Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik v predlogu za izrek ničnosti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in zaključku, da je zato treba izdati sklep po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, kateremu sodišče pritrjuje, organ ni imel podlage za meritorno obravnavo predloga, torej za ugotavljanje, ali je izkazan obstoj uveljavljanih razlogov za izrek ničnosti odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana, Geodetska pisarna A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe št. 90312-275/1997, ki jo je izdala 16. 5. 1997. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila odločba, za katero tožnik zahteva, da se izreče za nično, izdana v postopku ugotovitve in evidentiranja sprememb katastrskih podatkov, to je vrste rabe in površine, ki je bil izveden na podlagi takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), in sicer za parcelo 2222 k.o. ... Tožnik kot predlagatelj ni bil (in po stanju zemljiške knjige tudi ni) lastnik navedene parcele, glede na določila ZZZkat pa tudi ni bil stranka v postopku ugotovitve in evidentiranja sprememb katastrskih podatkov, to je vrste rabe in površine na parceli 2222 v k.o. ... Ker tožnik v predlogu za izrek ničnosti ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi in legitimacija za vložitev predloga za izrek ničnosti ni izkazana, je organ predlog za izrek ničnosti odločbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 280. člena tega zakona moral zavreči. Upravni organ je po uradni dolžnosti preveril še morebiten obstoj razlogov za izrek odločbe z dne 16. 5. 1997 za nično, predvsem po 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Organ pri tem razlogov za izrek ničnosti odločbe ni ugotovil. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 31. 3. 2016 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da se upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tudi na postopek prenosa posestne meje, ki je bil zaključen s podpisom zapisnika z dne 9. 4. 1997. Iz obrazložitve odločbe z dne 16. 5. 1997 nadalje izhaja, da je ugotovitev in zamejničenje v postopku zajetih parcel bilo opravljeno v skladu z 11. - 14. členom ZZKat in v skladu z Navodilom za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. Tožnik navaja, da je takratni ZZKat v 11. - 14. členu določal ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja, torej ugotavljanje meja med različnimi lastniki oziroma uporabniki, v mejnem ugotovitvenem postopku, in torej ni šlo za samo evidentiranje sprememb katastrskih podatkov, saj iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila ta izdana na podlagi 11. člena ZZKat. Da je šlo po vsebini dejansko za ugotavljanje meja in ne za samoiniciativno ugotovitev in evidentiranje sprememb katastrskih podatkov, izhaja tudi iz dejstva, da se upravni organ v odločbi sklicuje na zapisnik z dne 9. 4. 1997, ki je bil sestavljen na podlagi zahteve Občine A., ki je zahtevala izvedbo parcelacije za parcelo 2221/3 k.o. ... V tem postopku je sodeloval tudi tožnik in v tem postopku bil dne 9. 4. 1997 sestavljen zapisnik, ki ima naravo poravnave, zaradi česar upravnemu organu ni bilo potrebno izdati odločbe. Upravni organ je brez zahteve stranke izdal odločbo v tako imenovanem postopku evidentiranja sprememb katastrskih podatkov, vendar v ta postopek ni pritegnil vseh strank, ki so sodelovale v postopku, ki se je začel na zahtevo Občine A. in v katerem je bil 9. 4. 1997 izdan zapisnik. Kakor hitro se je upravni organ začel sklicevati na zapisnik z dne 9. 4. 1997, tožniku ni več moč odreči pravnega interesa z utemeljevanjem, da se izpodbijana odločba ne nanaša na parcelo, ki bi bila njegova last, zaradi česar naj bi njegova pravica ali pravna korist ne bila v ničemer kršena. Čeprav upravni organ sam navaja, da mu zaradi zapisnika ni bilo potrebno izdati odločbe, je to po vsebini z odločbo z dne 16. 5. 1997, ki je bila izdana brez ustrezne zahteve stranke, storil. Če bi udeleženci postopka, ki se je začel po zahtevi Občine A., vedeli, da bo zapisnik z dne 9. 4. 