Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri odpiranju strehe tovornega vozila, ki ga je vozil kot delavec drugotožene stranke. Do poškodbe roke je prišlo, ker je nanjo padel pokrov strehe prikolice tovornega vozila ravno v času, ko je tožnik z roko segel v območje pokrova, da bi odprl zatiče. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju 20 % soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Čeprav tožnik dela, ki ga je bilo potrebno opraviti, ni odklonil, mu zaradi tega ni mogoče pripisati soprispevka. Tožnik (kot tudi ostali vozniki drugotožene stranke) ni imel dejanske možnosti, da dela, tj. razklada tovora v namembnem kraju, ne bi opravil. Glede na to, da jeklena vrv po ugotovitvi sodišča prve stopnje na eni strani ni bila pritrjena na zatič in da tožnik ni imel drugega pripomočka, s katerim bi zatiče odprl, jih je moral odpreti z roko, kar pomeni, da je moral seči v območje zapiranja pokrova strehe. Zato tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku, ampak je podana izključna odgovornost drugotožene stranke in s tem tudi obveznost plačila odškodnine prvotožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi toženih strank pa delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba delno spremeni v: - I/A. točki izreka tako, da se na novo glasi:

II. "Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 10.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila in 57,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 dalje do plačila, drugotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati še 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 dalje do plačila in 6,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh." - II. točki izreka tako, da se na novo glasi:

III. "Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

IV. V preostalem se pritožba toženih strank zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

V. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 226,26 EUR pritožbenih stroškov, drugotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti še 117,17 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Vse stranke krijejo same svoje stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, naj tožniku v 15 dneh nerazdelno plačata 13.760,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2012 in 64,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 dalje do plačila (I/A. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, to je razliko do vtoževanega zneska 17.280,37 EUR, je zavrnilo (I/B. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo, naj tožniku nerazdelno povrneta stroške postopka 904,43 EUR, po poteku roka 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v I/B. točki izreka in zoper odločitev o stroških v II. točki izreka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravica in ne dolžnost delavca, da odkloni delo. Če pride do poškodovanja delavca zaradi opustitve varnostnih navodil, mora izključno odgovornost nositi delodajalec. Ni si mogoče zamisliti, da bi tožnik lahko razklad blaga v Avstriji odklonil in o tem obvestil delodajalca. Dovoz in razklad blaga sta bistveni sestavini vsakega prevoza, zato dela ni mogoče odkloniti. To je potrdil tudi A.A., ki je izpovedal, da greš lahko potem le še po delovno knjigo. Tožnik je v Avstriji prvič razkladal z zadnje strani tovornega vozila in šele takrat ugotovil, da nima dvižne palice. Da so pokvarjeni zatiči in amortizerji, pa tožniku ni bilo znano, saj ga o tem ni nihče obvestil. Do poškodbe je prišlo, ker ni imel dvižne palice in ker vozilo ni bilo tehnično brezhibno. Če bi amortizerji delovali pravilno, do poškodbe ne bi prišlo. Če bi mu bilo znano, da amortizerji ne delujejo, v območje pod pokrov ne bi posegel. Tožena stranka je bila seznanjena z nepravilnostmi, pa jih ni odpravila niti ni tožnika nanje opozorila. Da vozilo ni bilo tehnično izpravno, je potrdil tudi B.B. Ni pravilno naprtiti sokrivde tožniku, ker naj bi nedopustno posegel v nevarno območje, ob tem, da o okvari mehanizma sploh ni bil seznanjen in da je bil ob odpiranju strehe prepuščen samemu sebi. Priča C.C. je namreč izpovedal, da nihče od sodelavcev ne sme pomagati pri odpiranju vozila oziroma, da ne smejo iti na vozilo. Delodajalec tudi ni imel izdelanih nobenih pisnih navodil o varnem odpiranju tovornega vozila, kar bi moral imeti, saj gre tudi po mnenju izvedenca za specifično opravilo, ki vsem voznikom ni splošno znano. Meni, da je podana tudi objektivna odgovornost. Samo odpiranje strehe sicer ni nevarno, postane pa nevarno, če je mehanizem pokvarjen. Na nevarnost opravila kaže tudi to, da je do poškodbe tožnikove roke prišlo kljub temu, da je nosil rokavice. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj bi mu moralo sodišče priznati tudi stroške predpravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

