Jedro

Provizijski način obračunavanja tožnikove plače, kot je določen v podjetniški kolektivni pogodbi, ne nasprotuje splošnim določbam o plači v ZDR niti tožnikovemu delu ne odreka delovnopravne narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo prikrajšanja pri osnovni plači v vtoževani neto višini zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov, razvidnih iz točke 1./1. izreka izpodbijane sodbe. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za plačilo delovne uspešnosti, zmanjšane za plačilo potnih stroškov ter plačila dodatka po zakonu v višini 79,29 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To izhaja iz točke 1./2. in 1./3. izreka izpodbijane sodbe. Poleg tega je zavrnilo tudi tožnikov podredni tožbeni zahtevek za izplačilo zneskov kilometrine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz prvega odstavka 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je tudi o priglašenih pravdnih stroških in naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.192,55 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in pod izvršbo (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Ta pogodba določa, da prejme tožnik osnovno plačo za polni delovni čas in vnaprej določene rezultate dela oziroma mesečno normo. Za izplačilo osnovne plače mora delavec doseči pričakovane rezultate dela, tožena stranka pa ni določila norme za izplačilo osnovne plače, kot tudi ne kriterijev za izplačilo dela plače na podlagi delovne uspešnosti. S pogodbo o zaposlitvi se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku izplačala osnovno plačo, del plače na podlagi delovne uspešnosti in dodatke, ne pa provizije. Tožena stranka ni spoštovala sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je ni izpolnila tako, kot se je v tej pogodbi zavezala. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o kriterijih in merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev, ki pa ga v primeru tožnika ni izvajala. Tožena stranka ni določila mesečne norme oziroma števila sklenjenih zavarovanj, ki bi jih tožnik moral skleniti za izplačilo osnovne plače. Tožnik ne more biti oškodovan zgolj zato, ker tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni natančno določila plačila za delo v obliki provizije. Če je tožena stranka vedela, da ne bo določila norme za doseganje pričakovanih rezultatov dela in da ne bo možno ločiti osnovne plače od dela plače na podlagi delovne uspešnosti, s tožnikom ne bi smela skleniti niti pogodbe o zaposlitvi, s katero se je zavezala, da bo tožniku za pričakovane rezultate dela izplačevala osnovno plačo. Tožnik sicer ne zatrjuje, da je provizijski sistem nezakonit, vendar pa se tožena stranka ni zavezala, da mu bo izplačevala provizijo, temveč osnovno plačo in del plače na podlagi delovne uspešnosti. Obračun potnih stroškov, ki so bili obračunani, odbiti od provizije in potem prišteti k proviziji, kaže na to, da tožena stranka sklenjene pogodbe o zaposlitvi obravnava kot klasične pogodbe o trgovskem zastopstvu. Tožena stranka pa se je sama odločila, da bo z zastopniki sklenila pogodbo o zaposlitvi in ne pogodb o zastopanju, čeprav je vedela, da glede na provizijski sistem ne bo mogla izpolniti pogodb o zaposlitvi tako, kot se te glasijo. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju delovno uspešnost tožnika ugotavljala z ocenjevanjem in merjenjem, je potrebno zaključiti, da tožena stranka tožniku ni izplačala plač ampak provizijo, ki je bila izračunana na podlagi Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračila stroškov OE .... Tožnik je mesečno prejemal različne zneske izplačil, iz katerih pa ni bila razvidna osnovna plača in del plače na podlagi delovne uspešnosti. Če bi držalo tolmačenje tožene stranke, ki mu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, bi plačni sistem zastopnikov tožene stranke temeljil le na proviziji, čeprav Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije eksplicitno določa osnovno plačo. Obračun provizij je lahko le podlaga za obračun plače iz naslova delovne uspešnosti. Glede na prvi odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka tožniku ni izplačala stroškov, ki so mu nastali z delom, te stroške mu je celo obračunala in odštela od osnove, ki je bila podlaga za izračun osnovne plače. To pa je protizakonito. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na določbe Pravilnika o organizaciji in nagrajevanju, vendar pa ta pravilnik za tožnika ne more biti manj ugoden od zakona. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za izplačilo dodatka po zakonu iz leta 2003. Plačilna lista je podlaga za izplačilo in vsi zneski, ki so navedeni v tej plačilni listi, morajo biti delavcu izplačani. Odločitev sodišča ne more temeljiti na zaslišanju priče M.Š., saj je bil dodatek določen z zakonom, tako da bi lahko njegovo neizplačilo temeljilo le na zakonskih določbah, ne pa na izpovedbi M.Š. glede tega, da dodatek ni bil izplačan, ker so se ustrezno povečale provizije. Sicer pa tožena stranka niti ni dokazala, da bi se provizije povečale.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako pa nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen.