1997 uporabljen v postopku, ki bo po več kot enem mesecu začet na podlagi zahteve A.A. in B.B. za ureditev posestne meje v mejnem ugotovitvenem postopku, bi lahko bilo njihovo ravnanje v postopku, ki se je začel po 33. členu ZZKat, drugačno. Po navedeni zakonski določbi se namreč prenos posestnih meja opravi izven sodnega postopka le na zahtevo lastnika ali uporabnika, če ne teče sodni postopek zaradi posestne meje, in da so prizadeti lastniki oziroma uporabniki pisno izjavili, da se strinjajo, da se posestna meja uradno vzpostavi po podatkih zemljiškega katastra. V postopku, začetem na podlagi zahteve Občine A. z dne 18. 7. 1996, udeleženci niso soglašali z evidentiranjem sprememb katastrskih podatkov, to je vrste rabe in površine parcele 2222, kar smiselno navaja upravni organ, ko se sklicuje na zapisnik z dne 9. 4. 1997, saj glede na nedoslednost v datumih in zapisnikih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so udeleženci dejansko podpisali ugotovitve pod točko 2.5. zapisnika z dne 9. 4. 1997. Da zadeva ni potekala po regularnem postopku, je razvidno iz samega spisa, saj se je postopek za parcelacijo začel na zahtevo Občine A. dne 18. 7. 1996. Iz elaborata zemljiško katastrske meritve pa je razvidno, da se nanaša na postopek parcelacije parcele 2221/3, na listini pa je naknadno napisan še drug postopek in parcela 2222, čeprav ta dva postopka nista bila nikoli združena in o tem ni bil nikoli izdan ustrezen procesen sklep, kar je tožnik navajal v predlogu za izrek ničnosti, vendar upravni organ na ta očitek sploh ni odgovoril ter podal ustrezne obrazložitve, zato odločbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti, razen navedbe, da sta postopka tekla istočasno, kar pa ne drži, saj se je postopek za parcelacijo začel na podlagi zahteve Občine A. že dne 18. 7. 1996 in je bil zaključen dne 9. 4. 1997 z izdajo zapisnika. Če je postopek zaključen z izdajo zapisnika, ki ima naravo poravnave, potem ne more teči istočasno s postopkom, ki se je začel šele 16. 5. 1997 in nosi drugo številko. Glede na navedeno je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je napačno uporabil določbe ZUP, ki se nanašajo na pogoje za izrek ničnosti odločbe. Upravni organ tudi ni navedel, kaj je v smeri preveritve po uradni dolžnosti naredil, da je ugotovil, da ni bila kršena določba 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Zato tudi v tem delu odločbe upravnega organa ni mogoče preizkusiti. Da je bila odločba izdana brez zahteve stranke, s čemer je podan ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena ZUP, pa upravni organ smiselno sam priznava. Če pa je tako, je bil prizadet interes tožnika, ki je sodeloval v postopku parcelacije parcele 2221/3, kot je razvidno iz zapisnika z dne 9. 4. 1997, in ni vedel, da s tem sodeluje tudi v postopku ugotovitve in evidentiranja sprememb katarskih podatkov parcele 2222, temveč je bil prepričan, da je soglašal s prenosom posestne meje med potjo - parcelo 2221/3 in parcelami 2222, 2221/1, 2225/1, 2220/2 in 2220/3, vse k.o. .., kot je razvidno iz zapisnika z dne 28. 3. 1997. Tudi če so bile navedbe pod točko 2.5 zapisnika z dne 9. 4. 1997 res že vsebovane v zapisniku, je tudi iz tega razvidno, da bi morala biti odločba, ki je bila izdana na podlagi ugotovitev pod točko 2.5 zapisnika, vročena vsem strankam v postopku 90312-362/1996, pa ni bila, zato ni mogoče trditi, da je stranka pozneje ali molče v to privolila, saj odločba ni bila vročena vsem zainteresiranim udeležencem, zato tudi niso mogli vsi v njo privoliti, razen A.A. in B.B. Tožnik prilaga tudi geodetski načrt, narejen za njegove potrebe, in iz katerega je razvidno, da objekt, ki stoji na parceli 2222 k.o. .., dejansko posega v parcelo 2221/3 k.o. .., ki je javna pot, zaradi česar se na ta način zožuje javna cesta, kar pa vsekakor vpliva tudi na pravni interes tožnika kot lastnika parcele št. 2223/1 k.o. ... V dokazne namene se tožnik sklicuje na upravni spis v zadevi, prilaga geodetski načrt z dne 22. 9. 2008 ter predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijani prvostopenjski sklep odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu, da se zavrže predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe št. 90312-275/1997, ki jo je izdal 16. 5. 1997 prvostopenjski organ in z njo odločil o evidentiranju sprememb katastrskih podatkov v zemljiškem katastru, in sicer glede vrste rabe in površine parcele št. 2222 k.o. ... Med strankama je sporno, ali tožnik za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 5. 1997 izkazuje legitimacijo.

