Jedro

Okoliščine, od katerih je odvisna presoja, ali je bil v konkretni zadevi prekoračen razumen rok za sojenje, se nanašajo na obsežnost in stopnjo zapletenosti zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, na težavnost dokazovanja, upoštevano pa je tudi ravnanje strank v postopku in postopanje sodnih organov.

Izrek

Zahteva obt. I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 16.1.2003 na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. I.K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.1.2003 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obtoženec je dne 20.2.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti o podaljšanju pripora razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obtoženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obtoženi I.K. ne sprejema razlogov, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v prejšnjih dveh sodbah, s katerima je zavrnilo kot neutemeljeni njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zato, ker naj bi bila prekršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku. Glede na to, da je bila tudi slednja zahteva za varstvo zakonitosti vložena s popolnoma enakimi navedbami, tudi taka zahteva objektivno upočasnjuje potek postopka in jo bo treba upoštevati pri presoji, ali je podana zatrjevana kršitev kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne napada zaključka pravnomočnega sklepa v delu, v katerem ugotavlja zakonske pogoje za podaljšanje pripora, temveč uveljavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do sojenja pred nepristranskim sodiščem. S tem nakazuje na kršitev določbe 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z določbo 2. odstavka 200. člena ZKP in 3. odstavka 5. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Vložnik zahteve navaja, da je sodišče res opravilo nekaj glavnih obravnav, zadnjo dne 4.4.2002. Zaradi odločitve sodnice se je postopek moral začeti znova. Sodišče nato do 25.9.2002 na postopku ni delalo ničesar drugega, kot podaljševalo pripor in odločalo o pritožbah ter predlogih, ki so jih vlagali obtoženci oziroma zagovorniki. Zadnja glavna obravnava je bila razpisana za dne 24.1.2003, vendar tudi do njene izvedbe ni prišlo, saj jo je sodišče brez obrazložitve preklicalo eno uro pred pričetkom. Izkazalo se je, da je bila glavna obravnava preložena zaradi izločitve listin iz spisa. Izločene so bile listine, katerih izločitev so predlagali tudi zagovorniki, v zvezi z njimi so predlagali tudi izločitev predsednika senata. Sodišče je te predloge ignoriralo in s tem zavlačevalo postopek, saj so bile zaradi teh predlogov preložene štiri glavne obravnave.

V prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tretji odstavek 5. člena EKČP predpisuje, da je treba vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami točke c 1. odstavka tega člena, takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. Po določbi 2. odstavka 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Toda razumnost roka se ne presoja nasplošno, temveč je ta presoja odvisna od okoliščin, ugotovljenih v vsakem posameznem primeru.

Okoliščine, od katerih zavisi presoja, ali je v konkretni zadevi bil razumen rok prekršen, se nanašajo na obsežnost in stopnjo zapletenosti zadeve v dejanskem in pravnem pogledu ter na težavnost dokazovanja. Po drugi strani je upoštevno tudi ravnanje strank v postopku in postopanje sodnih organov.

V obravnavanem primeru je očitek vložnika zahteve glede nerazumno dolgega trajanja pripora Vrhovno sodišče presojalo že večkrat, nazadnje s sodbo z dne 9.1.2003, opr. št. I Ips 380/2002. S to sodbo je ugotovilo, da gre glede na podatke kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Murski Soboti za izjemno obsežno kazensko zadevo, ki je tako v dejanskem in pravnem pogledu zahtevna. Upoštevalo je tudi dejstvo, da je zoper obtoženca bila dne 8.6.2001 vložena obtožnica, ki mu očita storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ, ker naj bi kot član organizirane skupine prepeljal 60 kg heroina, za katero je predpisana visoka zaporna kazen. V tej odločbi je tudi poudarjeno, da je postopek po 25.9.2002 potekal hitro in brez zavlačevanja, saj je sodišče do 23.12.2002 razpisalo štiri glavne obravnave in da ni mogoče spregledati ravnanja obtoženca in nekaterih soobtožencev. Pri tem je poudarilo, da vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev, predlogov za izločitev sodnikov in državnih tožilcev ter ustavnih pritožb sodi v okvir uresničevanja ustavne pravice do pravnega sredstva in pravice do obrambe, vendar pa nenehno vlaganje različnih predlogov in pravnih sredstev, pogosto z enakimi argumenti in kljub temu, da so bili v postopku s pravnimi sredstvi zavrnjeni kot neutemeljeni, objektivno upočasnjuje potek tega kazenskega postopka.

Odločanje o kršitvi, ki jo vložnik zahteve očita sodišču, narekuje ponovno presojo od odreditve pripora do sprejema izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Obtoženec je v priporu od 11.12.2000. Do vložitve obtožnice dne 8.6.2001 je pripor trajal nekaj manj kot šest mesecev. Do pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (28.1.2003) je obtoženec skupaj v priporu nekaj več kot petindvajset mesecev.

