Jedro

Sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, in sicer pod dvema pogojema: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo.

V določenih primerih je nevarnost ponavljanja kaznivih dejanja dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in ni potrebno, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine. Najpogosteje je takšna situacija podana v primeru, ko gre za vztrajno, rutinirano in organizirano izvrševanje kaznivih dejanj, še posebej kadar je pri storilcu izkazana visoka stopnja povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 24167/2015 z dne 28. 9. 2015 zoper obdolžena S. A. in Z. Ž. ob ugotovljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor podaljšalo za tri mesece, in sicer obdolženemu Z. Ž. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, obdolženemu S. A. pa iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornica obdolženega S. A., kot uvodoma navaja, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, in zagovornik obdolženega Z. Ž. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 19., 20., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Oba zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahtevi nista utemeljeni in predlaga njuno zavrnitev. Glede zahteve zagovornice obdolženega S. A. ugotavlja, da je Vrhovno sodišče obrazložilo, na podlagi česa ocenjuje, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci, vključno z S. A., storili očitana jim dejanja ter pri tem konkretno navedlo v predkazenskem postopku zbrano dokazno gradivo in se sklicevalo na točno določeno argumentacijo v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 7. 2015. Takšnim razlogom ni mogoče očitati, da utemeljenost suma ni obrazložena in tega ne more spremeniti drugačna dokazna ocena obrambe, ki predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ocena pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je drugačna od tiste, ki jo zagovarja obramba. Ob vseh okoliščinah pa je pomembno tudi dejstvo, da gre za očitek hudega kaznivega dejanja, ta očitek pa je sodišče v sklepu za vse obdolžence konkretiziralo v 10. točki in opozorilo, da na težo ne kaže le visoka zagrožena kazen, pač pa predvsem konkretne okoliščine dejanja - način izvršitve, velika količina heroina in kokaina, dobra organizacija obdolžencev, ki so jim dobro poznane poti in način prometa z drogo, globalna razvejanost njihove kriminalne dejavnosti. Za vse obdolžence je sodišče natančno navedlo, zakaj je pripor neogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Glede zahteve obdolženega Z. Ž. vrhovna državna tožilka ugotavlja, da sta oba priporna razloga v 12. točki izpodbijanega sklepa konkretno obrazložena. Uveljavljanje očitka o pristranskosti preiskovalne sodnice ne predstavlja razloga za izpodbijanje sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora. Dejstvo, da je soobdolženi Č. umrl, ne spremeni argumentacije v sklepu, ki opozarja, da ne gre zanemariti tudi dejstva, da naj bi se obdolženi Z. Ž. pred odreditvijo pripora dogovarjal z obdolženim Č., kot glavnim organizatorjem transporta droge.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Odgovoril je obdolženi Z. Ž., ki pričakuje, da bo Vrhovno sodišče po preučitvi njegove zahteve ugotovilo, da mu je bila z odreditvijo in podaljšanjem pripora storjena krivica.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega S. A. 5. Zagovornica obdolženega A. meni, da v postopku odločanja o podaljšanju pripora kontradiktornost postopka, kot element pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ni bila spoštovana. Obramba je namreč podala obširen odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, vendar se sodišče do teh navedb v pretežnem delu ni opredelilo. Poudarja, da v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora ni podala drugačne ocene zbranih dokazov, ampak je samo izpostavila neskladja in pomanjkljivosti v razlogih sodbe, s katerimi sodišče utemeljuje obstoj utemeljenega suma. V odgovoru na predlog tožilstva je opozorila, da z nobenim izvedenim dokazom ni izkazano, da naj bi obdolženi A. k sodelovanju v kriminalno združbo pritegnil Š., takšna navedba je celo v nasprotju z obrazložitvijo sklepa o preiskavi. Da iz analize poslanih SMS sporočil ni mogoče zaključiti, da je bil obdolženi A. vpleten v karkoli prepovedanega, saj na prošnjo, naj ne govori o nesporazumih glede delitve denarja, odgovori, da ne razume o čem naj ne govori. Nadalje je zagovornica izpostavila, da je sklepanje preiskovalne sodnice, da so se člani združbe na sestanku v Ljubljani dogovarjali, kako bodo 8.000 km oddaljeno jadrnico v okvari oskrbeli z rezervnimi deli, skrajno neverjetno ter da časovna analiza dogajanja, ki jo v zvezi z izposojenim denarjem napravi tožilstvo, glede na izvedene dokaze, ne zdrži. Edini konkretiziran očitek tožilstva obdolžencu (izposoja denarja) pa se z dosedaj izvedenimi preiskovalnimi dejanji ni potrdil, saj je zaslišana priča S. P. potrdila, da si je obdolženec od njega izposodil le 1.300,00 EUR, kar je daleč od »večje količine denarja« , ki naj bi jo obdolženec vložil v organizacijo transporta kokaina. Tudi če bi šlo v resnici samo za ponujanje drugačne ocene zbranega dokaznega gradiva, po prepričanju zagovornice to ne more biti razlog, da se sodišče do teh navedb sploh ne opredeli. Z oceno dokazov se gradi ali rahlja utemeljenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, zato bi se po prepričanju zagovornice sodišče moralo opredeliti do njenih navedb. Ker tega ni storilo, je bila obdolžencu kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