7. Glede na njeno vsebino je bila odločba št. 90312-275/1997 z dne 16. 5. 1997 (ki se tudi nahaja v spisni dokumentaciji) izdana na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat. Po navedeni zakonski določbi ugotovi spremembe v oštevilčbi, površini, vrsti rabe in katastrskem razredu parcele, ki so bile prijavljene ali ugotovljene po uradni dolžnosti, ali če so nastale zaradi parcelacije ali zaradi spremembe lastnika ipd., geodetski organ z odločbo. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, so v obravnavanem primeru spremembe v površini parcele št. 2222 nastale v posledici ugotovitve posestnih meja te parcele v mejnem ugotovitvenem postopku, izvedenem v skladu z določbami 11. do 14. člena ZZKat in določbami Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, kar izkazuje tudi zapisnik številka 90312-362/1996 z dne 9. 4. 1997. Iz navedenega zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku (ki je v spisni dokumentaciji upravnih spisov v zadevi) pa je tudi razvidno, da je bil voden tako zaradi ugotovitve poteka posestne meje po podatkih zemljiškega katastra med parcelo številka 2221/3 in sosednjimi parcelami 2222, 2224, 2223, 2225/1, 2220/1 (točki 2.1, 2.2.), kot tudi zaradi ugotovitve posestnih meja parcele št. 2222 in sosednje 2220/2, tako da bo o površini parcele 2222 izdana odločba (točka 2.5). Kot izhaja iz navedenega zapisnika, je tožnik sodeloval v postopku kot solastnik parcel številka 2225/1 in 2223. Zapisnik s pripisom v točki 2.6, da so bile z vsebino tega zapisnika in skice terenske meritve stranke seznanjene, in da to potrjujejo s svojimi podpisi, je tožnik podpisal. 8. Tožnik netočno navaja, da je bila odločba z dne 16. 5. 1997 izdana na podlagi 11. člena ZZKat. Ker se, kot navedeno v predhodni točki obrazložitve te sodbe, odločba na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat izda (odvisno od primera) lahko v posledici postopkov, ki so povzročili spremembe (npr. ugotovitev posestnih meja, parcelacija itd.), je tudi v odločbi z dne 16. 5. 1997 obrazloženo, da je bil pred izdajo odločbe voden mejni ugotovitveni postopek (ki ga ZZKat ureja v 11. do 15. členu), kar pa ne pomeni, da odločba na določbah ZZKat, ki urejajo mejni ugotovitveni postopek, temelji.

