Jedro

V konkretnem primeru je sporno, ali bi prvostopenjski organ, potem, ko je sprejel v zavarovanje nepremičnino, ki jo je ponudil tožnik v zavarovanje svojega davčnega dolga, moral ugoditi tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih. Po presoji sodišča ni bilo nobene podlage za to, da bi davčni organ ugodil tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih. Davčni organ odobri zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem primeru davčni organ razveljavi oziroma vrne prvotno zavarovanje šele potem, ko začne učinkovati novo zavarovanje.

Zavarovanje se ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom Davčni urad Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ni ugodil vlogi tožnika z dne 13. 6. 2012 za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ v zadevi zavarovanja izpolnitve predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR tožniku 25. 5. 2012 izdal začasni sklep o prepovedi razpolaganja s sredstvi, ki jih ima na bankah v navedenem znesku. Do dneva izdaje tega sklepa je na računih bank rezerviranih sredstev 155.581,98 EUR, kar ne zadostuje za izpopolnitev predvidene davčne obveznosti, saj znesek predstavlja le 15,07 % predvidene davčne obveznosti. Tožnik je na prvostopenjski organ 28. 5. 2012 posredoval vlogo za spremembo zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, v kateri je v zavarovanje davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR predlagal določene nepremičnine, glede katerih je po preveritvi podatkov davčni organ ugotovil, da je tožnik solastnik le ene nepremičnine in sicer parc. št. 537/0 k. o. …, do lastniškega deleža 58/100, v vrednosti 43.955,30 EUR. V vlogi z dne 31. 5. 2012 je tožnik predlagal nov instrument zavarovanja in sicer obremenitev nepremičnine parc. št. 537/0 k. o. …, do lastniškega deleža tožnika 58/100 ter delnice tožnika.

Prvostopenjski organ je vlogi tožnika za spremembo zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti s sklepom z dne 1. 6. 2012 delno ugodil in sicer tako, da je ponujeni nadomestni instrument zavarovanja - obremenitev nepremičnine parc. št. 537/0 k. o. …, do lastniškega deleža tožnika 58/100, v vrednosti 43.955,30 EUR sprejel, ostale ponujene instrumente pa je zavrnil. V zvezi s ponujeno in sprejeto nepremičnino je prvostopenjski organ izdal tudi začasni sklep za zavarovanje DT 0610-2382/2012-16 (14-2001-05, 14-2001-12), s katerim je tožniku prepovedal razpolaganje s parc. št. 537/0, k. o. …, do lastniškega deleža tožnika 58/100, saj rezervirana sredstva na računih bank, ki do dneva izdaje tega sklepa znašajo 155.581,98 EUR, ne zadostujejo za izpolnitev predvidene davčne obveznosti v višini 1.032.697,00 EUR. Prvostopenjski organ je v obeh navedenih sklepih tožnika v skladu s 112. členom v povezavi s 120. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opozoril, da bo zmanjšal znesek po začasnem sklepu o prepovedi razpolaganja s sredstvi za znesek ocenjene vrednosti lastniškega deleža tožnika 43.955,30 EUR šele, ko bo tožnik poskrbel za vknjižbo zastavne pravice v korist davčnega organa na navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Tožnik do izdaje tega sklepa prvostopenjskemu organu ni predložil dokazila o vknjižbi zastavne pravice v korist davčnega organa na navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Tožnik je 13. 6. 2012 pri prvostopenjskemu organu podal samo vlogo za sprostitev denarnih sredstev na računih pri bankah, s katerimi ne more razpolagati. V vlogi je navedel, da prosi za sprostitev denarnih sredstev na transakcijskih računih zaradi izplačila plač zaposlenim za mesec maj, ki je predvideno 18. 6. 2012. Prvostopenjski organ zaključuje, da je tožniku bila dana možnost za delno sprostitev denarnih sredstev na transakcijskih računih pri bankah, vendar tožnik ni zagotovil vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi v korist davčnega organa. Prav tako tudi vrednost ponujene nepremičnine še zdaleč ne zadostuje za pokritje pričakovane davčne obveznosti. Zato tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih ni ugodil. Pritožbeni organ se s sklepom prvostopenjskega organa strinja, pri čemer pa navaja druge razloge. Sklicuje se na 122. člen ZDavP-2, po katerem je za to, da se sprosti zavarovanje, potrebno, da davčna obveznost ugasne ali davčna obveznost ne more več nastati.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da je avstrijskima in slovaški družbi prodal oz. izvozil avtomobile v skupni vrednosti 5.163.485,00 EUR ter ni bil dolžan poravnati DDV, saj je avtomobile dejansko prepeljal na Slovaško, za kar ima prevozne listine. Tudi ni bil dolžan poravnati DDV za vozila, ki jih je uvozil iz Francije v Slovenijo in nato prodal v Avstrijo, saj je dobava blaga v drugo državo članico EU oproščena plačila DDV. Avtomobili, ki jih je tožnik prodal v Avstrijo, so bili potem dejansko prodani nazaj v Slovenijo različnim preprodajalcem rabljenih avtomobilov, ki so jih nato prodali končnim kupcem. DDV je bil poravnan za vsa vozila s strani končnih kupcev. Tožniku ni bila izdana nobena odločba ali sklep, s katerim bi bilo potrjeno, da je dejansko dolžan poravnati sporni DDV. Zoper sklep, s katerim je bilo tožniku prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi v višini 1.032.697,00 EUR, je tožnik sprožil upravni spor, ki se vodi pod opr. št. I U 1885/2012, o katerem še ni odločeno. Tožnik se nadalje sklicuje na vlogo, s katero je davčnemu organu predlagal druge instrumente zavarovanja. Navedeni vlogi je davčni organ ugodil zgolj v delu, s katerim je dopustil kot drug instrument zavarovanja obremenitev nepremičnine parc. št. 537/10, k. o. …, ostale predlagane instrumente pa je zavrnil. Tudi zoper navedeno odločitev, ki jo je potrdil drugostopenjski organ, je tožnik sprožil upravni spor.

