Jedro

Toženec ni upravičen do nagrade za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ter do stroška sodne takse za to pritožbo v višini 33,00 EUR. Ker ni šlo za zamudo pri opravi procesnega dejanja, toženec je namreč pravočasno odgovoril na tožbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben, posledično ni bila potrebna niti pritožba zoper sklep o njegovi zavrnitvi.

Tožeča stranka delno utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožencu priznajo stroški za vsako od 17 pripravljalnih vlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 10.594,28 EUR (od dosojenih 12.700,37 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 231,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 12.700,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sklep o stroških se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje stroške pritožb toženca z dne 13. 6. 2017 in 30. 8. 2017, ki sta v zvezi z izdajo zamudne sodbe in vrnitvijo v prejšnje stanje, ter stroške sodnih taks za ti dve pritožbi nepravilno in nezakonito naložilo v plačilo. Toženec je sam povzročil izdajo zamudne sodbe s svojim neskrbnim in malomarnim ravnanjem, ker je nepravilno navedel opravilno številko zadeve in označbo spora tega postopka, torej gre za njegovo krivdo v zvezi z navedenimi stroški. Glede na to bi bilo treba uporabiti 156. člen ZPP in tožeči stranki priznati stroške za sestavo odgovorov na ti pritožbi. Nadalje dvomi, da je toženec sodni taksi dejansko tudi plačal, saj takso delavcu sodišče zaračuna šele ob zaključku spora. Sodišču prve stopnje očita, da glede stroškov pripravljalnih vlog toženca ni uporabilo določbe 155. člena ZPP, saj ni preučilo, katere od 17 pripravljalnih vlog so bile potrebne za pravdo. Meni, da so bile 4., 6., 9., 10., 11., 12., 13., 15., 16. in 17. pripravljalna vloga nepotrebne. Toženec je navedbe v njih po nepotrebnem ponavljal, podajal trditve in dokaze, ki niso bili v zvezi s tem sporom ter povzemal izpovedi zaslišanih prič. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožeča stranka je na odgovor na pritožbo podala repliko, toženec pa odgovor na repliko. Teh vlog pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) dodatnih vlog, s katerimi bi se stranki opredelili do navedb nasprotne stranke v pritožbenem postopku, ne predvideva.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine stroškov, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), tožencu pravilno priznalo nagrado za pritožbo zoper zamudno sodbo ter strošek sodne takse za to pritožbo v višini 538,00 EUR, saj je z njo uspel. Temu tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje z navajanjem, da je izdajo zamudne sodbe toženec povzročil sam s svojim neskrbnim in malomarnim ravnanjem pri vložitvi odgovora na tožbo. Po stališču pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 833/2017 bi namreč kljub očitni pomoti v podanem odgovoru na tožbo sodišče prve stopnje lahko identificiralo zadevo oziroma spor, na katerega se je odgovor nanašal, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na krivdo toženca in na 156. člen ZPP.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da toženec sodne takse ni plačal, ker sodišče delavcu sodno takso naloži v plačilo šele ob zaključku spora. Po določbi 1. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodni taksi (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami) nastane taksna obveznost za vsak postopek ob vložitvi pravnega sredstva. Toženec je pritožbo zoper zamudno sodbo vložil 13. 6. 2017, takrat je nastala njegova taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo. Naloženo sodno takso je tožnik moral plačati, sicer bi se v nasprotnem primeru njegova pritožba štela za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP), sodišče pa bi jo s sklepom zavrglo in ne obravnavalo.

9. Pritožba pa utemeljeno navaja, da toženec ni upravičen do nagrade za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ter do stroška sodne takse za to pritožbo v višini 33,00 EUR. Ker ni šlo za zamudo pri opravi procesnega dejanja, toženec je namreč pravočasno odgovoril na tožbo, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben, posledično ni bila potrebna niti pritožba zoper sklep o njegovi zavrnitvi.

10. Tožeča stranka delno utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da se tožencu priznajo stroški za vsako od 17 pripravljalnih vlog. Pritožbeno sodišče po pregledu vseh pripravljalnih vlog toženca, zlasti teh, ki jih pritožba izrecno ocenjuje kot nepotrebne, ugotavlja, da za postopek nista bili potrebni deseta in enajsta pripravljalna vloga (vloženi 1. 7. 2020 in 1. 9. 2020). Četudi sta bili po navedbah toženca vloženi kot odgovor na pripravljalne vloge tožeče stranke, vsebina teh ni bila odločilna oziroma takšna, da bi terjala odgovor toženca s posebnima pripravljalnima vlogama. Toženec pa bi tudi sicer lahko navedbe v zvezi s vlogami tožeče stranke podal na naroku za glavno obravnavo, ki je sledil že dne 4. 9. 2020. 11. Nadalje pritožbeno sodišče tudi dvanajsto in trinajsto pripravljalno vlogo toženca ocenjuje kot nepotrebni, saj v njih le povzema vsebino tožbe in drugih vlog tožeče stranke, prepisuje izpovedi zaslišanih prič in zaključke sodišča iz sodbe I Pd 1146/2019 (spor med strankama v zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule) ter kopira celo prepise zvočnih posnetkov iz navedenega postopka. V zvezi s sedemnajsto pripravljalno vlogo pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je toženec vložil na zadnjem naroku dne 28. 4. 2021, na katerem bi lahko kot odgovor na vlogo tožeče stranke podal te iste navedbe, zato je bila tudi ta pripravljalna vloga nepotrebna.

12. Sodišče prve stopnje pa je tožencu pravilno priznalo nagrado oziroma stroške za drugo, deveto in petnajsto pripravljalno vlogo. Ker je sodišče strankama določilo rok, da se izjavita oziroma odgovorita na nove navedbe in nove dokaze, ki jih je nasprotna stranka podala v zadnji pripravljalni vlogi ali na naroku, ter ju pozvalo, da se opredelita do listin, posredovanih s strani A. d. o. o., so bili stroški teh toženčevih pripravljalnih vlog za ta spor potrebni. Potrebna je bila tudi četrta pripravljalna vloga, saj je z njo toženec podal odgovor na trditve tožeče stranke iz pripravljalne vloge v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe. Četudi je toženec v šesti pripravljalni vlogi med drugim podal vprašanja za izvedenca, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni angažiralo, je bila ta vloga potrebna, ker se je v njej opredeljeval tudi do dopisa oziroma odgovora A. d. o. o. na poziv za predložitev dokumentacije. Zaradi nasprotovanja spremembi tožbe oziroma podrednemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v predhodni pripravljalni vlogi, je bila potrebna tudi šestnajsta pripravljalna vloga.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep o stroških postopka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu, znižalo, tako da ti sedaj (namesto 12.700,37 EUR) znašajo 10.594,28 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem (smiselno zavrnilnem) delu potrdilo izpodbijani sklep o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členu ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela – v deležu 43 %, je upravičena do povrnitve 43 % stroškov za pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta (4.861,00 EUR) znašajo 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4) in 2 % oziroma 7,5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v višini 258,24 EUR znaša 538,23 EUR. Toženec ji je glede na pritožbeni uspeh (43 %) dolžan povrniti 231,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

15. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. in 165. člen ZPP).