Jedro

V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da ker tožnikov oče na dan 6.4.1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945, na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva FLRJ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila njegovo pritožbo in potrdila odločbo Upravne enote M. z dne 18.9.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se tožnikov oče K.W.S., roj. 21.1.1882 po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka navaja, da je prvostopni upravni organ odločil na podlagi listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnik pridobil domovinsko pristojnost v občini S., Češka, po svojem očetu K.W.S. Iz potrdila predstojništva Mestne policije v M. z dne 16.2.1939 izhaja, da je bil tožnik rojen 28.8.1914 na D., Avstrija, pristojen v S., Češka, stanujoč v P. ulici, prijavljen za stalno bivanje v M. od leta 1920. Iz domovinskega lista občine S., Češka, z dne 2.6.1942 izhaja, da je tožnik pridobil v navedeni občini domovinsko pristojnost po svojem očetu K.W.S. Tožnik je dne 13.9.1995 tudi izjavil na zapisnik pri upravnem organu prve stopnje, da je bil njegov oče K.W.S. češki državljan. V M. je živel od marca 1920 do marca 1941 v P. ulici kot češki državljan. Imel je dovoljenje za bivanje in delo, dobival pa je oficirsko pokojnino iz Češke. Izjavil je tudi, da je njegov oče leta 1941 odšel v Republiko Hrvaško na otok B., kjer je živel do leta 1944. Januarja 1944 pa je odšel v Italijo, od koder se je leta 1950 vrnil v Avstrijo. Pravilna je zato ugotovitev prvostopnega organa, da je K.W.S. prebival v M. kot tujec in pred drugo svetovno vojno ni pridobil jugoslovanskega državljanstva. Ker na dan 6.4.1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945 na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) ni pridobil državljanstva FLRJ.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da gre v tej zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije (3. odstavek 63. člena ZDen). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnikov oče K.W.S., roj. 21.1.1882, v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZDrž ni postal državljan FLRJ. Tožena stranka je imela dovolj tehtne razloge za dokazno presojo oziroma za ugotovitev o tem, da je bil K.W.S. češki državljan. V upravnih spisih sicer ni podatkov o njegovi domovinski pristojnosti ter o njegovem državljanstvu, vendar pa se da posredno sklepati, da je imel češko državljanstvo glede na to, da je imel češko državljanstvo tudi tožnik po svojem očetu. Tudi tožnik je kot stranka sam na zapisnik povedal, da je bil njegov oče K.W.S. češki državljan in je živel v M. od leta 1920 do marca 1941 kot češki državljan. V zvezi s tožbenim ugovorom, da njegov oče ni bil nemški državljan oziroma nemške narodnosti, pa sodišče pripominja, da tega tožena stranka ne zatrjuje.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo njegovemu očetu nezakonito zaplenjeno večje premoženje, in sicer podjetje K. M.-T., nepremičnine vpisane pri vl. št. 24 k.o. T., ki so obsegale ne samo tovarno s stavbiščem, temveč tudi stanovanjsko hišo s parcelami. Njegov oče je bil lastnik pretežnega dela podjetja, to je 43.254 delnic tega podjetja. Z očetom sta morala zapustiti M., ker je bilo njegovemu očetu z odločbo Mestne zaplembene komisije v M. odvzeto popolnoma vse premoženje. Z očetom sta bila češka državljana, velika sovražnika Nemcev in popolnoma predana boju zoper okupatorja. Njegov oče je bil rojen v S. na Češkem, od leta 1900 dalje pa je neprekinjeno živel v M. Bil je policijsko prijavljen za bivanje v M. stalno in neprekinjeno od leta 1920 dalje in sicer na naslovu P. ulica. To potrdilo se je izdalo 16.2.1939 zaradi sprejema v M. občinsko zvezo. Imel je domovnico v M., saj od leta 1920 dalje ni živel na Češkem. V spis in k tožbi je priložil celo vrsto listin, na katere se sklicuje v tožbi. Izpodbijana sodba teh listin niti ne omenja, povzema pa podatke, ki ji gredo v dobro, o ostalih listinah in dokumentih se ne izjasni. Gre za pravno in dejansko napačno in nekorektno odločbo, v kateri se češki državljan enači z nemškim okupatorjem. Dejstvo je, da elementa lojalnosti, ki je zatrjevan, v konkretnem primeru sodišče sploh ni upoštevalo in je na ta način kršilo temeljne pravice in upravičenja upravičenca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da se odločba tožene stranke v celoti odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navaja, da je to takrat pomenilo, da so na dan 28.8.1945, to je na dan, ko je začel veljati ZDrž postali državljani vse tiste osebe, ki so imele na dan 6.4.1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da po paragrafu 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21.9.1928 tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini.

Glede na podatke v priloženih upravnih spisih pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi listinskih dokazov, iz katerih je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnikov oče W.K.S. prebival v M. kot tujec in da pred drugo svetovno vojno ni pridobil jugoslovanskega državljanstva. Tožnika je prvostopni upravni organ tudi zaslišal, njegova izjava, dana na zapisnik pa potrjuje pravilnost ugotovitve navedenega organa, da je bil njegov oče češki državljan. V postopku je bilo tako pravilno ugotovljeno, da ker tožnikov oče na dan 6.4.1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, na dan 28.8.1945, na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva FLRJ.

Tožnikovi pavšalni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi ugovori in navedbami, ki se nanašajo na zakonitost zaplembenega postopka, saj ta ni predmet tega upravnega spora.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Ker je pritožbeno sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.