Jedro

V 1007. členu ZOR je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o med pravdo spremenjenem tožbenem zahtevku pod 1. ugotovilo, da je brez učinka darilna pogodba z dne 6. 3. 2000, dopolnjena z aneksom z dne 4. 5. 2000, s katero je Š. H. podaril mld. N. H. (v nadaljevanju tožencu) svoj solastniški delež do ½ na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 650 k.o. ..., s parcelama št. 317/ - dvorišče v izmeri 240 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 93 m2 in št. 317/12 - njiva v izmeri 63 m2, brez učinka do tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do višine 21.999,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2001 do plačila in stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi, do plačila. Pod 2. je toženi stranki naložilo, da mora dopustiti, da tožeča stranka pod 1. navedene zneske poplača s prodajo pod 1. navedenih podarjenih nepremičnin. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Proti sklepu in proti sodbi se je toženec pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in izpodbijano sodbo.

3. Proti ugoditvenemu delu sodbe sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3 točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ali njegovo zavrženje, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Čeprav v uvodu navaja, da se pritožuje proti sodbi sodišča druge stopnje, obširno razlaga, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe in da o tem ni sprejelo nobenega sklepa: niti o ustavitvi postopka zoper prvega toženca, niti o modifikaciji tožbenega zahtevka zoper drugega toženca. Zato sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno uporabo materialnega prava vidi v tem, da je sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, čeprav samo do višine 5.271.987,90 tolarjev in ne do 6.907.126,20 tolarjev. To je storilo zato, ker je napačno ugotovilo pravno odločilna dejstva v tretji, peti, šesti in sedmi alineji. Višina terjatev družb Z. d. o. o. in A. d. o. o. ni dokončno ugotovljena in ker gre za predhodno vprašanje, bi moralo sodišče prekiniti postopanje do pravnomočne odločitve v zadevi Okrožnega sodišče v Kranju P 651/01. Poleg tega ni jasno na kakšni podlagi je sodišče sprejelo pravno odločilno dejstvo, da Š. H.v času sklenitve darilne pogodbe marca 2000 ni razpolagal s premoženjem take vrednosti, da bi lahko poplačal terjatev tožeče stranke, ki tedaj sploh še ni obstajala. Tudi oškodovalni namen ni dokazan. Toženec je med postopkom ves čas dokazoval, da terjatev tožnice ni dospela in zapadla v plačilo, ker pravda P 651/01 še ni končana in zato ni jasno, ali terjatev do poroka in plačnika sploh obstaja. Ni jasno, ali je sodišče samo reševalo predhodno vprašanje. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj bo terjatev postala pravnomočna in izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe v zadevi P 651/01. Toženec navaja, da je terjatev zapadla, ko je izvršljiva, zato sodišče ni pravilno ugotovilo obstoja splošnih predpostavk po 281. členu ZOR. Toženec tudi meni, da sodišče tožbe zaradi preteka triletnega prekluzivnega roka sploh ne bi smelo obravnavati. Čeprav priznava, da je Š. H. jamčil za glavnega dolžnika kot porok in plačnik, pa navaja, da se je po vložitvi tožbe spremenila zakonodaja na področju ZGD in ZFPP in da sta bili podjetji, za kateri je jamčil, izbrisani iz sodnega registra. Tožnica v enoletnem prekluzivnem roku ni vložila tožbe zoper družbo N. d. o. o., ki je njun družbenik oziroma pravni naslednik, zato bi moralo sodišče tožbo proti njemu zavreči. Terjatev ni prešla na pravnega naslednika in je ugasnila, zato je glavni dolžnik prišel iz zaveze. Tožnica je zaradi malomarnosti poroku onemogočila možnost uveljavitve regresne pravice do glavnega dolžnika. Ko ugasne dolg glavnega dolžnika, ugasne tudi poroštvo, ki je akcesorna terjatev, zato je terjatev ugasnila po samem zakonu.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

5. Najprej je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Revizija je dovoljena samo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), revizija proti sklepom pa je dovoljena samo izjemoma, kadar gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavanem primeru ne gre za tak sklep, ker je bil postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato toženčeva revizija proti sklepu o dovolitvi spremembe tožbe ni dovoljena.

6. Z revizijo tudi ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Ker ZPP predvideva, da revizijo vloži le strokovno usposobljena oseba, Vrhovno sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji dostavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na vse tiste navedbe revizije, v katerih navaja, da sodišči nista pravilno ugotovili dejanskega stanja oziroma odločilnih dejstev. V zvezi s tem toženec pogosto očita bistveno kršitev določil ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ni utemeljeno. Sodišču druge stopnje še pavšalno očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, vendar očitek ni utemeljen, ker mora po prvem odstavku 360. člena ZPP pritožbeno sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, kar pa je storilo.

7. Revizijska izvajanja v zvezi z zahtevo po prekinitvi te pravde do pravnomočne odločitve v pravdi Okrožnega sodišča P 651/2001 niso utemeljena. Po 13. členu ZPP se sodišče samo odloči, ali bo rešilo predhodno vprašanje in sodišči sta na podlagi pregledanih listin v tem spisu ugotovili višino terjatev ter izčrpno pojasnili, kako sta ugotovili, da so računi na podlagi pogodb št. 664 in št. 164 zapadli v plačilo in v kakšnem znesku.

8. Ko se je Š. H. zavezal, da bo odgovarjal kot porok in dolžnik, je prevzel odgovornost za celotno obveznost in je privolil, da upnik zahteva poplačilo terjatve bodisi od njega, bodisi od glavnega dolžnika, ali od obeh hkrati (tretji odstavek 1004. člena ZOR). Terjatev je bila ob vložitvi tožbe dospela, kar po prvem odstavku 280. člena ZOR zadošča za izterjavo. Toženec ne navaja pravne podlage za svojo neutemeljeno trditev, da bo terjatev dospela v plačilo šele, ko bo pravnomočna in izvršljiva, saj v 17. in 295. členu ZOR kaj takega ni predvideno, pa tudi v členih 314-318 ZOR, ki se nanašajo na čas izpolnitve, ne.

9. Sklicevanje na to, da je obveznost poroka odvisna od veljavnosti obveznosti glavnega dolžnika in da gre torej za akcesorno terjatev je pravilna, toda za primer stečaja glavnega dolžnika ureja ZOR razmerja drugače in sicer v 1007. členu. Tu je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

10. V zvezi s toženčevo trditvijo, da v času sklenitve darilne pogodbe porok ni razpolagal s premoženjem take vrednosti, da bi bil lahko poplačal terjatev tožnice, je treba opozoriti na dejansko ugotovitev sodišča, do katere je prišlo na podlagi izpovedi priče H., kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v tretjem odstavku na 7. strani obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa je to potrdilo v prvem odstavku na 4. strani obrazložitve sodbe, zato je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP na to vezano. Da se domneva, da je dolžniku (poroku) znano, da se z neodplačnim razpolaganjem lahko škoduje upnikom, je določeno v tretjem odstavku 281. člena ZOR in toženec ni dokazal nasprotnega.

11. Sodišči sta tudi pravilno ugotovili, da od sklenitve darilne pogodbe 6. 3. 2000 do vložitve tožbe 6. 4. 2001 niso pretekla tri leta, kar pomeni, da ni nastopila izključitev možnosti izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po 282. členu ZOR, četudi bi šlo za običajno priložnostno darilo ali darilo, dano iz hvaležnosti, česar pa toženec ni dokazoval in ni dokazal. 12. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu zavrnilo. Obenem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008