Jedro

Ni mogoče slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč se ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. S prehodom vložka tujega vlagatelja na domača družbenika pred potekom petih let od dneva vložitve vloge tuje osebe, so se stekli pogoji za obračun carinskih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A. z dne 12.1.1999, s katero je prvostopenjski organ zavezal tožečo stranko k plačilu uvoznih dajatev v znesku 1.080.987 SIT za rabljen cestni vlačilec in dva rabljena polpriklopnika, uvožene po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave B. z dne 13.11.1992, kot vlogo tuje osebe na podlagi 30/b. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št.10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88,40/89, 70/89, 21/90 in 34/90 p.b., v nadaljnjem besedilu CZ/76). Tožena stranka v obrazložitvi povzema ugotovitve iz prvostopenjske odločbe o tem, da je bilo ob naknadni inšpekcijski kontroli Davčnega urada A. (zapisnik z dne 5.12.1997 in dopolnilni zapisnik dne 12.1.1998) ugotovljeno, da je tožeča stranka v letu 1993 tujo vlogo spremenila v vlogo domačega vlagatelja in to evidentirala na kontu 917 (kapital individualnega lastnika), kot osnova za knjiženje pa je bila uporabljena Izjava o izročitvi z dne 15.8.1992. Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnila postopek tako, da je od Okrožnega sodišča v A. pridobila še dodatne listine (sklep Temeljnega sodišča v A. z dne 14.4.1993, Izjavo o izročitvi z dne 15.8.1992 in Aneks št. 2 k pogodbi o ustanovitvi družbe z dne 31.12.1993) ter jih dostavila tožeči stranki. Ugotavlja, da iz upravnih spisov in naknadno priloženih listin izhaja, da je tožeča stranka opremo uvozila s carinsko in davčno oprostitvijo na podlagi 30.b člena CZ/76, ki pa ga je potrebno razlagati restriktivno. Meni, da ni dvoma, da je šlo za spremembo tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja, kar je bilo storjeno s podpisom Aneksa št. 2 k Pogodbi o ustanovitvi družbe AAA. d.o.o. dne 31.12.1993, na podlagi katerega je bil delež tujega vlagatelja prenesen na druga dva družbenika, tuji vlagatelj pa je iz družbe izstopil. Datum podpisa navedenega Aneksa št. 2 je tudi točen datum spremembe vloge. Ker ni bil več podan pogoj iz 30.b člena CZ/76, po kateri je potrebno, da tuja oseba vlaga več kot pet let, je utemeljena naložitev plačila carine, pravno podlago za plačilo carine pa predstavlja navedena določba. Po določbi 182. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99 - CZ) se namreč postopki, začeti pred 1.1.1996 (ko se je začel uporabljati CZ), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. januarjem 1996. Carinsko nadzorstvo nad takšnim blagom se izvaja do poteka rokov razpolaganja, pri čemer se carina in druge davščine obračunajo po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin (3. in 4. odstavek 30.b člena CZ/76). Kljub temu, da je obračun dajatev sicer napačen, saj bi bilo potrebno carinsko vrednost preračunati na dan 12.1.1999 (datum izdaje prvostopenjske odločbe) in ne 5.12.1997, pa je napaka storjena v korist tožeče stranke, zato je tožena stranka ne more spreminjati v škodo tožeče stranke. Zavrača pa tudi ugovor zastaranja, saj je bilo zastaranje, ki bi nastopilo po petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine, torej v petih letih od 31.12.1993, kar pomeni 31.12.1998, pretrgano z uradnim dejanjem pristojnega organa za izterjavo carine - vročitvijo dopisa o seznanitvi z uvedbo postopka in pozivom na predložitev izjave v zadevi dne 4.12.1998. Ugotavlja tudi, da so bile pravilno uporabljene določbe o stvarni pristojnosti carinskih organov, zaradi česar vse je naložena carinska dajatev utemeljena.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je s podpisom Aneksa št. 2 prišlo do spremembe tuje vloge v domačo pred potekom petletnega roka. V zadevi namreč ni šlo za spremembo vloge, temveč za registracijo tuje vloge v sodnem registru na ime tujega vlagatelja. Po tedaj veljavnem Zakonu o podjetjih oziroma Uredbi o vpisu v sodni register se je na podlagi listine - izjave o izročitvi izročalo stvarne vložke družbenikov v aktivo družbe. Zaradi tega je napačna odločitev tožene stranke, da je tuja vloga izgubila status, ko je tuji vlagatelj z izjavo o izročitvi prenesel vlogo na tožečo stranko, s čimer je predal svoj stvarni vložek poslovodstvu družbe. S tako napačno ugotovljenim dejanskim stanjem pa je bilo nepravilno tolmačena tudi predmetna izjava. Poleg navedenega pa še poudarja, da je bilo ob uvozu predmetnega blaga predloženo potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 3.11.1992, ki je edini pristojni organ za take odločitve, kar pomeni, da je tudi edini organ pristojen za spremembe oziroma razveljavitve svojih odločb. V primeru nepravilnosti pa bi po njenem mnenju bilo potrebno najprej postopek obnoviti. Šele na podlagi naknadnih ugotovitev bi lahko pristojni organ skladno z določbo 154. člena CZ izdal odločbo o naknadnem obračunu. Prav tako pa niso bili upoštevani zastaralni roki, ki jih določa 154. člen CZ. Zastaralni rok znaša tako pet let od nastanka carinskega dolga oziroma gre za enoletni relativni rok, potekel pa je tudi 10-dnevni rok, ki velja za primere, ko je bil carinski dolg premalo obračunan. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo kot tudi odločbo organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Kot že pravilno navaja tožena stranka, podatki upravnih spisov pa to potrjujejo, je tožeča stranka obravnavano opremo - rabljen cestni vlačilec in dva rabljena polpriklopnika uvozila na podlagi 30.b člena CZ/76, ki določa, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, če tuja oseba vlaga za več kot 5 let in če znaša njena vloga najmanj 20% celotnega vlaganja. Določba 3. odstavka tega člena pa določa, da če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carine in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred pretekom pet let od dneva uvoza, mora najprej plačati carino po stopnji določeni v carinski tarifi in druge uvozne davščine. Carina in druge uvozne davščine se obračunajo po predpisih, ki veljajo na dan, ko je bila vložena zahteva za obračun in plačilo carine in drugih uvoznih davščin oziroma, če takšna zahteva ni bila vložena (to je ob izdaji odločbe po uradni dolžnosti), pa se carina in druge uvozne davščine obračunavajo po predpisih, ki so veljali na dan, ko je bila izdana odločba o plačilu carine in drugih uvoznih davščin (4. odstavek 30.b člena CZ/76).