6. Pri presoji obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanja, izpodbijani sklep o podaljšanju pripora izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani o podaljšanju pripora z dne 29. 7. 2015 in takrat še ne pravnomočnega sklepa o preiskavi z dne 25. 8. 2015. Iz teh dveh sklepov je razvidno, da je konkretni očitek obdolženemu A. ta, da se je s še drugimi storilci združil zaradi izvrševanja kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v hudodelsko združbo, pri čemer so bili v stalnih telefonskih in osebnih stikih in so se medsebojno obveščali ter usmerjali, vsak od članov hudodelske združbe pa je imel točno določeno vlogo, in sicer obdolženi A. je sodeloval pri organizaciji transporta kokaina z jadrnico „O.“ in vanj vložil večjo količino denarja, ki si ga je v marcu 2014 izposodil od S. P. ter s tem po njegovih besedah tvegal 20 let zapora. Vrhovno sodišče je ob podaljšanju pripora ugotovilo, da zaključek o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženi A. in ostali soobdolženci storili očitano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in hudodelskega združevanja temelji na izsledkih izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, poročilih o kriminalistično tehničnih preiskavah, zapisnikih o opravljenih hišnih preiskavah in zapisnikih o zasegu predmetov. Nadalje iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora izhaja, da Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, te presoje pa niso omajale niti navedbe zagovornice obdolženega A. v odgovoru na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora, s katerimi je ponujala le drugačno oceno zbranega dokaznega gradiva. Pri oceni obstoja utemeljenega suma se je Vrhovno sodišče res sklicevalo na prejšnji sklep o podaljšanju pripora in na takrat še ne pravnomočni sklep o preiskavi, kljub temu pa ni mogoče pritrditi očitku zahteve, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti oziroma obdolženčevo pravico do pritožbe. Takšno sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe po sodni praksi(1) ni nedopustno, in sicer pod dvema pogojema: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. V izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora pa je sodišče napravilo prav to. Ugotovilo je, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 7. 2015 za vsako posamezno obdolžencem očitano kaznivo dejanje izhaja, kateri dokazni viri stopnjo utemeljenosti suma potrjujejo, navedbe, ki jih je v odgovoru na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora podala obdolženčeva zagovornica, pa teh zaključkov niso omajale. V fazi odrejanja in podaljševanja pripora se dokazi vsebinsko ne presojajo, sodišče le pojasni, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sklepalo o obstoju utemeljenega suma. V obravnavanem primeru bo v preiskavi potrebno izvesti še ostale predlagane dokaze in šele potem bo mogoče napraviti dokončne zaključke o tem, ali je sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj toliko utemeljen, da se lahko kazenski postopek nadaljuje z vložitvijo obtožnice, ali pa bo državni tožilec sprejel odločitev o odstopu od pregona. Vsebinska presoja dokazov, ki bo zajela tudi presojo navedb zagovornice glede katerih sodišču očita, da se do njih ni opredelilo že v fazi odrejanja in podaljševanja pripora, bo prepuščena rednemu kazenskemu postopku, če bo do njega prišlo.

