Jedro

Stroški izvedenskega dela predstavljajo skupne stroške postopka. ZD ne določa pravil o delitvi skupnih stroškov in prepušča odločitev o tem sodišču (2. odstavek 174. člena ZD – enako določa 2. odstavek 35. člena ZNP), ki odloči glede na vse okoliščine posameznega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je sklenilo, da sta dedinji D. K. in L. G. dolžni povrniti skupne stroške zapuščinskega postopka v znesku 566,00 EUR, in sicer D. K. v znesku 145,29 EUR, L. G. pa v znesku 420,71 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje dedinja L. G., ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da je pritožnica dolžna plačati ¼ skupnih stroškov postopka, D. K. pa ¾. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da se je zapuščina razdelila tako, da je L. G. prejela iz zapuščine 4.800,00 EUR, D. K. pa 1.657,77 EUR. ZD nima posebnih določil o tem, katere kriterije mora sodišče upoštevati pri odločitvi o tem, v kakšnem razmerju nosijo stranke skupne stroške postopka, po sodni praksi pa je edini kriterij višina dednih deležev, česar sodišče ni upoštevalo. Če bi upoštevalo kriterij, na katerega se sklicuje, bi morala stroške v celoti plačati D. K., saj je podedovala celotno zapuščino. Če bi sodišče upoštevalo kriterij dopolnitve nujnega deleža z darili, pa bi sodišče moralo upoštevati pri delitvi stroškov darila, ki jih je prejela D. K. V tem primeru bi bil delež pritožnice 1/8, kolikor znaša njen nujni delež. Napačno je upoštevanje daril le v delu, v katerem je bil dopolnjen nujni delež pritožnice.

3. Dedinja D. K. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med dedinjama ni spora o tem, da stroški izvedenskega dela v znesku 566,00 EUR predstavljajo skupne stroške postopka. ZD ne določa pravil o delitvi skupnih stroškov in prepušča odločitev o tem sodišču (drugi odstavek 174. člena ZD – enako določa drugi odstavek 35. člena ZNP), ki odloči glede na vse okoliščine posameznega primera. Glede tega je zmotno stališče pritožnice, da je v sodni praksi edini kriterij za delitev skupnih stroškov postopka višina dednih deležev dedičev.

6. V obravnavani zadevi je vrednost obstoječe zapuščine znašala 1.657,77 EUR, pritožnica pa je uveljavljala zahtevek za vrnitev (dela) darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Dedinji sta uredili medsebojno razmerje sporazumno, s sklenitvijo dednega dogovora, v katerem je določeno, kolikšno vrednost oziroma znesek je vsaka dedinja dobila iz naslova dedovanja.

7. Glede na vse okoliščine zadeve je prvo sodišče pravilno odločilo, ko je skupne stroške zapuščinskega postopka razdelilo med dedinji v sorazmerju z zneskoma, ki sta ju prejeli iz naslova dedovanja. Takšna odločitev je v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZD. Zmotno je stališče pritožnice, da je D. K. dedovala celotno zapuščino, saj je treba kot del zapuščine upoštevati tudi znesek, ki se ga je D. K. zavezala vrniti v zapuščino iz naslova zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža pritožnice (z dednim dogovorom je bilo določeno, da D. K. plača ta znesek neposredno pritožnici, kar pa ne spreminja pravne narave tega zneska). Za takšen kriterij delitve skupnih stroškov, za kakršnega se zavzema pritožnica (upoštevanje zatrjevanih daril zapustnice D. K., ne glede na to, ali se in v kakšnem obsegu vračajo v zapuščino, v zvezi z višino nujnega deleža pritožnice), ni podlage. Morebitni preostali del zatrjevanih daril zapustnice D. K., ki se ne vrača v zapuščino, D. K. ni prejela iz naslova dedovanja. Glede na vse okoliščine je najustreznejši način delitve skupnih stroškov tak, kot ga je določilo prvo sodišče. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).