Jedro

Delavki ni zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi, saj je bilo ugotovljeno, da je podpis na odpovedi identičen s tistim na pogodbi o zaposlitvi, (splošno) znano dejstvo pa je, da podpis ni nikoli povsem identičen, razen če je preslikan oz. ponarejen ...

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči stranki na podlagi listine "odpoved na delovno mesto" z dne 14.10.1996 delovno razmerje pri toženi stranki dne 14.11.1996 ni prenehalo, ampak še traja. Zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 15.11.1996 pa do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja kakor, da bi tožnica v tem času delala, vključno z nadomestilom plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka pa je dolžna tožnici iz naslova neto plače in nadomestila stroškov prehrane med delom za mesec september 1994 plačati 12.009,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 19.10.1994 dalje, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 in 1995 pa skupno še 83.803,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Višji zahtevek in zahtevek za regres za letni dopust za leto 1993 je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženec se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj je mnenja, da je v večjem delu pravde uspel. Tožnica je namreč v zahtevku postavila kar pet zahtevkov, uspela v celoti pa samo v enem, ter delno v zelo majhnem delu v drugem zahtevku. To pomeni, da je bil toženec po kriteriju uspeha v tej pravdi bolj uspešen, zato bi moralo sodišče prisoditi stroške toženca v plačilo tožnici.

Tožeča stranka pa je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev, ki temelji na pravilni uporabi materialnega prava. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Sicer pa se tudi pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo in pravilno dokazno zaključilo, da tožnica ni podpisala "odpovedi na delovno mesto" z dne 14.10.1996, s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ker je tožničin podpis na odpovedi identičen podpisu na pogodbi o zaposlitvi z dne 1.9.1993, ne glede na to, da je prav na kraju podpisa list zmečkan in pomaščen, je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je toženec tožničin podpis preslikal oz. prekopiral, saj je popolnoma neverjetno, da bi se tožnica, ki je v letu 1996 uporabljala že drugačen podpis (kar je razvidno tako iz pogodbe o zaposlitvi, pooblastila zapisnikov narokov pri tem sodišču), prav na odpovedi podpisala popolnoma enako kot pred tremi leti. Po zaključku pritožbenega sodišča je pomembna zlasti tudi ugotovitev, da je podpis tožnice na odpovedi, ki je dejansko v izvirniku nekoliko nečitljiv, zgolj prekopiran podpis kakršen izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnica podpisala dne 1.9.1993. Ob primerjavi podpisa na omenjeni pogodbi o zaposlitvi in pa podpisa na izvirniku odpovedi na delovno mesto jasno izhaja, da gre za prekopiran podpis, saj gre za povsem identično pisavo oz. iste linije črk, kar pa je pri normalnem podpisu nemogoče. Lastnoročni podpis je vedno drugačen in ni nikoli identičen, razen, če ne gre za preslikavo.

Tožnica zaslišana na obravnavi dne 10.1.1997 je povedala, da je listino "odpoved na delovno mesto" prvič videla na sodišču in ob vplogledu listine je tudi pritrdila, da je podpis na tej odpovedi enak njenemu podpisu, vendar to še ne pomeni, da ga je podpisala ona, ampak je njen podpis na listini "odpoved na delovno mesto" falsifikat. Ker je sodišče prve stopnje razpolagalo zgolj s fotokopijo odpovedi, je naložilo pooblaščencu tožene stranke, da dostavi izvirnik odpovedi na delovno mesto, kar je dejansko toženec tudi storil. Iz izvirnika odpovedi na delovno mesto z dne 14.10.1996 (B2) pa izhaja, da je list ravno na mestu, kjer je tožničin podpis, zmečkan. Sicer pa se izvirnik ne ujema s fotokopijo odpovedi (priloga B1). Ob primerjavi obeh listin se da jasno zaključiti, da fotokopijo odpovedi delovnega razmerja, ki naj bi dokazovala, da je odpoved podpisala tožnica sama, sploh ni fotokopija izvirnika. To je mogoče trditi z gotovostjo, saj to potrjuje pisna napaka v naslovu tožnice, ker ima original oz. izvirnik naslov K. D., I... T..ši.., med tem, ko ima fotokopija, za katero trdi toženec, da je fotokopija originala, naslov K. D., I... T..šči... Glede na navedeno tudi po zaključku pritožbenega sodišča toženec niti z najprej priloženo fotokopijo odpovedi, niti z kasneje priloženim izvirnikom ni uspel dokazati, da je tožnica podpisala odpoved delovnega razmerja, saj je mogoče z gotovostjo zatrditi, da je podpis na originalu zgolj preslikava tožničinega podpisa iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1993, kar pa je storil toženec sam, da pa bi se to nekoliko zabrisalo je prav na kraju podpisa list pomečkal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj toženec ni uspel dokazati, da je tožnica dala pisno odpoved, s katero bi izrazila pravo voljo za prenehanje delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni možno govoriti, da je tožnica dala odpoved delovnega razmerja po 1. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), v posledici česar je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo odpoved ter ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, saj je toženec tožnico v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker pa je tožnica zahtevala tudi plačilo regresa za leto 1994 in 1995 ter nadomestilo stroškov za prehrano za mesec september 1994, je sodišče prve stopnje ob nesporni ugotovitvi, da ji regres za letni dopust ni bil plačan, ugodilo tudi temu delu zahtevku, kakor tudi priznalo iz naslova neto plač in nadomestila stroškov prehrane med delom za mesec september 1994 znesek 12.009,00 SIT, v ostalem pa je zahtevek zavrnilo, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Prav tako pa je neutemeljena pritožba tožene stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom iz naslova prenehanja delovnega razmerja in deloma tudi z zahtevkom iz naslova regresa za letni dopust, ni pa uspela v pretežnem delu zahtevka iz naslova razlik v plačah in nadomestila stroškov prehrane med delom, na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je tožnica uspela v celoti, saj je sodišče ugotovilo nezakonitost dane odpovedi s strani tožene stranke, v posledici česar ji je priznalo vse pravice iz dela in po delu, bi moral po 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) ne glede na izid pravde, delodajalec trpeti svoje stroške postopka. Ker je v konkretnem primeru tožnica z izpodbijanim sklepom o prenehanjem delovnega razmerja v celoti uspela, bi bila tožnica upravičena tudi do povračila stroškov postopka, vendar se tožeča stranka zoper izrek o stroških ni pritožila, zato pritožbeno sodišče glede odločitve, da tožnica trpi sama svoje stroške ni poseglo.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.