Jedro

Glede na pravnomočno sodbo, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je njegov delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja in ga za ta čas neprekinjeno prijaviti v obvezno zavarovanje je upravni organ imel podlago za to, da je na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo odpravil. Posledično je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD tudi imel podlago, da od delodajalca - sedaj tožeče stranke zahteva vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora zavarovančev delodajalec-sedaj tožeča stranka na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (Zavod), Območne enote Maribor št.210-05 1687-2010/8 z dne 11. 6. 2013, izdane zavarovancu A.A., stanujočemu v B., Zavodu vrniti znesek v višini 11.786,08 EUR neto in znesek v višini 163,01 EUR neto, v 30. dneh od dokončnosti odločbe na transakcijski račun Zavoda, po poteku roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila zavarovancu z odločbo Zavoda, Območne službe Maribor z dne 31. 3. 2010, priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2011. Od dne 8. 9. 2011 dalje je zavarovancu pravica do denarnega nadomestila na podlagi odločbe organa z dne 14. 9. 2011 mirovala zaradi prejemanja nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, po prenehanju razloga za mirovanje pa je bila zavarovancu z odločbo z dne 28. 3. 2012 priznana pravica do preostalega dela denarnega nadomestila za obdobje od 15. 3. 2012 do 21. 3. 2012. Dalje navaja, da iz predloženih pravnomočnih sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 449/2012 z dne 19. 7. 2012 in Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012 izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009 nezakonita in da je delodajalec-tožeča stranka dolžan zavarovanca pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo od prenehanja delovnega razmerja dalje in ga neprekinjeno prijaviti v obvezna zavarovanja. Za zavarovanca se je pri pristojnem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) pričel tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca iz delovnega razmerja na podlagi navedenih sodb za obdobje od 15. 3. 2010 do 21. 3. 2012. Navedeno je po tretjem odstavku 65. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) razlog, na podlagi katerega Zavod odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kar je organ storil z odločbo z dne 11. 6. 2013. Zaradi odprave odločb po tretjem odstavku 65. člena ZUTD ima Zavod na podlagi 140. člena ZUTD pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, ki so bili zavarovancu izplačani na podlagi odpravljenih odločb. Na podlagi odpravljenih odločb pa je bilo zavarovancu za obdobje od 15. 3. 2010 do 7. 9. 2011 izplačanih 11.786,08 EUR neto in za obdobje od 15. 3. 2012 do 21. 3. 2012 izplačanih 163,01 EUR neto, tako da skupni znesek denarnega nadomestila znaša 11.949,09 EUR neto. Glede na navedeno je bilo odločeno kot izhaja iz izreka te odločbe.

3. Po pritožbi tožeče stranke je drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 140. člena ZUTD v povezavi s tretjim odstavkom 65. člena ZUTD pravilno odločil, ko je odpravil odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila in v istem postopku terjal vračilo neupravičeno izplačanih sredstev od delodajalca-tožeče stranke, ki je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročil, da je do izplačila denarnega nadomestila sploh prišlo, ne glede na to, da se je zavarovanec neposredno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki zaposlil drugje. Tožeča stranka kot zavarovančev delodajalec je sama povzročila nezakonitost delovnega razmerja, zato je, ob upoštevanju navedenih sodb sodišča, tudi odgovorna za izplačilo denarnega nadomestila v času zavarovančeve brezposelnosti.

