Jedro

Toženkino vlaganje pravnih sredstev proti gradbenemu dovoljenju je bilo posledica želje preprečiti nastajanje hrupa s sosednje parcele, ne pa njenega namena škodovati tožniku kot investitorju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka, odmerjene na 991,44 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 82.800,00 EUR za škodo, ki naj bi nastala tožniku. Zaradi toženkinega ravnanja naj bi tožnik od 1. 6. 2002 do 1. 3. 2006 ne mogel pričeti z gradnjo objekta, to je spremembe namembnosti prizidka v gostinski lokal – picerijo, prizidave vetrolova s stopniškem in ureditve letnega vrta v obliki odprtega paviljona s pripadajočo komunalno prometno ureditvijo in ga oddati v najem. Toženka je namreč vložila pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je bila zavrnjena, tožbo v upravnem sporu, ki je bila zavrnjena in pritožbo zoper sodbo, ki je bila zavrnjena. Po tožbenih trditvah naj bi toženka vlagala pravna sredstva brez upravičenega cilja, le z namenom škodovati tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjske sodbe, da toženka ni zlorabila pravice do pravnih sredstev, saj tožnik ni dokazal, da bi toženka vlagala pravna sredstva z namenom in ciljem škodovati tožniku.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi se zahtevku tožeče stranke po temelju v celoti ugodilo, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, zatrjevala njeno neutemeljenost in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni. Trditev, da je ugotovitev sodišča, da ni dokazana zloraba pravice do pravnih sredstev, v izrecnem nasprotju z zaslišanjem priče O., tožnika in toženke, je neutemeljena in ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za kršitev bi šlo, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med v sodbi povzeto vsebino zapisnikov o izpovedih navedenih oseb in samimi temi listinami, torej, če bi sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Tega pa revizija ne zatrjuje in dejansko trdi, da je dejanski zaključek sodišča, torej dokazna ocena, drugačna, kot izhaja iz posameznih dokazov. Gre torej za revizijsko nedopustno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa za kršitev postopka.

7. Neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov za dokazovanje, da je toženka v sporu tudi z drugimi sosedi, onemogočili dokazati toženkin namen škodovanja tožniku. Obe sodišči sta dokazne predloge in njihovo utemeljenost obravnavali in se do vseh z ustreznimi razlogi opredelili, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dokazov, predlaganih v pritožbi, je pavšalna in iz nje ne izhaja, za katere dokaze naj bi šlo. Z nekonkretnimi trditvami ni mogoče uveljavljati kršitev postopka, ki se v revizijskem postopku ne upoštevajo po uradni dolžnosti.

8. Končno je neutemeljena tudi trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da je stališče pritožbenega sodišča, da je toženka pri izvrševanju svojih ustavnih pravic ravnala v svojem zasebnem interesu, v izrecnem nasprotju z ugotovitvami Upravnega in Vrhovnega sodišča, da je toženka v svojih vlogah zasledovala predvsem javni interes. Že sama formulacija trditve zatrjevanega nasprotja ne izkazuje, sicer pa brez posega upravne odločbe v toženkine pravice upravni spor ne bi bil mogoč in bi bila tožba zavržena. Sicer pa tudi ni pojasnjeno, kateremu konkretnemu delu upravnih sodnih odločb naj bi v tem postopku sodišče pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici.

9. V tem postopku gre za vprašanje, ali je toženka zlorabila pravico do pravnih sredstev v smislu tretjega odstavka 74. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa investitorjevo pravico do odškodnine, ki mu je nastala zaradi odložitve gradnje, če je v zvezi z gradbenim dovoljenjem kakšna stranka s sprožitvijo upravnega spora namenoma zlorabila pravice, ki jih ima po zakonu. Za zlorabo pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti prizidka v lokal, za prizidavo vetrolova s stopniščem in za ureditev letnega vrta v obliki odprtega paviljona s pripadajočo komunalno in prometno ureditvijo. Toženka je zoper izdano gradbeno dovoljenje vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena, nato pa v upravnem sporu tožbo in pritožbo, ki sta bili zavrnjeni. Nepremičnini pravdnih strank mejita druga na drugo, toženka je bila v upravnem sporu vabljena kot stranski udeleženec, v postopku pa je prejela lokacijsko informacijo, da je ureditev gostinskega lokala dopustna pod pogojem, da se s predvideno dejavnostjo strinjajo okoliški prebivalci. V vseh pravnih sredstvih je tožnica zatrjevala tako javni, kot tudi svoj osebni interes, predvsem z argumenti o prekomernem hrupu, ki bi izhajal iz gostinskega lokala in ki ga je želela preprečiti. V zvezi z njenim argumentom o potrebnem soglasju sosedov sta sodišči v upravnem sporu pojasnili, da je organ lokalne skupnosti spremembo namembnosti napačno vezal na soglasje sosedov, strokovna študija, pridobljena v upravnem postopku, pa je bila podlaga za zavrnitev očitka o prekomernem hrupu.

11. Z izpodbijano sodbo se je pritožbeno sodišče strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da tožnik ni dokazal, da bi toženka vlagala pravna sredstva z namenom in ciljem škodovati tožniku, saj je bil njen cilj preprečiti hrup, ki bi izhajal iz gostinskega lokala, svoje interese pa je imela možnost varovati s pravnimi sredstvi. Tožeča stranka navedenemu nasprotuje s trditvami, da nižji sodišči nista upoštevali pravilnega materialnega izhodišča, da je zloraba pravice lahko podana tudi v primeru uresničevanja svoje pravice brez upravičenega cilja. To ne drži, kajti obe sodišči sta ugotovili, da je toženka kot tožnikova soseda imela cilj preprečiti neprimeren hrup, do katerega bi prihajalo pri delovanju gostinskega lokala. Pritrditi je razlogom obeh sodišč, da pravni red toženki omogoča varstvo njenih pravno varovanih koristi tako v upravnem postopku v okviru javnega prava, kot tudi v okviru zasebnega prava, na katerega napotuje toženko tožeča stranka. Ugotovljenega dejstva o namenu preprečiti hrup tožeča stranka s svojimi drugačnimi revizijskimi trditvami ne more izpodbiti, še najmanj s posplošenimi trditvami o preprečevanju gradnje brez kakršnegakoli utemeljenega resnega razloga.

12. Revizijsko sodišče poudarja, da je temeljna predpostavka dejanskega stanu zlorabe pravice v tem, da nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, to je v obravnavanem primeru vlaganja pravnih sredstev, ki ga konkretizira tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Druga predpostavka je, da je nastal konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. V konkretnem primeru si stojita nasproti toženkina pravica do pravnega varstva in tožnikova pravica do zasebne lastnine. V obravnavanem primeru je pravilen materialnopravni odgovor na vprašanje, ali je toženka zlorabila svojo pravico do sodnega varstva, negativen, kakor sta pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje. Iz normativnega dejanskega stanju, vsebovanega v tretjem odstavku 74. člena ZGO-1 izhaja, da si zlorabe pravice do sodnega varstva ni mogoče zamisliti brez doloznega ravnanja. Stranki je mogoče očitati zlorabo le takrat, kadar se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. Ker je ugotavljanje notranjega odnosa do dejanja dejansko vprašanje, je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitev, da je bilo toženkino ravnanje le posledica želje preprečiti nastajanje hrupa iz sosednje parcele, torej pravice do pravega življenjskega okolja, ne pa njenega namena škodovati.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zato je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo.

14. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora po prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo. Te je Vrhovno sodišče na podlagi stroškovnika in določb Zakona o sodnih taksah odmerilo na 991,44 EUR.