Okoliščine, ki so bile doslej ugotovljene v zvezi z zahtevnostjo in obširnostjo zadeve, postopanjem sodišča ter ravnanjem vložnika zahteve in ostalih soobtožencev se v času od zadnjega odločanja Vrhovnega sodišča do pravnomočnosti napadenega sklepa, niso bistveno spremenile. Kljub dejstvu, da je sodišče glede na umik obtožbe državnega tožilca ustavilo kazenski postopek zoper obt. D.N. in obt. D.F., gre še vedno za obsežno kazensko zadevo in za obravnavanje kaznivega dejanja, ki je uvrščeno med težja in družbi posebej nevarna dejanja. Ostaja tudi ocena, da je zadeva tako z vidika izvajanja dokaznega postopka kot z vidika pravne problematike zahtevna. Že v teku dosedanjega postopka je bilo poudarjeno, da sodišču ni mogoče očitati nedejavnosti ali celo zavlačevanja postopka. Sodišče je po vloženi obtožnici izvedlo več glavnih obravnav, intenzivneje pa je postopalo po 3.9.2002, ko je razpisalo glavni obravnavi za dne 25. in 26.9.2002 in nato za dne 23.10.2002, dne 13.11.2002 ter dne 11.12.2002 s preložitvijo te glavne obravnave na dne 18.12.2002 in nazadnje za dne 24.1.2003. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je obtoženec ves čas postopka zoper odločitve sodišč vlagal vsa pravna sredstva, vključno z zahtevami za varstvo zakonitosti. V času od 3.9.2002 dalje so bile glavne obravnave preložene zaradi vložitev zahtev za izločitev predsednika senata in predsednice Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter tudi člana sodečega senata. Obtoženec je s pisno vlogo z dne 17.12.2002 predlagal izločitev okrožnega državnega tožilca, ki v tej zadevi zastopa obtožbo, in tudi izločitev generalne državne tožilke. S sklepom z dne 23.1.2003 je predsednik razpravljajočega senata na predlog zagovornika obt. S.R. z dne 11.11.2002, zagovornice obt. D.T. z dne 8.11.2002 in na zahtevo obt. K.K. z dne 10.12.2002 izdal sklep, s katerim je iz kazenskega spisa izločil izjavo, ki jo je K.K. dala varnostnim organom policije, posebnega pooblaščenega sektorja Kraljevine Anglije, dne 27.2.2001. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 5.2.2003 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo, s katero je okrožni državni tožilec izpodbijal navedeno odločitev predsednika senata. Slednji je dne 11.2.2003 predlagal predsednici Okrožnega sodišča v Murski Soboti svojo izločitev z utemeljitvijo, da je bil seznanjen z vsebino izločene izjave in zato ne more opravljati sodniške funkcije v tej zadevi glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96-27. Predsednica navedenega okrožnega sodišča je dne 4.2.2003 predlagala Višjemu sodišču v Mariboru, da v skladu z določbami 34. člena ZKP določi za nadaljnje obravnavanje te zadeve drugo stvarno pristojno sodišče na njegovem območju, ker iz pravnih razlogov sodišče v zadevi ne more več postopati.

Ob takem stanju zadeve sicer ni mogoče zaključiti, da je kazenski postopek, posebej še po vložitvi obtožnice, potekal hitro, vendar je pri presoji razumnosti roka treba upoštevati že nakazane objektivne razloge. Sodišče je v primerih, ko je obtoženec vlagal redna in izredna pravna sredstva ter ostale vloge, s svojim postopanjem pokazalo skrbnost, ki jo je glede na določbe Zakona o kazenskem postopku mogoče v takih primerih pričakovati. Ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost vloženih pravnih sredstev in drugih zahtev ter predlogov, ki jih zagotavlja ustava ter omogoča ZKP, je slednje tudi v tej zadevi objektivno vplivalo na hitrost kazenskega postopka. To velja predvsem za vloge, s katerimi so bile zahtevane izločitve državnih tožilcev, sodnikov in predsednice Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Sodnik mora namreč v primerih, ko je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v zadevi, le, če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena ZKP, sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati (43. člen ZKP). To pa pomeni, da se v času odločanja o zahtevi za sodnikovo izločitev kazenski postopek ne more nadaljevati. Presoja vseh navedenih okoliščin zaenkrat ne daje podlage za zaključek, da je sodišče kršilo ustavne in zakonske določbe, ki mu nalagajo postopanje brez zavlačevanja.

Vložnik zahteve tudi trdi, da mu je bila kršena pravica do sojenja pred nepristranskim sodnikom, ker postopek vodi več kot leto in pol sodnik, ki je seznanjen z nedopustnim dokaznim gradivom in ne more biti nepristranski. Glede na postopanje predsednika senata, ki je izdal že navedeni sklep o izločitvi izjave K.K. ter predlagal svojo izločitev in glede na predlagani prenos krajevne pristojnosti, očitek o kršitvi pravice do sojenja pred nepristranskim sodnikom, v tem postopku nima več podlage in ga zato sodišče ni presojalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obt. I.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).