4. Zoper uvodoma navedeno dokončno odločitev tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je bila delavcu A.A. podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da zato delavec po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogel uveljavljati pravice do denarnega nadomestila, saj je podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) predstavljala razlog, zaradi katerega zavarovanec ni mogel prejeti pravice do prejemanja denarnega nadomestila. Po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga se je imenovani delavec zaposlil pri drugem delodajalcu in mu je bila pravica do denarnega nadomestila priznana na podlagi prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Prejemanje denarnega nadomestila na Zavodu tako ni bilo v neposredni zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je delavcu podala tožeča stranka, zato tožeči stranki tudi ni možno naložiti povrnitve nadomestil, ki jih je A.A. prejel s strani Zavoda. Razlog za to, da je A.A. dodeljena pravica do denarnega nadomestila je bilo torej prenehanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in ne pri tožeči stranki in zato bi morala tožena stranka oziroma organ na prvi stopnji pri odločanju o pravici do denarnega nadomestila ugotavljati zakonitost prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu. Pri tem je za odločanje v zadevi nerelevantno, da je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru z dne 26. 1. 2012 odločeno, da mora tožeča stranka A.A. pozvati nazaj na delo in mu priznati pravice iz delovnega razmerja. Za odločanje o tem, ali je tožeča stranka zaradi nezakonito podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dolžna povrniti denarna nadomestila, izplačana A.A., je namreč odločilno vprašanje to, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je navedenemu delavcu podala tožeča stranka ter ali je bila v sodnem postopku ugotovljena njena nezakonitost, osnova za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Nato se sklicuje na določbe tretjega odstavka 65. člena ZUTD ter na določbe 59. in 63. člena ZUTD, katerih vsebino tudi povzema. Navaja, da iz teh določb izhaja, da se pri dodelitvi denarnega nadomestila upošteva le zadnje stanje pred nastankom brezposelnosti (torej razlog prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu), ne pa tudi predhodno stanje. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, izdana s strani tožeče stranke, ni bila podlaga za pridobitev denarnega nadomestila pri Zavodu, zato tožena stranka ni imela nobene podlage za to, da je na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD odpravila odločbo, s katero je bilo zavarovancu A.A. dodeljeno denarno nadomestilo. Ker torej ni obstajala podlaga za odpravo odločbe o dodeljenem denarnem nadomestilu, tudi niso izpolnjeni pogoji iz 140. člena ZUTD, da bi tožena stranka, na podlagi odpravljene odločbe, od tožeče stranke lahko zahtevala vrnitev izplačanih nadomestil delavcu A.A. 140. člena ZUTD namreč daje toženi stranki možnost, da vračilo izplačanih denarnih nadomestil terja le od zadnjega delodajalca, ki je povzročil nezaposlenost zavarovanca. Na podlagi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze ter razsodi tako, da se odpravita tako odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 20. 6. 2013, kakor tudi odločba tožene stranke z dne 19. 2. 2014. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da je bila zavarovancu A.A. priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas osemnajstih mesecev, od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2011 in sicer iz razloga prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri delodajalcu B. d.o.o., pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bil zavarovanec v zadnjih osemnajstih mesecih v delovnem razmerju vsaj dvanajst mesecev. Dne 14. 9. 2011 je bila zavarovancu izdana odločba, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila, s katero mu je ta pravica mirovala od dne 8. 9. 2011 in mu je bila nato izdana še odločba z dne 28. 3. 2012, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do denarnega nadomestila še za obdobje od 15. 3. 2012 do 21. 3. 2012. Z odločbo z dne 11. 6. 2013 so bile vse te tri odločbe zaradi obnove postopka odpravljene, zahtevek zavarovanca za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pa zavrnjen. Odločbo z dne 11. 6. 2013 je organ prve stopnje izdal zato, ker je dne 13. 5. 2013 s strani ZPIZ prejel sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 449/2012 z dne 9. 7. 2012, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zavarovancu, podana s strani tožeče stranke, nezakonita in da ga je zato tožeča stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo ter ga neprekinjeno prijaviti v obvezna zavarovanja. Prvostopenjski organ je zato pravilno in zakonito odpravil odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila zavarovancu, saj je bilo vzpostavljeno delovno razmerje skladno s citiranima sodbama, zato je posledično v istem postopku pravilno in zakonito odločil tudi o vračilu neupravičeno izplačanih denarnih nadomestil. Poudarja, da je tožeča stranka s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da je do izplačila denarnega nadomestila sploh prišlo, ne glede na to, da se je sicer zavarovanec neposredno po (nezakonitem) prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlil drugje, pri podjetju B. d.o.o. Prejemanje denarnega nadomestila je tako bilo v neposredni zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je moral zavarovanec zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki se je kasneje izkazala za nezakonito, poiskati zaposlitev drugje. Denarno nadomestilo je pridobil zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu, zato so neresne tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pri odločanju o pravici do denarnega nadomestila ugotavljati zakonitost prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu. Poleg tega iz citiranih sodb tudi izhaja, da mora tožeča stranka zavarovanca reintegrirati nazaj v delovno razmerje, kar pomeni, da se šteje, da zavarovancu delovno razmerje pri tožeči stranki nikoli ni prenehalo. Tožeča stranka je torej tista, ki je s pravnomočno sodbo ugotovljena za odgovorno za podajo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je tudi zavezana za vračilo zneska izplačanega denarnega nadomestila. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke, da je s svojim nezakonitim ravnanjem povzročila, da je prišlo do izplačila denarnega nadomestila zavarovancu A.A. Glede na to, da je bil razlog za pravico do pridobitve denarnega nadomestila prenehanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, se lahko zvezi z upravičenostjo oziroma neupravičenostjo izplačevanja denarnega nadomestila presoja le prenehanje delovnega razmerja pri družbi B. d.o.o., pri čemer tudi morebitni zahtevek za vrnitev denarnih nadomestil na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD ter 140. člena ZUTD, lahko temelji kvečjemu na nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri družbi B. d.o.o., ne pa tudi pri predhodnih delodajalcih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot zavarovančev delodajalec vlaga tožbo zoper uvodoma navedeno dokončno odločitev upravnega organa, da mora na podlagi odločbe Zavoda št. 210-05-1687-2010/8 z dne 11. 6. 2013, izdane zavarovancu A.A., Zavodu vrniti znesek v višini 11.786,08 EUR neto in znesek v višini 163,01 EUR neto, v 30. dneh od dokončnosti te odločbe na transakcijski račun Zavoda, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upravni organ je svojo odločitev oprl na določbe tretjega odstavka 65. člena in tretjega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Tožnik v tožbi in v pripravljalni vlogi navaja, da bi morala tožena stranka oziroma prvostopenjski organ pri odločanju o pravici do denarnega nadomestila ugotavljati zakonitost prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu, ker se pri dodelitvi denarnega nadomestila upošteva le zadnje stanje pred nastankom brezposelnosti in da je za odločanje v zadevi nerelevantno, da je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012 odločeno, da mora tožeča stranka zavarovanca pozvati nazaj na delo ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja.