V delu spornega obdobja (od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2006) je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) glede plač določala, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače na podlagi delovne uspešnosti, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja in dodatkov, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Smiselno je plače enako opredeljevala tudi Kolektivna pogodba za zavarovalstvo (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.). Prvi odstavek 147. člena kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniška kolektivna pogodba) je določal, da se osebni dohodki zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. Drugi odstavek citiranega člena je določal, da se provizije lahko obračunavajo od bruto premije ali od ustvarjenega režijskega dodatka, iz tretjega odstavka tega člena pa izhaja, da višino provizijskih stopenj določi direktor ali od njega pooblaščena oseba. Ta mora upoštevati, da se sme za bruto plače zastopnikov območne enote iz naslova provizij, nadomestila za letni dopust, praznike in druge opravičene odsotnosti ter za dodatek za delovno dobo, porabiti največ 50 % od režijskega dodatka od zavarovalne premije, ki jo ustvarjajo zavarovalni zastopniki. Podjetniška kolektivna pogodba je bila podpisana 1. 7. 1991 (B8) in ni bila odpovedana ali spremenjena v določbah, ki urejajo plačni sistem zavarovalnih zastopnikov. Veljala je v celotnem spornem obdobju (od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006), torej tudi v času, ko je tožnik opravljal delo zavarovalnega zastopnika na podlagi pogodb o zaposlitvi (B10 – B13). V teh pogodbah je določeno, da za vse pravice in obveznosti, ki niso urejene s pogodbo, veljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, panožne kolektivne pogodbe, podjetniške kolektivne pogodbe in splošnih aktov delodajalca in da je tožnik z njihovo vsebino seznanjen. Navedeno vsebuje tudi določba XIV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2006 (B11), na podlagi katere je tožnik nastopil delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika od 1. 10. 2006 dalje. VI. člen te pogodbe določa znesek (in koeficient) osnovne plače in sicer tako, da so vnaprej določeni delovni rezultati zanjo določeni v splošnih aktih, ki se nanašajo na nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Določeno je tudi, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnemu zastopniku obračunata in izplačata v obliki provizije, skladno s splošnimi akti, ki urejajo nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Navedeno pogodbo je tožnik podpisal. Glede na takšno opredelitev plače v podjetniški KP, ki sta jo podpisala upravni odbor tožene stranke in sindikata pri delodajalcu, plačni sistem zavarovalnih zastopnikov (in s tem tudi tožnika) temelji izključno na proviziji, ki zajema vse stroške dela. Provizijski način obračunavanja plač v podjetniški KP in njegova tehnična izpeljava v splošnih aktih tožene stranke nista v nasprotju s splošnimi določbami o plačah. ZDR v prvem odstavku 126. člena delodajalcu nalaga, da mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca (v konkretnem primeru torej tudi podjetniško kolektivno pogodbo). Tej zahtevi je tožena stranka zadostila z določitvijo zneska osnovne plače (koeficienta) v pogodbi o zaposlitvi (VI. člen). Obenem je določila provizijski način obračunavanja in izplačevanja plače, tako da je ravnala na način in po postopku v skladu s podjetniško KP in njenimi splošnimi akti. Zaradi takega načina obračunavanja plač, ki tožniku zagotavlja denarno plačilo v odvisnosti od delovnih rezultatov za opravljeno delo, pogodbenemu razmerju med strankama ni mogoče odreči delovnopravne narave. Vse ostale pravice, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in tožnikovega delovnopravnega statusa (pravica do letnega dopusta, regresa, izobraževanja, zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, plačevanja prispevkov za socialno varnost,...) namreč še vedno veljajo. Glede na to je zmotno stališče tožnika, da v konkretnem primeru ne gre za delovno razmerje.

Dejstvo, da so v proviziji zajeti vsi stroški dela in da se v njej odražajo tožnikovi delovni rezultati, je razvidno tudi iz priloženih pogodb o zaposlitvi in iz izpovedb prič (B19, B21). V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da gre za spor, v katerem so odločilni lahko le listinski dokazi. Po 8. členu ZPP sodišče po svojem prepričanju odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Iz navedene določbe, ki opredeljuje načelo proste presoje dokazov, ne izhaja, da je mogoče dejstva dokazovati le s predložitvijo točno določenih dokazov, temveč, da sodišče presojo o obstoju ali neobstoju posameznih dejstev opre na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila plača zajeta v izplačani proviziji ob sklicevanju na priložene listine in izpovedbe prič, je ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov.