7. Zagovornica nadalje izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, izkazana pa naj ne bi bili niti neogibna potrebnost in sorazmernost pripora. Vrhovno sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljuje z okoliščinami, ki so povzete iz sklepa o uvedbi preiskave, do navedb obrambe iz odgovora na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora pa se le pavšalno opredeli. Zagovornica meni, da je sodišče presojo obstoja ponovitvene nevarnosti v veliki meri opravilo kolektivno za vse obdolžence, brez zadostnega upoštevanja njihovih okoliščin in razlik med njimi. Večina očitkov se obdolženemu A. pripisuje le zato, ker je eden od soobdolžencev v obsežni kazenski zadevi. Z ničemer ni podprta ugotovitev, da je v združbi imel pomembno vlogo in da si sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sicer je že bil obsojen, vendar za dve povsem neprimerljivi kaznivi dejanji, od katerih ni imel nobenih materialnih koristi. Presoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je bila po prepričanju zagovornice navidezna in gre v resnici za odreditev pripora izključno zaradi višine zagrožene kazni in okoliščin izvršitve domnevnega kaznivega dejanja.

8. Tudi v tem delu je zahteva za varstvo zakonitosti po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena. Pri utemeljevanju obstoja pripornega razloga ponovitvene je Vrhovno sodišče ugotovilo, da se okoliščine, odločilne za presojo ponovitvene nevarnosti, od odreditve pripora niso spremenile v taki meri, da bi narekovale odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom. Ni mogoče pritrditi zagovornici, da je pripor podaljšan izključno zaradi višine zagrožene kazni in okoliščin izvršitve domnevnega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je v 19. točki sklepa posebej za obdolženega A., poleg objektivnih, ugotovilo še subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Ugotovilo je, da je verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj še toliko večja, ker je obdolženec združbi zagotovil denar, ki si ga je v ta namen izposodil, načrtovani posel s prepovedano drogo pa je propadel. Bil pa je tudi že obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije po 211. členu KZ in ponarejanja listin po 251. členu KZ, ki sicer niso istovrstna kazniva dejanja, kljub temu pa je storilec z njimi zasledoval premoženjsko korist(2). Vrhovno sodišče je presojalo tudi navedbe iz odgovora na predloga tožilstva za podaljšanje pripora, da si je obdolženec izposodil le 1.300 EUR in da sredstev za preživljanje ne pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, za katere pa je ocenilo, da niso takšne narave, da bi lahko vplivale na odpravo pripora ali njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom. S tem ko je sodišče v 10. točki obrazložitve nujnost odvzema prostosti utemeljilo z zagotavljanjem varnosti zdravja in življenja uživalcev in potencialnih uživalcev drog, je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno presodilo primernost in nujnost ukrepa, hkrati pa pretehtalo pomen dobrine, v katero se posega z ukrepom in dobrine, katere poškodbo se želi preprečiti s priporom.

Glede zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Z. Ž.