Tožnik nadalje navaja, da je sklep z dne 25. 5. 2012, s katerim je tožniku prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi bil izdan na podlagi 1. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Iz slednjega izhaja, da je pri prepovedi razpolaganja s sredstvi na računih pri bankah potrebno upoštevati omejitve iz 166. člena ZDavP-2. Iz določbe 119. člena ZDavP-2 v povezavi s 160. členom in 166. členom ZDavP-2 je zaključiti, da se prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na računih pri bankah nanaša samo na fizične osebe in njihove prejemke. Glede na to, da je davčni organ 119. člen ZDavP-2 uporabil za prepoved razpolaganja s sredstvi na računih za pravno osebo, bi moral upoštevati določilo drugega odstavka 166. člena v povezavi s 160. členom ZDavP-2 ter tožniku omogočiti izplačilo osebnih prejemkov zaposlenim. Ker davčni organ z izpodbijanim sklepom tožniku tega ni omogočil, je tožnik prepričan, da je zmotno in nepravilno uporabil materialne predpise ter bistveno kršil določila postopka. Prvostopenjski organ zmotno navaja, da bi moral tožnik poskrbeti za vknjižbo zastavne pravice v korist davčnega organa, saj iz drugega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja, da je to dolžnost davčnega organ. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovi vlogi z dne 13. 6. 2012 ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz naslednjih razlogov: V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 25. 5. 2012 bankam naložil, da denarna sredstva v znesku 1.032.697,00 EUR, ki jih ima tožnik na svojih računih, tožniku ne izplača, saj je v skladu z določbo 111. člena ZDavP-2 ocenil, da bo izpolnitev oz. plačilo pričakovane davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni sporno, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 1. 6. 2012 delno ugodil tožnikovi vlogi za nadomestitev že sprejetega zavarovanja tako, da je sprejel predlagani instrument zavarovanja, to je obremenitev nepremičnine parc. št. 537/0, k. o. …, do tožnikovega lastniškega deleža ter da je nato s sklepom z dne 8. 6. 2012 tožniku tudi prepovedal razpolaganje z navedeno nepremičnino. Sporno pa je, ali bi prvostopenjski organ, potem, ko je sprejel v zavarovanje nepremičnino, ki jo je ponudil tožnik v zavarovanje svojega davčnega dolga, moral ugoditi tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih.

