Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki nastaja sukcesivno, sicer res ne začne teči pred nastankom škode, vendar le, če zakon ne predvideva povrnitve bodoče škode. Za odškodninsko terjatev zaradi izgube preživljanja pa zakon predvideva možnost povrnitve tudi take (bodoče) škode (194. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnicama plačati vsaki po 52.251,08 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višja zahtevka je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožujeta tožnici in predlagata spremembo. Zatrjujeta, da odškodninska terjatev ni zastarala, saj je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katero je predpisan daljši zastaralni rok. Ne glede na to pa subjektivni zastaralni rok ne začne teči takrat, ko bi upnik lahko izvedel za škodo, marveč takrat, ko je za škodo dejansko izvedel. Tožnica pa je za to izvedela šele, ko je prejela potrdilo podjetja, kjer je bil zaposlen pokojni mož. Sicer pa leta 1989 še ni bilo plač, ampak so delavci prejemali akontacijo osebnega dohodka, ki se je obračunal šele ob koncu leta. Tožnica je tako za višino pričakovanega dohodka za leto 1989 izvedela šele februarja ali marca 1990. Tožnici sta zahtevali 3/4 osebnega dohodka, pri čemer sta izrecno navajali, da je imel pokojni V. R. razen osebnega dohodka še dohodek od kmetije, ki je dosegal še en osebni dohodek. Prav zato sta tožnici zahtevali 3/4 osebnega dohodka, ker dohodka od kmetije nista upoštevali. Prvostopno sodišče dohodka od kmetije ni ugotavljalo.

Zakaj tega ni storilo, v sodbi ni navedlo.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je sicer pritožbeno naziranje, da je za oceno, kdaj začne teči subjektivni zastaralni rok, odločilno, kdaj je upnik izvedel za škodo, ne pa, kdaj bi za to mogel izvedeti. Subjektivni zastaralni rok začne teči od dneva, ko je oškodovanec zvedel za storilca in za okoliščine, od katerih je odvisen obseg povzročene škode. Kot dan, ko je izvedel za te okoliščine pa se šteje dan, ko je dobil oškodovanec možnost ugotoviti vse podatke, potrebne za izračun te škode. Pri škodi zaradi izgube preživljanja so to vsekakor podatki o pokojnikovi zaposlitvi, ne pa tudi natančen letni obračun dohodka, ki bi ga pokojnik po rednem teku stvari prejel za preteklo leto. In ker so bili podatki, potrebni za ugotovitev pokojnikovih dohodkov, tožnicama dostopni že vsaj ob koncu leta 1988 (za čas do konca leta 1988 sta namreč v pravdi, ki je tekla pod opr. št. IV P 247/89, zahtevali odškodnino za izgubo preživljanja), se sedaj ne moreta sklicevati, da sta do teh podatkov prišli šele februarja ali marca leta 1990. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, ki nastaja sukcesivno, sicer res ne začne teči pred nastankom škode, vendar le, če zakon ne predvideva povrnitve bodoče škode. Za odškodninske terjatve zaradi izgube preživljanja pa zakon predvideva možnost povrnitve tudi take (bodoče) škode (194. člen ZOR).

Kljub temu pa pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost stališča prvostopnega sodišča, da so odškodniske terjatve za izgubljeno preživljanje do vključno novembra 1989 zastarale. Ne le, da je sodišče prve stopnje spregledalo možnost, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ter da zato lahko pride v poštev daljši zastaralni rok, ki ga določa 377. člen ZOR (pri čemer se pojem "daljši zastaralni rok" razlaga po smislu in namenu pravnega varstva, ne glede na časovno dolžino posameznega, z zakonom določenega roka, pač pa tudi glede začetka teka zastaralnega roka, njegovega izteka, eventualnega pretrganja oziroma zadržanja), ampak je v konkretnem primeru pomembno tudi dejstvo, kdaj je bila pravnomočno končana pravda, v kateri sta tožnici zahtevali odškodnino za izgubo preživljanja za čas do konca leta 1988. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti (npr. v našem primeru izgubljeno preživljanje) lahko oškodovanec uresničuje tudi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje (ne pa samo v obliki rente). V tem primeru se računajo zastaralni roki za prvo vtoženo terjatev po določbah 376. oziroma 377. člena ZOR, za vsako naslednjo vtoženo terjatev pa teče novi zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan (3. odstavek 392. člena ZOR). Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bil pravnomočno končan prejšnji spor (t.j. pravda, ki je tekla pod opr. št. IV P 247/89) in ker ni ugotavljalo ali ni bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem ter ali zato ne prihaja v poštev daljši zastaralni rok (377. člen ZOR), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikšen zaslužek bi pokojni V. R. ustvarjal s kmetovanjem. Pritožnici namreč utemeljeno opozarjata, da bi pokojni V. R. zase porabil zgolj četrtino dohodka iz delovnega razmerja zato, ker bi preostanek (t.j. za tiste potrebe, za katere ne bi zadoščala 1/4 dohodka iz delovnega razmerja) kril z zaslužkom iz kmetovanja. Ker prvostopno sodišče tega (t.j. kolikšen bi bil njegov zaslužek s kmetovanjem ter ali bi skupaj s četrtino dohodka iz delovnega razmerja zadoščal za kritje vseh njegovih potreb) ni ugotavljalo, je dejansko stanje tudi v tem pogledu nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih dveh odstavkih.

Sodišče prve stopnje naj izvede dokaz s spisom IV P 247/89, zlasti s sodbo pritožbenega sodišča (glede ugotovitve kdaj je bila pravnomočno končana pravda, v kateri sta tožnici zahtevali odškodnino za izgubljeno preživljanje za čas do konca leta 1988) in po potrebi (če bi se pokazalo,da je od pravnomočnega konca pravde minilo več kot tri leta) tudi ugotovi, ali ne pride v poštev daljši zastaralni rok (377. člen ZOR). O tem, kolikšen zaslužek bi pokojni V. R. ustvarjal s kmetovanjem, ter ali bi skupaj s četrtino njegovih dohodkov iz delovnega razmerja zadoščal za kritje vseh njegovih potreb, pa naj izvede zlasti dokaz s podatki v spisu IV P 247/89 in dokaz z zaslišanjem prve tožnice kot stranke, po potrebi pa tudi z izvedencem kmetijske stroke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.