9. Zagovornik obdolženega Ž. izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa, niti iz sklepa o odreditvi pripora ne izhajajo obrazložene subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki bi sodišču nudile, na podlagi življenjskih izkušenj realen sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti. Poudarja, da je Ustavno sodišče RS že v več svojih odločbah poudarilo, da okoliščine in teža kaznivega dejanja sama po sebi ne utemeljujeta sklepa o ponovitveni nevarnosti. Pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti je mogoče odrediti šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere v katerih živi ter njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljiv sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe. Zagovornik navaja, da je obdolženec obiskoval Kubo zaradi dekleta in tam rojenega otroka, ne pa zaradi trgovine z mamili. Niti se mu ne očita, da bi imel kakršenkoli stik z drogo, še manj, da bi te stike imel v zvezi s potovanji v tujino, nanj leti zgolj očitek, da je priskrbel skiperja za jadrnico. Iz izpodbijanega sklepa tako ni najti nobene konkretne in preverljive povezave med obdolženčevim potovanjem v Južno Ameriko na eni strani in njegovo vpletenostjo v nabavo mamila na drugi strani. Obdolženec je že preiskovalni sodnici pojasnil, da se je na Kubi zadrževal zaradi vzpostavljanja gospodarskih stikov s kubanskimi gospodarstveniki, zahtevi za varstvo zakonitosti pa prilaga pooblastilo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Zagovornik opozarja še, da tudi okoliščina, da bi obdolženec na prostosti lahko komuniciral s Č., ki je še ne begu, ne more utemeljevati ponovitvene nevarnosti, saj je bil Č. dne 1. 10. 2015 v Banjaluki ubit. Zagovornik meni, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora ni konkretno opredelil na podlagi česa je razvidna odločenost obdolženca za nadaljevanje izvrševanja očitanih dejanj, zato je po njegovem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice iz 19., 20. in 22. člena URS.

10. V 12. točki obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora so ugotovljene okoliščine, ki pri obdolžencu kažejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec naj bi bil kot član mednarodne hudodelske združbe udeležen pri pripravi transporta večje količine (320 kg) kokaina z jadrnico iz Brazilije v Evropo. Prav on naj bi pridobival skiperje za tihotapljenje kokaina z jadrnicami, pri čemer naj bi od skiperja zahteval delež pri plačilu. Vseskozi naj bi bil udeležen pri dogovorih o organizaciji transporta ter nudil pomoč pri raznih nakazilih sredstev za organizacijo le-tega. Prav način izvršitve dejanja kaže, da so obdolžencu dobro poznane možnosti pridobitve velikih količin droge v tujini - Latinski Ameriki, kjer nenazadnje obdolženec tudi pogosto biva.

11. Po oceni Vrhovnega sodišča okoliščine obdolženčeve organiziranosti v okviru mednarodne hudodelske združbe ter vpletenosti v dejavnost preprodaje drog, kažejo na zadostno stopnjo verjetnosti, da bi z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval, če bi ostal na prostosti. Po sodni praksi, ki se je izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-123/95 z dne 6. 10. 1995, je sicer ponovitvena nevarnost, kot razlog za odreditev pripora, praviloma podana, ko na verjetnost ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj kažejo tako okoliščine, ki se nanašajo na že izvršeno ali poskušano dejanje (t. i. objektivne okoliščine), kot tudi okoliščine, ki zadevajo storilca (t. i. subjektivne okoliščine). Vrhovno sodišče pa je že v več svojih odločitvah

(3)