V konkretni zadevi tudi po presoji sodišča ni bilo nobene podlage za to, da bi davčni organ ugodil tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih. Iz drugega odstavka 120. člena ZDavP-2 izhaja, da če zakon o obdavčenju ne določa drugače, zavezanec za davek lahko predlaga davčnemu organu, da se že predloženo zavarovanje ali začasni sklep nadomesti z novim oziroma predloži instrument zavarovanja. Davčni organ odobri zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem primeru davčni organ razveljavi oziroma vrne prvotno zavarovanje šele potem, ko začne učinkovati novo zavarovanje. Prvostopenjski organ se sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje, da tožnik ni poskrbel za vknjižbo zastavne pravice v korist davčnega organa na omenjeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Iz navedenega razloga, in ker vrednost ponujene nepremičnine še zdaleč ne zadostuje za pokritje pričakovane davčne obveznosti, tožnikovi zahtevi ni ugodil. Navedeni razlogi prvostopenjskega organa po presoji sodišča niso pravilni in v predmetni zadevi sploh niso relevantni. Tudi v primeru, da bi novo zavarovanje že učinkovalo (bila vknjižena zastavna pravica v korist davčnega organa na omenjeni nepremičnini), navedeno ne bi pomenilo, da bi davčni organ imel podlago, da bi ugodil tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih, kar je predmet tega postopka. Institut nadomestitve že sprejetega zavarovanja, kot izhaja iz citiranega 120. člena ZDavP-2, bi po presoji sodišča imel lahko za posledico le spremembo začasnega sklepa o zavarovanju z dne 25. 5. 2012 glede višine zavarovanih sredstev, ne more pa biti razlog za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih, za kar je tožnik dal vlogo.

Kljub napačnim razlogom prvostopenjskega organa, pa je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je pravilno navedel drugostopenjski organ. Pogoji za sprostitev zavarovanja so določeni v 122. členu ZDavP-2. Iz slednjega izhaja, da se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje. Da bi bili v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji iz citirane zakonske določbe iz zadeve ne izhaja. Tudi tožnik sam ne navaja, da bi šlo za obveznost, ki bi ugasnila oziroma ne bi mogla več nastati, prav tako ne navaja, da bi davčna obveznost delno ugasnila ali v določenem delu ne bi mogla več nastati. Iz navedenih razlogov tudi po presoji sodišča niso podani pogoji, da bi se tožnikovi vlogi ugodilo.

Iz zgoraj navedenih razlogov je izpodbijani sklep pravilen. Ker se v tem postopku preizkuša zgolj ali so podani pogoji za delno sprostitev sredstev na tožnikovih transakcijskih računih, sodišče ugovorov, ki jih navaja tožnik glede obveznosti, ki se nanašajo na ugotovitve v postopku DIN, ni presojalo. V tem postopku se tudi ne more presojati tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na sklep prvostopenjskega organa z dne 25. 5. 2012 o prepovedi razpolaganja s tožnikovimi sredstvi na računih bank. To je predmet drugega postopka, ki se je vodil pri tem sodišču in je zaključen s sodbo opr. št. I U 1885/2012 z dne 26. 11. 2013, s katero je bila tožnikova tožba zavrnjena. Predmet tega postopka tudi ni presojanje pravilnosti sklepa prvostopenjskega organa z dne 1. 6. 2012, saj se glede slednjega pri tem sodišču vodi postopek pod opr. št. I U 229/2013. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločalo brez obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.