Jedro

Za ugotovitev invalidnosti tožnika, ki je zavarovan kot samostojni podjetnik, je bistvena ugotovitev, ali je še zmožen opravljati dejavnost, ki jo opravlja kot samostojni podjetnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 11. 2008 in št.... z dne 11. 3. 2009 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Tožencu je tudi naložilo, da je dolžan tožniku povrniti znesek 447,00 EUR v 15 dneh, po poteku izpolnitvenega roka pa skupaj z zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 16. 6. 2010. Iz mnenja izhaja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 4. 11. 2008 zaradi posledic poškodbe izven dela izpred zavarovanja 50 % in bolezni 50 %. Tožnik je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabšuje njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Sodišče je na tej podlagi zaključilo, da odločitev toženca v predsodnem postopku, da pri tožniku ni invalidnosti, ni pravilna. Šele ko je samostojni podjetnik posameznik razvrščen v določeno kategorijo invalidnosti, je mogoče ugotoviti, kakšne so njegove pravice iz zavarovanja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz dopolnilnega mnenja izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je s. p. - lesni tehnik, ni pa razvidno, ali je tožnik še sposoben opravljati svojo dejavnost kljub ugotovljenim omejitvam, bi moralo sodišče razčistiti tudi nakazana odprta vprašanja, saj takšno ugotavljanje dejanskega stanja ne more biti dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, da bi opravičevalo uporabo izjeme od načela polne jurisdikcije. Toženec se sklicuje na določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter na 1. alinejo 1. odstavka 82. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je tožnik še sposoben opravljati svojo dejavnost kljub ugotovljenim omejitvam. To dejstvo bi lahko sodišče prve stopnje brez nesorazmernih težav ugotovilo z angažiranjem ustreznega izvedenca. Sodišče prve stopnje uporabe 82. člena ZDSS-1 ni v ničemer konkretiziralo, posledično pa je prišlo do bistvene kršitve določb postopka v smislu 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Toženec je prepričan, da bi lahko sodišče brez nesorazmernih težav samo razčistilo vprašanje, ali tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter kakšna je njegova preostala delovna zmožnost in glede na ugotovitve odločilo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih uveljavlja toženec.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 11. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 11. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 4. 11. 2008, kot tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 2. 2009, izhaja, da tožnik za delo na delovnem mestu „samostojni podjetnik, lesni tehnik“ ni zmožen. S polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati delo z določenimi omejitvami. Ker pa je tožnik zavarovan po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) torej kot samostojni podjetnik posameznik mu toženec ni priznal pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tem se je skliceval na določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila navedena določba v presoji pred Ustavnim sodiščem RS. Z odločbo št. U-40/09-15 0 z dne 3. 3. 2010 je Ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da je navedeno neskladje dolžan odpraviti v roku 6 mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Vsebino omenjene odločbe podrobno navaja že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Bistvo omenjene odločbe je v tem, da je potrebno tudi zavarovancem, zavarovanim po 15. in 16. členu ZPIZ-1, zagotoviti enako raven pravic iz invalidskega zavarovanja kot zavarovancem, zavarovanim na podlagi delovnega razmerja. Zakonodajalec do sedaj ugotovljenega neskladja še ni odpravil. Ker izpodbijana dokončna odločba toženca kot tudi prvostopenjska odločba temeljita na določbi, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je le-ta v neskladju z Ustavo, je po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje že zaradi navedenega razloga utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarja, da je za ugotovitev invalidnosti v primeru tožnika, ki je zavarovan kot samostojni podjetnik, bistvena ugotovitev, ali je še zmožen opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan. Če je ugotovljeno, da je glede na zahteve oziroma pogoje dela v okviru te dejavnosti kljub izkazanim zdravstvenim težavam in potrebnim omejitvam v zvezi z delom še vedno zmožen dejavnost opravljati v polnem obsegu, to pomeni, da njegove zdravstvene težave na opravljanje same dejavnosti nimajo vpliva in s tem tudi ni izkazan dejanski stan po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da pri takem zavarovancu invalidnost ni podana. Če pa so potrebne omejitve (kot na primer, časovna razbremenitev, ali omejitev v zvezi z opravljanjem dela, ali oboje), potem je potrebno ugotoviti, ali je podana II. ali III. kategorija invalidnosti. II. kategorija invalidnosti bo podana, če zavarovanec zaradi ugotovljenih omejitev sploh ni več zmožen opravljati dejavnosti (v bistvu gre za enako stanje kot v primeru, ko je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več). Če pa je še zmožen opravljati dejavnost v skrajšanem delovnem času ali (in) so potrebne tudi določene omejitve v zvezi s samim delom, potem gre za stanje, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za svojo dejavnost (svoj poklic) zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Omejitve namreč pomenijo, da zavarovanec te dejavnosti ne bo več mogel opravljati v polnem obsegu, kot pred nastankom invalidnosti, temveč v zmanjšanem obsegu. Zaradi zmanjšanega obsega opravljanja dejavnosti pa je nedvomno upravičen tudi do priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, na kar je opozorilo že Ustavno sodišče RS v prej citirani zadevi. ZPIZ-1 očitno v primeru, ko gre za II. kategorijo invalidnosti, v okviru katere se lahko prizna nenazadnje tudi pravica do premestitve, kot tudi pravica do delne invalidske pokojnine oziroma pravica do poklicne rehabilitacije, ne razlikuje med delavci oziroma zavarovanci, zavarovanimi po 15. in 16. členu ZPIZ-1. Tudi v primeru, ko gre za priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom in pravice do delne invalidske pokojnine v okviru III. kategorije invalidnosti, ni razlik. Razlika je le v primeru, ko gre za omejitve pri delu. Upoštevaje že citirano ustavno odločbo ter glede na dejstva, da zakonodajalec še ni uresničil odločbe Ustavnega sodišča, je potrebno pravno praznino zapolniti z ustrezno interpretacijo ostalih določb zakona.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje sicer že začelo ugotavljati dejansko stanje tudi v smeri ugotavljanja zmožnosti tožnika za opravljanje njegove dejavnosti, vendar pa se je nato odločilo, da bo ugotavljanje omenjenega prepustilo tožencu.

Toženec pravilno poudarja v pritožbi, da gre v socialnih sporih za spore polne jurisdikcije, torej praviloma sodišče ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe, tudi samo odloči o pravici iz socialnega zavarovanja. Vendar pa zakon kot izjemo določa možnost, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami (1. alineja 1. odstavka 82. člena ZDSS-1). Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na omenjeno določbo, pri čemer ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Vendar pa omenjena pomanjkljivost po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno vplivala na rešitev sporne zadeve oziroma na zakonitost in pravilnost sodbe. To pomeni, da ne gre za dejanski stan, kot je določen v 1. odstavku 339. člena ZPP. Toženec namreč do sedaj vprašanje zmožnosti opravljanja dejavnosti še ni ugotavljal. Šele tekom sodnega postopka je dopolnilno mnenje podala invalidska komisija II. stopnje. Toženec bo tako v novem upravnem postopku razčistil bistvena dejstva za odločitev v zadevi, torej vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost. Če je, ga bo razvrstilo v ustrezno kategorijo invalidnosti in mu tudi priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja tako, da bo tudi tožnik, ki je zavarovan kot samostojni podjetnik po 15. členu ZPIZ-1 obravnavan enako, kot zavarovanci, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.