in tudi v sodbi, s katero je v obravnavani zadevi zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, pojasnilo, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanja dovolj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi bile podane še dodatne subjektivne okoliščine oziroma okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca. Po ustaljeni sodni praksi je takšna situacija najpogosteje podana prav v primeru, kot je obravnavani, torej ko gre za vztrajno, rutinirano in organizirano izvrševanje kaznivih dejanj, še posebej kadar je pri storilcu izkazana visoka stopnja povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo. Večji kot je namreč vložek storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo kazniva dejanja ponavljal. Tudi v obravnavanem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča verjetnost, da bi obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval, v zadostni meri izkazana s tem, da naj bi bil član mednarodne hudodelske združbe, ki se ukvarja s preprodajo kokaina, prav on pa naj bi imel pomembno vlogo pri organizaciji prevoza le-tega. Iz zaključka izpodbijanega sklepa izhaja, da prav način izvršitve dejanja kaže, da so obdolžencu očitno dobro poznane možnosti pridobitve velikih količin droge v Latinski Ameriki, kjer tudi pogosto biva. Okoliščina, da je eden od glavnih organizatorjev, s katerim se je obdolženec dogovarjal, še na prostosti, le dodatno utrjuje sklep sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca, zato tudi dejstvo, da je bil Č. v BiH ubit, ne omaja sklepa o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Tudi sicer je to nova okoliščina, ki je nastala po odločitvi Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa že iz tega razloga ne more vplivati. Tudi potrdilo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga je zagovornik priložil zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more omajati zaključka o obsojenčevi ponovitveni nevarnosti. Pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti je namreč pravno relevantna okoliščina, da naj bi obdolženec obiske Južne Amerike izkoristil tudi za organizacijo preprodaje kokaina, zato niti ni bistveno, ali se je obdolženec v Južni Ameriki zadrževal zaradi družinskih ali poslovnih razlogov.

12. Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da izpodbijani sklep ne vsebuje ocene o tem, ali bi bila za dosego istega namena zadostna odreditev milejšega ukrepa in da je v tem kontekstu pomanjkljiva tudi utemeljitev obstoja sorazmernosti. V 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa so navedeni razlogi o nujnosti in sorazmernosti pripora, s katerimi se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče. Pojasnjeno je, da gre v obravnavani zadevi za velike količine droge (heroina in kokaina), že način izvršitve dejanj, ki se kaže v dobri organiziranosti obdolžencev in njihovi globalni razvejani kriminalni dejavnosti pri prometu s prepovedano drogo utemeljuje sklep, da je pripor neizogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Ker gre za izjemno velike količine prepovedane droge heroina in kokaina, kar predstavlja veliko nevarnost za zdravje in življenje ljudi, je pripor tudi sorazmeren z obdolženčevo pravico do osebne svobode.

13. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da zagovornik v preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti ne napada izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, temveč sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora. Utemeljuje namreč kršitev pravice do nepristranskega sodnika, ki se kaže v tem, da je preiskovalna sodnica, še pred zaslišanjem obdolženca in preden je državno tožilstvo podalo predlog za odreditev pripora, odločila zoper obdolženca odrediti pripor, saj je že pred zaslišanjem poklicala policiste, sklep o odreditvi pripora pa je obdolžencu vročila le 15 minut po koncu pripornega naroka, kar pomeni, da je tudi sklep o odreditvi pripora napisala že pred zaslišanjem obdolženca. Nadalje zagovornik preiskovalni sodnici očita, da je sklep o odreditvi pripora oprla na dokaze, ki so bili pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, čeprav zakonitosti teh ukrepov sploh še ni mogla preveriti, ponovitveno nevarnost pa je utemeljila s pavšalnimi in nekonkretiziranimi očitki, ki obrambi onemogočajo učinkovito obrambo. Ker zagovornik s temi navedbami izpodbija zakonitost sklepa o odreditvi pripora, ne pa sklepa o podaljšanju pripora, ki je predmet obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče na te očitke ni odgovorilo.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je, v skladu z določilom 425. člena ZKP, kot neutemeljeni zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Glej npr. sodbo VS RS I Ips 362/2005 z dne 1. 12. 2005

(2)

Na tem mestu Vrhovno sodišče še dodaja, da je v določenih primerih nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zanesljivo izkazana že na podlagi specifičnih okoliščin kaznivega dejanja in torej ni potrebno, da bi bile podane še dodatne okoliščine iz siceršnjega življenja obdolženca, ki bi utemeljevale ponovitveno nevarnost, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve, v delu, kjer bo odgovorjeno na očitke zagovornika obdolženega Z. Ž.

(3) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012, XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013, XI Ips 48793/2013-267 z dne 23. 1. 2014.