9. Po ZZKat se mejni ugotovitveni postopek zaključi (po tem ko se s soglasjem vseh navzočih lastnikov oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih meja parcele) z zapisnikom (ki ga podpišejo vsi prizadeti lastniki in uporabniki in ki je, sestavljen in podpisan po določbah navedenega zakona, podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi). S tem se strinja tudi tožnik, ki tudi sam še dodaja, da ima zapisnik, sestavljen ob zaključku mejnega ugotovitvenega postopka, pravno naravo poravnave. V sodni praksi velja ustaljeno stališče, da navedeni zapisnik nima pravne narave upravnega akta, ampak pravno naravo poravnave; torej ga s pravnimi sredstvi, s katerimi se izpodbijajo upravni akti, ni mogoče izpodbijati, pač pa s tožbo v pravdnem postopku. To pa pomeni, da bi tudi tožnik zapisnik z dne 9. 4. 1997 lahko izpodbijal le v takem sodnem postopku, če z izidom ali s tem, da se nanaša na ugotovitev poteka posestnih mej tako parcele številka 2221/3 kot parcele številka 2222, v obeh primerih s sosednjimi parcelami, kar iz zapisnika tudi jasno izhaja, ni bil zadovoljen.

10. Tudi po presoji sodišča pa tožnik ni legitimiran za vložitev predloga, da se za nično izreče odločba z dne 16. 5. 1997, ob tem ko pravni interes utemeljuje z okoliščinami, ki se nanašajo na mejni ugotovitveni postopek in zapisnik z dne 9. 4. 1997, izdan v tem postopku. Z odločbo z dne 16. 5. 1997 so namreč bile (zgolj) ugotovljene spremembe katastrskih podatkov za parcelo številka 2222 k.o. .., v solasti B.B. in A.A., in sicer glede vrste rabe in glede površine (za posamezno vrsto rabe in skupno) ter odločeno o evidentiranju navedenih spremenjenih podatkov v zemljiškem katastru. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so površine parcele v stanju po spremembi izračunane na osnovi ugotovljenih mej1, spremembe vrste rabe na parceli pa so ugotovljene po dejanskem stanju na terenu v skladu z določili Pravilnika o vodenju vrst rabe v zemljiškem katastru. Kar pomeni, da se odločitev v odločbi nanaša na ugotovitev in evidentiranje v zemljiškem katastru sprememb površine in vrste rabe parcele številka 2222 v lasti B.B. in A.A., ter da je z mejnim ugotovitvenim postopkom, zaključenim z zapisnikom z dne 9. 4. 1997, povezana le toliko, kolikor je bil to zanjo predhodni, vendar samostojen postopek z zagotovljenim samostojnim pravnim varstvom. Glede na to se sodišče s tožnikom ne strinja, da legitimacijo za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 5. 1997 izkazuje kot udeleženec - stranka v mejnem ugotovitvenem postopku, zaključenem z zapisnikom z dne 9. 4. 1997, na katerega se odločba v obrazložitvi sklicuje.

11. Z oziroma na povedano so neutemeljene tudi tožbene navedbe in na drugačno presojo sodišča ne morejo vplivati, da „zadeva“ ni bila vodena regularno, saj je bil mejni ugotovitveni postopek začet na zahtevo za parcelacijo Občine A. z dne 18. 7. 1996, in se je nanašal na parcelacijo parcele številka 2221/3, naknadno pa je na zapisniku pripisan še postopek v zvezi s parcelo številko 2222, čeprav postopka nista bila nikoli združena, poleg tega pa se je (drugi) postopek v zvezi s parcelo 2222 začel šele 16. 5. 1997. Navedbe v zvezi z mejnim ugotovitvenim postopkom namreč za presojo tožnikove legitimacije za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 5. 1997 niso pravno pomembne. Take navedbe, in tudi nadaljnje, da je bil prepričan, da je s podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9. 4. 1997 soglašal le v zvezi z mejo med 2221/3 in sosednjimi parcelami ter da se niti ne da z gotovostjo ugotoviti, ali so udeleženci mejne obravnave sploh podpisali tudi ugotovitve pod točko 2.5 v zvezi s parcelo št. 2222, bi bile lahko uveljavljane kot relevantne pri izpodbijanju zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku, ne pa za izkazovanje pravnega interesa v zvezi z vloženim predlogom za izrek odločbe za nično.