Osnovna plača zavarovalnih zastopnikov je tudi v okviru obračuna in izplačevanja v obliki provizije na podlagi zgoraj navedenih kolektivnih pogodb in pogodb o zaposlitvi vezana na vnaprej določene delovne rezultate. Glede izplačevanja plače na podlagi delovne uspešnosti je v tretjem odstavku 45. člena panožne KP določeno, da se plače na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, pri čemer odkazuje na podrobnejšo ureditev v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih delodajalca. Posamezni elementi za merjenje delovnih rezultatov za izračun osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ki sta se obračunavali in izplačevali v obliki provizije, so določeni v splošnih aktih tožene stranke (Pravilnik o organizaciji zastopniške mreže in o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov OE ... – B7). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka ni določila mesečne norme oziroma števila sklenjenih zavarovanj, ki bi jih moral tožnik skleniti za izplačilo plače. Poleg tega je za obračun in izplačilo plače v obliki provizije pomembna določba 50. člena panožne KP, ki ureja obračun plače. Prvi odstavek citiranega člena določa, katere podatke o plači vsebuje pisni obračun plače, drugi odstavek pa določa, da lahko delodajalec ob obračunu plače na istem obračunskem listu obračuna tudi druge osebne prejemke povračila stroškov v zvezi z delom in odtegljaje od plače (neto izplačilo). Tožena stranka je to obveznost v spornem obdobju izpolnila, kar izhaja tudi iz predložene listinske dokumentacije in izpovedbe priče M.Š.. Obračun provizije za posamezni mesec temelji na premijah za posamezno vrsto zavarovanja, iz plačilnih list pa je razviden osnovni koeficient plače, določen v pogodbi o zaposlitvi. V provizijskem sistemu so zajeti tudi potni stroški zavarovalnega zastopnika. 37. člen Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračila stroškov OE ... iz leta 2001 in 35. členu tega pravilnika iz leta 2005 je namreč določeno, da se od bruto sklada provizij odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrov in predpisane višine kilometrine, pri čemer skupni znesek potnih stroškov ne sme presegati 30 % bruto sklada provizij za posameznega zavarovalnega zastopnika. Tožena stranka je imela za tak način obračuna potnih stroškov podlago v splošnem aktu, iz plačilnih list tožnika pa izhaja, da so bili ti stroški prišteti k neto znesku plače. To pomeni, da so bili tožniku potni stroški dejansko obračunani glede na vrsto zavarovanj in število kilometrov (obračuni kilometrine) in kar je bistveno, tudi izplačani (prvi odstavek 130. člena ZDR). Glede na vse navedeno je pritožbeni očitek, da potni stroški tožniku niso bili izplačani in da je splošni akt tožene stranke nezakonit, neutemeljen.

Glede vtoževanega dodatka zaradi uskladitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dodatek predmet Sporazuma o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju z dne 14. 10. 2004 in z dne 12. 9. 2005 (B2, B3). Nadalje iz izpovedbe priče M.Š. izhaja, da so se pri toženi stranki do leta 2004 izhodiščne plače usklajevale v odstotkih, nekaj časa v nominalnih zneskih, nato pa ponovno v odstotkih. Drugače kot pri drugih zaposlenih delavcih so se pri zavarovalnih zastopnikih plače usklajevale z rastjo premij zaradi inflacije. Način uskladitve plač zavarovalnih zastopnikov (tožnika) je bil torej tak, da je neto uskladitev upoštevana v povečanem znesku provizije, kar je razvidno iz plačilnih list od vključno oktobra 2004 dalje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neizplačevanju dodatka v spornem obdobju.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožnikov tožbeni zahtevek, ki sta se nanašala na izplačilo vtoževanih zneskov iz naslova osnovnih plač, za povrnitev potnih stroškov in za izplačilo dodatka po zakonu. Ker niso bili podani razlogi, ki jih tožnik uveljavlja s pritožbo in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil. V zvezi s pritožbenim predlogom tožnika o dopustitvi revizije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je s 1. 10. 2008 stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Skladno s 131. členom ZPP-D so z dnem uveljavitve tega zakona prenehali veljati 25., 30., 32., 39., 40 in 77. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – popravek). Glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D se postopek nadaljuje po sedanjih predpisih le, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Ker je bila v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji odločba izdana 19. 5. 2009, to je po uveljavitvi ZPP-D, se postopek nadaljuje po določbah spremenjenega zakona. O dopustitvi revizije tako ne odloča več pritožbeno sodišče, temveč po določbi drugega odstavka 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče RS na podlagi predloga strank za dopustitev revizije.