4. Toženi stranki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe v I/A. točki izreka in zoper odločitev o stroških v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajata, da je za nezgodo kriv tožnik sam oz. je njegov soprispevek vsaj 90 %. Menita, da to potrjuje mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Tožnikova izpoved je glede tega, ali je konkretno prikolico že kdaj videl in vozil, sama s seboj v nasprotju, saj je najprej to zanikal, kasneje pa povedal, kje se ponavadi nahaja palica. Poleg tega je izpovedal, da je s tovrstno prikolico že delal pri prejšnjem delodajalcu. Bil je torej dobro poučen o delu s prikolico in je vedel, kako pravilno ravnati, vendar je vseeno delal po svoje in povzročil nezgodo. Tudi izvedenec je v mnenju navedel, da je tožnik vedel za probleme na prikolici, kar je povzel iz tožnikove izpovedi. Tožnik bi lahko o navedenih problemih pravočasno obvestil delodajalca še preden je pripeljal tovor v Graz. Pomanjkljivosti bi lahko opazil, če bi opravil hiter pregled prikolice. Med postopkom se je ugotovilo, da jeklena vrv ni bila pretrgana, ampak le odvita, zato bi lahko tožnik skušal priviti vrv na prvotno mesto in nato po predvidenem postopku odpreti zatič pokrova. Tožnik ni dokazal, da sta bila amortizerja okvarjena. Izvedenec je menil, da je nemogoče, da bi oba amortizerja naenkrat izgubila svojo funkcijo. Prav tako bi lahko tožnik nedelovanje amortizerjev zaznal pri odpiranju pokrova in bi lahko prekinil postopek. Sicer pa je tožnik v vsakem primeru odgovoren za nezgodo, ker je z roko segel v področje mogočega stiska. Toženi stranki se pritožujeta tudi zoper prisojeno višino odškodnine in v zvezi s tem navajata, da je poškodba tožnikove roke komaj vidna, poleg tega je tožnik izpovedal, da ima mezinec še vedno noht in da je krajši mogoče za pol centimetra, kar pomeni, da je komaj opazna razlika med prstoma obeh rok. Tožnik še vedno dela kot voznik, nima omejitev pri delu in pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da gre za lažjo poškodbo. Ni trpel zelo močnih bolečin, močne je trpel dva do tri dni, trajnih bolečin pa ni pričakovati. Strahu za življenje tožnik ni čutil, tudi sekundarni strah ni bil intenziven. Lahko opravlja vsa dela kot pred poškodbo, opravlja isti poklic, kar pomeni, da mu niso ostale trajne posledice, zaradi katerih bi trpel duševne bolečine. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini, ki jo je zahteval. Tožniku bi šla odškodnina največ v višini 1.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti in največ v višini 500,00 EUR za strah. Sodišče je prvotoženi stranki zmotno naložilo plačilo odškodnine v enaki višini kot drugotoženi stranki, čeprav je prvotožena stranka pojasnila, da je polica za zavarovanje sklenjena z 10 % odbitno franšizo. Toženi stranki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma vsaj zniža znesek prisojene odškodnine na 1.500,00 EUR, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tako toženi stranki kot tožnik so odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je v celoti utemeljena, pritožba toženih strank pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev o višini odškodnine pa je deloma materialnopravno zmotna.

8. Ni utemeljena pritožbena navedba o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata toženi stranki. Obrazložitev odločitve o višini prisojene odškodnine je jasna in zadostna ter v celoti omogoča njen preiskus. Sodišče prve stopnje je namreč to odločitev obrazložilo tudi v 15. točki obrazložitve sodbe in ne le v 16. točki, kot navajata toženi stranki.

9. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 15. 5. 2012 pri odpiranju strehe tovornega vozila, ki ga je vozil kot delavec drugotožene stranke. Ta pa je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki.

10. Tožnik je odškodninsko odgovornost drugotožene stranke (in s tem tudi obveznost za plačilo odškodnine prvotožene stranke) utemeljeval tako po pravilih objektivne kot krivdne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Ta so določena v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v drugem odstavku istega člena pa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe tožnikovih prstov leve roke prišlo, ker je nanjo padel pokrov strehe prikolice tovornega vozila ravno v času, ko je tožnik z roko segel v območje pokrova, da bi odprl zatiče. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da drugotožena stranka ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj streha prikolice ne predstavlja nevarno stvar, njeno odpiranje pa ne nevarne dejavnosti. Na pravilnost te presoje ne vpliva dejstvo, da je bil mehanizem odpiranja konkretne strehe pokvarjen, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Objektivna odgovornost za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti se nanaša le na tiste stvari in dejavnosti, ki so že same po sebi tako nevarne, da opravičujejo takšno poostreno odgovornost, torej ne glede na skrbnost imetnika. Ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti, ne pa pravil o objektivni odgovornosti1. Streha prikolice v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari in njeno odpiranje ne nevarne dejavnosti, saj to opravilo ni nevarno samo po sebi.

13. Sodišče prve stopnje je zaključek o krivdni odgovornosti drugotožene stranke sprejelo na podlagi ugotovitev, da so bili amortizerji, ki naj bi držali pokrov strehe v dvignjenem položaju, okvarjeni, da jeklena vrv na eni strani ni bila pritrjena na zatiče, zato teh s potegom jeklene vrvi ni bilo mogoče odpreti, da vozilo ni bilo opremljeno s pripomočkom (palico) za odpiranje strehe in da tožnik ni prejel navodil za odpiranje strehe prikolice tovornega vozila. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi toženih strank, da je bil tožnik poučen o delu s prikolico in da je vedel, kako pravilno ravnati. Iz njegove izpovedi, ki tudi ni sama s seboj v nasprotju, povsem jasno izhaja, da tožnik te konkretne prikolice prej še nikoli ni vozil in tudi ni vedel za okvare na njej. Poleg tega ni dobil nobenih navodil niti ga o okvari ni nihče obvestil, kot izhaja iz njegove izpovedi, drugače pa ni izpovedala nobena priča. Iz tožnikove izpovedi in izpovedi priče A.A. tudi izhaja, da so vozniki pred začetkom vožnje preverili le vozilo samo (npr. pnevmatike in zavore), glede prikolice pa le, ali je tovor ustrezno zavarovan z varnostnimi pasovi. Za okvare oziroma pomanjkljivosti prikolice tožnik konkretnega dne pred tretjim razkladom tovora ni mogel vedeti, saj je takrat prvič odprl streho prikolice, pred tem je razklad potekal od strani in je bilo treba odpreti le stranico prikolice. Glede na navedeno se izkaže kot neutemeljena pritožbena navedba, da bi lahko tožnik o okvari pravočasno obvestil drugotoženo stranko. Tožnik je v izpovedi tudi pojasnil, zakaj jeklene vrvi ni mogel pričvrstiti nazaj na zatič, zato je neutemeljena pritožbena navedba, s katero se mu očita opustitev tega ravnanja. Ni mogoče slediti niti pritožbeni navedbi, da ni dokazano, da so bili amortizerji pokrova strehe sploh okvarjeni, saj to izhaja tako iz izpovedi tožnika in priče A.A. kot tudi iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu (stran 5).

14. Toženi stranki se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta tudi na navedbo v izvedenskem mnenju o tem, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren tožnik. Gre za pravno presojo, ki ne sodi v izvedensko mnenje. Naloga izvedenca je, da sodišču pomaga odgovoriti na vprašanja s področja znanosti oziroma stroke, glede katerega sodišče samo nima znanja. Naloga izvedenca ni, da zavzema pravna stališča (in sodišče mu v zvezi s tem tudi ne sme postavljati vprašanj, kot je bilo to v predmetni zadevi). To je naloga sodišča, ki na pravna stališča izvedenca nikakor ni vezano. Pritožba toženih strank glede temelja odškodninske obveznosti tako ni utemeljena, presoja sodišča o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke pa je pravilna.

15. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje o obstoju 20 % soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je takšen soprispevek podan, ker tožnik dela ni odklonil, ampak je segel z roko v območje zapiranja pokrova in se s tem izpostavil resnemu tveganju, da se poškoduje. Iz drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 izhaja, da ima delavec, če mu zaradi neizvedbe predpisanih varnostnih ukrepov grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, pravico odkloniti delo in zahtevati, da se nevarnost odpravi. Čeprav tožnik dela, ki ga je bilo potrebno opraviti, ni odklonil, mu zaradi tega ni mogoče pripisati soprispevka. Iz izpovedi tožnika in priče A.A. izhaja, da tožnik (kot tudi ostali vozniki drugotožene stranke) ni imel realne možnosti, da dela, tj. razklada tovora v namembnem kraju, ne bi opravil. Glede na to, da jeklena vrv po ugotovitvi sodišča prve stopnje na eni strani ni bila pritrjena na zatič in da tožnik ni imel drugega pripomočka, s katerim bi zatiče odprl, jih je moral odpreti z roko, kar pomeni, da je moral seči v območje zapiranja pokrova strehe. Na podlagi teh okoliščin tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku, ampak je podana izključna odgovornost drugotožene stranke in s tem tudi obveznost plačila odškodnine prvotožene stranke.

16. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožniku (brez upoštevanja soprispevka) za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, pripada odškodnina v celotni vtoževani višini 17.200,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR, za strah v višini 2.700,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 3.500,00 EUR.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino odškodnine izhaja: - da je tožnik utrpel zlom srednjega členka 4. prsta leve roke in skoraj popolno amputacijo končnega členka 5. prsta iste roke (kar predstavlja dve lahki telesni poškodbi), - da je čutil bolečine (močne dva do tri dni, srednje močne dva tedna, lažje tri tedne, lahko pa vse do konca zdravljenja in da je možnost, da bo čutil bolečine tudi po končanem zdravljenju), - da je bil skoraj dva meseca v bolniškem staležu in da je trpel nevšečnosti med zdravljenjem (interventna oskrba po poškodbi, zdravniški pregledi, operativni poseg v lokalni anesteziji in vstavitev živčne opornice, komplikacija v smislu infekcije, jemanje protibolečinskih tablet in antibiotikov, imobilizacija roke in nošenje opornice, fizikalna terapija, prejemanje ANATE), - da je trpel srednje močan primarni strah nekaj minut in lažji sekundarni strah v času zdravljenja; - da ima trajne posledice zaradi poškodbe (slabši čvrst oprijem z levico, prizadete prijeme večjih predmetov in njihovo držanje, odsotnost prave senzabilitete v krnu 5. prsta leve roke), - da je oviran pri jahanju in pri opravljanju pekovskega poklica, - da ima estetske posledice (brazgotina na 4. prstu leve roke in do 1 cm krajši 5. prste leve roke, pri čemer je del nohta ohranjen, vrh prsta pa batičasto formiran) in funkcionalne posledice (slabša gibljivost oziroma negibljivost členkov 4. in 5. prsta leve roke).

18. Utemeljena je pritožbena navedba toženih strank, da je glede na povzete dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju standarda pravične denarne odškodnine in načela objektivizacije odškodnine (179. člen OZ), torej primerljivosti z višino prisojenih odškodnin v podobnih primerih, je po presoji pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR, za strah v višini 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR.

19. Toženi stranki utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljeno upoštevalo, da je tožnik po poklicu pek in da ga posledice poškodbe ovirajo pri pripravi pekovskih izdelkov iz testa. Tako iz njegove izpovedi kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke namreč izhaja, da tožnik v svojem poklicu ne dela, le v prostem času kaj speče. Še vedno dela kot voznik, pri čemer niti iz njegove izpovedi niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi imel pri opravljanju tega dela kakšne težave zaradi poškodbe.

20. Tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko, ni pa pri tem mogoče slediti pritožbenim navedbam, da skaženost sploh ni podana, češ da je brazgotina na 4. prstu komaj vidna, ter da je 5. prst sicer krajši, a je noht na njem delno ohranjen. Takšna delna amputacija enega prsta predstavlja skaženost, zato je tožnik (v času škodnega dogodka star komaj 27 let) upravičen do odškodnine iz tega naslova.

21. Tožnik je upravičen tudi do odškodnine za strah, čeprav ni trpel strahu za življenje, kar nerelevantno izpostavlja pritožba toženih strank. Trpel je tako primaren kot tudi sekundaren strah, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi njegove izpovedi in tudi izvedenskega mnenja medicinske stroke.

22. Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo med toženima strankama dogovorjene odbitne franšize. Iz sklenjene zavarovalne police izhaja, da je bila med toženima strankama dogovorjena odbitna franšiza 10 %, vendar ne manj kot 500,00 EUR po zavarovalnem primeru. Ker odbitna franšiza pomeni lastno udeležbo zavarovanca, t.j. drugotožene stranke, pri škodi, 10 % od odškodnine plača tožniku drugotožena stranka sama. To sedaj na podlagi spremenjene višine prisojene odškodnine s strani pritožbenega sodišča znaša 1.156,43 EUR. Izračunani znesek predstavlja seštevek 10 % od odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki znaša 11.500,00 EUR, in 10 % od odškodnine za premoženjsko škodo, ki znaša 64,30 EUR. Upošteva se namreč odbitna franšiza v višini 10 % od odškodnine, kar je to v konkretnem primeru več kot 500,00 EUR.

23. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika, s katero je izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika, v celoti ugodilo, pritožbi toženih strank, s katero sta izpodbijali odločitev o obstoju njune odškodninske obveznosti in tudi višino prisojene odškodnine, pa delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v I/A. točki izreka delno spremenilo tako, da se na novo glasi, kot je razvidno iz izreka predmetne sodbe.

24. Ker je to vplivalo na spremenjeni delež uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče posledično poseglo tudi v izrek o stroških prvostopenjskega postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Potrebnost stroškov presodi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera (155. člen ZPP). Tožnik je v sporu uspel v deležu cca. 60,00 %, toženi stranki pa v deležu cca. 40 %, vendar pa je pritožbeno sodišče po izračunu stroškov prišlo do ugotovitve, da gre za stroške v približno enaki višini. Zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

25. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Toženi stranki sta s pritožbo delno uspeli, zato sta upravičeni do povračila dela pritožbenih stroškov glede na uspeh. Tožnik je ob upoštevanju pritožbene vrednosti spornega predmeta (zavrnilni del prvostopenjske sodbe v višini 3.456,07 EUR s pp) upravičen do naslednjih stroškov: nagrada za postopek s pritožbo 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV in sodna taksa za pritožbo 140,00 EUR, kar skupaj znese 439,63 EUR. Toženi stranki sta s pritožbo uspeli skupaj v 16,35 %, prvotožena stranka pa še v 8,36 %. Ob upoštevanju pritožbene vrednosti spornega predmeta (ugodilni del sodbe v višini 13.824,30 EUR s pp) sta toženi stranki upravičeni do naslednjih stroškov: nagrada za postopek s pritožbo 587,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV, vse povečano za 30 % zaradi zastopanja več strank, kar s sodno takso za pritožbo 342,00 EUR skupaj znese 1.305,02 EUR. Glede na uspeh sta upravičeni do povračila 213,37 EUR pritožbenih stroškov, prvotožena stranka pa še do 109,09 EUR pritožbenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti 226,26 EUR pritožbenih stroškov, drugotožena stranka pa še 117,17 EUR pritožbenih stroškov. Odgovora na pritožbo nista bila potrebna, zato te stroške stranke krijejo same (154., 155, 165. člen ZPP).

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013.