12. Po navedenem sodišče sodi, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, torej da vlaga pravno sredstvo - predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 5. 1997 - zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je osebnih koristi, ki imajo podlago v zakonu ali drugem predpisu. Kot je sodišče že navedlo, so z odločbo z dne 16. 5. 1997 v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZZKat bile ugotovljene spremembe vrste rabe in površine za parcelo 2222 ter odločeno, da se te spremembe evidentirajo v zemljiškem katastru. Tožnik ni lastnik navedene parcele in ni bil stranka v postopku za izdajo odločbe z dne 16. 5. 1997. Bil je le udeleženec mejne obravnave, na kateri je bil ugotovljen potek posestnih meja parcele 2221/3 s sosednjimi parcelami (med njimi 2225/1 in 2223 v solasti tožnika), in parcele 2222 s sosednjo 2220/2; udeležba v mejnem ugotovitvenem postopku pa ne daje podlage za zaključek, da bi tožnik moral biti udeležen kot stranka ali stranski udeleženec v postopku za izdajo odločbe z dne 16. 5. 1997 ali da bi bil upravičen vložiti predlog za izrek te odločbe za nično, da bi na ta način varoval svoje pravne koristi.

13. Sodišče pa tudi ne pritrjuje tožniku, da bi pravni interes izkazal z zatrjevanjem, da objekt na parceli številka 2222 dejansko posega v parcelo številka 2221/3, ki je javna pot, zaradi česar se zožuje javna cesta, in kar vpliva na korist tožnika kot lastnika parcele 2223/1. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v skladu z določbami ZZKat zaradi varstva svojih pravic udeležen v mejnem ugotovitvenem postopku kot lastnik parcele 2223/1, ki na javno cesto meji; kot uporabnik javne ceste pa v skladu z določbami ZZKat že v ta postopek ni bil vključen. Kot uporabnik javne ceste s parcelno številko 2221/3 pa tudi ne izkazuje pravnega interesa, ki bi ga upravičeval za vložitev predloga, da se odločba, ki se nanaša na parcelo številka 2222, izreče za nično, kajti s to odločbo je zgolj določena površina parcele z uporabo računske operacije, upoštevajoč pri tem v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno posestno mejo med parcelama številka 2221/3 in 2222. 14. Ob ugotovitvi, da tožnik v predlogu za izrek ničnosti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, in zaključku, da je zato treba izdati sklep po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, kateremu sodišče pritrjuje, pa organ niti ni imel podlage za meritorno obravnavo predloga, torej za ugotavljanje, ali je izkazan obstoj uveljavljanih razlogov za izrek ničnosti odločbe (po 4. oziroma 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP). Zato se sodišče kot do nerelevantnih tudi ne opredeljuje do tožbenih navedb v zvezi ugotovitvami organa o neobstoju razlogov za izrek odločbe z dne 16. 5. 1997 za nično.

15. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUIS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Predlaganih dokazov (vpogled v priloženi geodetski načrt z dne 22. 9. 2008 in zaslišanje tožnika) ni izvedlo, saj nista predlagana za izkazovanje v zadevi relevantnih dejstev in okoliščin, pač pa za dokazovanje tožbenih trditev, da objekt na parceli številka 2222 dejansko posega v parcelo številka 2221/3, ki je javna pot, zaradi česar se zožuje javna cesta, in kar vpliva na korist tožnika kot lastnika parcele 2223/1; kot je sodišče že navedlo, pa tožnik s temi trditvami ne izkazuje, da bi s pravnim sredstvom zoper odločbo z dne 16. 5. 2018 varoval svojo pravno korist. 16. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tudi po sodni praksi v zvezi z ZZKat je izračun površine zemljišča ob v naravi zamejničenih mejah zgolj računska operacija, npr. sodba Upravnega sodišča U 1379/2001 z dne 6. 11. 2002