določena za novinarje po KPPN, kar pomeni, da gre tožeči stranki (ob stališču, da se KPPN uporabi za njen primer) poleg zahtevanih 40 dni letnega dopusta.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti (glede pravilne uporabe materialnega prava) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izdati novo obvestilo o višini letnega dopusta za leto 2011 v skupnem trajanju 40 dni, ni utemeljen. Delavec izdaje novega obvestila od delodajalca ne more zahtevati, lahko zahteva le ugotovitev nezakonitosti obvestila, ki je bilo izdano, in priznanje določenega števila dni letnega dopusta. Zato je treba izven teh okvirov tožbeni zahtevek (to je tožbeni zahtevek za izdajo novega obvestila) zavrniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po 5. alinei 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek za izdajo novega obvestila o višini letnega dopusta za leto 2011 zavrnilo.

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno zavrnilo kot neutemeljeno in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje pritožbene stroške.