9. Sodišče ugotavlja, da iz izreka sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009 nezakonita in da je zato tožena stranka-sedaj tožeča stranka dolžna pozvati tožečo stranko-zavarovanca nazaj na delo in mu priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja ter jo za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter obračunati pripadajoča nadomestila plače v bruto znesku 1.702,15 EUR, od bruto zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki-zavarovancu pa izplačati pripadajoča neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo. Višje delovno in socialno sodišče je po pritožbi tedaj tožene stranke – sedaj tožeče stranke, s sodbo Pdp 449/12 z dne 19. 7. 2012, ki je v upravnem spisu, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo (Delovnega sodišča v Mariboru) delno razveljavilo v II. točki izreka, v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za obračun nadomestila plače v bruto znesku 1.702,15 EUR, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila za čas prenehanja delovnega razmerja, v preostalem delu (glede reintegracije ter prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco) pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na navedeni sodbi pa se izpodbijani akt, kot je to razvidno iz njegove obrazložitve, tudi opira. Te okoliščine pa so za določanje odgovornega delodajalca za vračilo denarnega zneska v obravnavani zadevi tudi odločilne, ob upoštevanju določb tretjega odstavka 65. člena in 140. člena ZUTD.

10. Po določbi tretjega odstavka 65. člena ZUTD, ki ureja prenehanje pravice do denarnega nadomestila, se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

11. Nadalje je v 1. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja vračilo denarnega nadomestila, določeno, da če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena tega zakona, ima zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu, do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče. V tretjem odstavku istega člena (140. člena ZUTD ) je določeno, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev. V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je neupravičeno izplačano denarno nadomestilo iz prejšnjega odstavka zavarovanec oziroma v primeru iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona delodajalec dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je upravni organ zavarovancu A.A. z odločbo z dne 31. 3. 2010 priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 18 mesecev, za obdobje od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2011. Nato je z odločbo z dne 14. 9. 2011 odločil, da zavarovancu od dne 8. 9. 2011 dalje miruje pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in da se mu od dne 8. 9. 2011 dalje do prenehanja začasne nezmožnosti za delo izplačuje nadomestilo v višini zadnjega izplačanega prejemka. Zatem je z odločbo z dne 28. 3. 2012 odločil, da se zavarovancu prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas, 0 mesecev in 7 dni, za obdobje od 15. 3. 2012 do 21. 3. 2012. Po izdaji obeh odločb o priznanju pravice do denarnega nadomestila pa je bilo z (navedeno) pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in da ga je njegov delodajalec-sedaj tožeča stranka dolžan pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja in ga za ta čas neprekinjeno prijaviti v obvezno zavarovanje.

13. Glede na navedeno pravnomočno sodbo je torej upravni organ imel podlago za to, da je na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo odpravil. Posledično je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD tudi imel podlago, da od delodajalca-sedaj tožeče stranke zahteva vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu.

14. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Sodišče se strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da je tožeča stranka kot zavarovančev delodajalec s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da je do izplačila denarnega nadomestila sploh prišlo, ne glede na to, da se je zavarovanec neposredno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaposlil pri drugem delodajalcu. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki se je kasneje izkazala za nezakonito, je torej bila podlaga za pridobitev denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V skladu s citirano pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012 je tožeča stranka zavarovanca reintegrirala nazaj na delo, kar pomeni, da zavarovancu delovno razmerje pri tožeči stranki nikoli ni prenehalo. Zato sodišče ne more pritrditi tožbeni navedbi, da je za odločanje v zadevi nerelevantno, da je bilo s citirano sodbo Delovnega sodišča v Mariboru odločeno, da mora tožeča stranka zavarovanca pozvati nazaj na delo ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja. Posledično tožeča stranka tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je treba pri odločanju o pravici do denarnega nadomestila ugotavljati zakonitost prenehanja delovnega razmerja pri zadnjem delodajalcu oziroma pred nastankom brezposelnosti. Po vsem navedenem torej tožeča stranka s svojimi tožbenimi navedbami ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Ker je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na nejavni seji brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.