Iz navedenega jasno izhaja, da mora vložek, ki se uvozi po navedeni zakonski določbi, vložiti tuja oseba/vlagatelj za več kot pet let. S podpisom Aneksa št. 2 k Pogodbi o ustanovitvi družbe AAA. d.o.o., pa je kot je že tožena stranka ugotovila, prišlo do izstopa tujega družbenika oziroma vlagatelja iz družbe AAA. d.o.o. torej tožeče stranke, z istim dnem pa je njegov stvarni vložek (torej tudi predmetno blago) prešel na preostala dva domača družbenika. Navedene okoliščine brez dvoma izhajajo iz Aneksa št. 2, na katerega se zato tožena stranka povsem utemeljeno sklicuje in ga navaja kot podlago za ugotovitev, da je prišlo do spremembe tujega vložka in prenosa opreme na domačega družbenika. Ugovori tožeče stranke, da gre za registracijo tujega stvarnega vložka v sodnem registru, so zato brez podlage v listinah upravnih spisov in kot taki neutemeljeni. Kot pavšalne sodišče zavrača tudi očitke o nepravilni opredelitvi Izjave o izročitvi, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi jasno navedla, da je podlaga za ugotovitev kršitve 30.b člena Aneks št. 2 k ustanovitveni pogodbi tožeče stranke, oziroma sporazum o izstopu tujega družbenika. Glede na navedeno pa so se tudi po presoji sodišča stekli pogoji za obračun carinskih dajatev, ker tuja oseba ni vložila opreme za več kot pet let, saj je bila oprema v letu 1993 odstopljena domačim družbenikom in tega ni mogoče več šteti za tuje vlaganje. Neutemeljeno pa se tožeča stranka sklicuje tudi na potrdilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, saj navedeno potrdilo iz člena 30.b CZ/76 ne veže organa, kako naj odloči o stvari. Potrdilo je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj izdalo o dejstvih, o katerih ne vodi uradne evidence (1. odstavek 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP)), takšno potrdilo zato nima lastnosti javne listine in lahko upravni organ znova ugotavlja dejstva, ki so navedena v potrdilu, če dvomi v resničnost potrjenega dejstva (2. odstavek 172. člena ZUP). Pravilno je tožena stranka navedla tudi, da se tako nastali carinski dolg obračuna na podlagi določbe 4. odstavka 30.b člena CZ/76 in navedla, da je carinski dolg nastal z dnem prenosa tujega vložka na domače družbenike, to je 31.12.1993, ter v zvezi s tem tudi odgovorila na ugovor zastaranja. Sodišče se strinja, da je bilo zastaranje pretrgano z vročitvijo dopisa z dne 30.11.1998, s katerim je bila tožeča stranka seznanjena z uvedbo postopka. Pravica do izterjave carine sicer zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine (1. odstavek 59. člena CZ/76), vendar navedeni zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine (2. odstavek 59. člena CZ/76), za kar tudi gre pri omenjenem dopisu prvostopenjskega carinskega organa, zato sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve tožene stranke. Na podlagi vseh listin v upravnih spisih zaključuje, da ni moč slediti ugovoru tožeče stranke, da je v zadevi šlo le za registracijo tuje vloge v sodnem registru, temveč da so ugotovljene okoliščine o spremembi statusa tuje vloge v vlogo domačega vlagatelja štejejo za kršitev določb 30.b člena CZ/76, katerega določbe pa se še uporabljajo, ker se carina in druge davščine na podlagi 4. odstavka 30.b člena obračunajo po predpisih, na dan izdaje odločbe o plačilu carine. Sodišče se zato v celoti strinja z odločitvijo tožene stranke in ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, razlogi, ki jih zanjo navaja tožena stranka pa so prepričljivi in utemeljeni, zato se v preostalem v izogib ponavljanju sklicuje nanje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS)). V tovrstnem upravnem sporu sodišče presoja zakonitost dokončne upravne odločbe, zoper katero ni možna pritožba v upravnem postopku (2. odstavek 1. člena ZUS), zato je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo in ni posebej odločalo o zavrženju tožbe zoper upravni akt prvostopenjskega upravnega organa.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.