Jedro

Ker odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov (drugi odstavek 29. člena SZ-1), tožencu pa ni uspelo dokazati, da je bilo za njegov odstop podano soglasje vseh etažnih lastnikov, je odločitev sodišča pravilna. Splošno pravilo pri etažni lastnini namreč je, da obveznosti na skupnih delih bremenijo vse etažne lastnike, in sicer v skladu z njihovim solastniškim deležem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi VL 11335/2014 z 7. 3. 2014 v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi, v tretjem odstavku izreka pa v veljavi za izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR. V preostalem delu (za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR) je izvršilni sklep razveljavilo in predlog tožnice za povrnitev teh izvršilnih stroškov zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 592,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita napačno interpretacijo izraza „odjemno mesto“ in „končni odjemalec“ ter poudarja, da odjemno mesto predstavlja vsako posamezno stanovanje v stavbi, saj se meritve ne izvajajo zgolj za celoten objekt, temveč tudi za vsako stanovanje posebej. Tudi končni odjemalec tako niso vsi etažni lastniki skupaj, temveč vsak od njih posebej. Vztraja na stališču, da se z energijo, ki jo dobavlja tožnica, ne ogreva že vsaj od leta 2007. Poudarja, da na dan uveljavitve Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini P. (v nadaljevanju: Splošni pogoji) toplote energije dejansko ni uporabljal, zato ni moč šteti, da je s tožnico sklenil pogodbo o dobavi toplotne energije. Tudi iz izjave priče A. A. izhaja, da se je stanovanje ogrevalo iz drugih virov, pri čemer je sodišče zmotno zaključilo, da takšnega načina ogrevanja ni bilo tudi pred letom 2007. Gre za ugotovitev sodišča, ki je protispisna in kot taka predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da bi ga sodišče, če je menilo, da so tovrstne trditve pravno relevantne, v okviru materialno procesnega vodstva moralo opozoriti, da poda dodatne navedbe glede ogrevanja pred letom 2007. V tem delu uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na neveljavnost splošnih pogojev, ki jih v konkretnem primeru zato ni mogoče uporabiti. Meni, da bi sodišče namesto določb Obligacijskega zakonika, moralo uporabiti Energetski zakon, saj gre za specialnejši predpis. Ker sodišče ni ugotavljalo, kdaj je bila stavba priključena na obrežje, sodbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je tožnica toploto dobavljala brez pravne podlage in brez soglasja etažnih lastnikov, zato ni mogoče šteti, da je z odjemom toplote nastalo pogodbeno razmerje. Volja etažnih lastnikov namreč ni bila svobodna, Poudarja, da soglasja vseh etažnih lastnikov za odpoved pogodbe ni mogoče doseči, zato je tožnica kot močnejša pogodbena stranka še dodatno privilegirana. Sklicuje se tudi na 288. člen EZ-1, ki določa, da mora biti pogodba o dobavi toplote sklenjena v pisni obliki, kar pomeni, da tovrstna pogodba ni klasična prodajna pogodba, urejena v OZ. Tudi sicer tožnica ne razpolaga s sklepom etažnih lastnikov o določitvi obračunske moči, ki je lahko podlaga za obračun stroškov, kar je še dodaten argument za to, da pogodba dejansko ni bila sklenjena. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini vtoževane terjatve, saj meni, da višina obračunske moči in višina priklopne moči nista bili izkazani.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - toženec je lastnik stanovanja v večstanovanjskem objektu na naslovu L. v P., kjer od 1. 8. 2011 ogrevanje zagotavlja tožnica kot pravna naslednica družbe B., d. o. o.; - med etažnimi lastniki in tožnico pogodba o dobavi toplotne energije sicer ni bila sklenjena v pisni obliki, je pa pogodbeno razmerje nastalo z dejanskim ogrevanjem stanovanj, ki ga je zagotovila tožnica oziroma njena pravna prednica, - vtoževani računi se nanašajo na stroške ogrevanja večstanovanjske stavbe na navedenem naslovu, ki ima v tej stavbi skupno odjemno mesto; - toženec ni dokazal, da bi z ostalimi lastniki sklenil sporazum o spremembi rabe skupnih delov v smislu drugega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1).

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba sodišča prve stopnje je tako jasna, razlogi si med seboj ne nasprotujejo in jo je kot tako mogoče preizkusiti. Glede na trditve tožnice, da se je toplotna energija dobavljala za odjemno mesto št. 000, in sicer za objekt, kjer ima stanovanje tudi toženec, je bilo na tožencu dokazno breme, da tožnica tovrstne energije ne dobavlja. Glede na podan ugovor, da je dobava energije v njegovo stanovanje zaradi prerezanih cevi po letu 2007 ni bila več možna, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je pred tem letom bila in da se je kot taka izvajala. Dokazni sklep sodišča prve stopnje tako ne nasprotuje pravici do izjave toženca, saj je on tisti (in ne sodišče), ki je v skladu s 212. členom ZPP dolžan odgovoriti na trditve tožnice. Pritožbeno sodišče zato sprejema ugotovitve sodišča, da je z dejansko dobavo električne energije do odjemnega mesta v stavbi in uporabo energije s strani etažnih lastnikov, glede na določbo 18. člena OZ nastalo pogodbeno razmerje med njimi in tožnico oziroma njeno pravno prednico. Pritožbene navedbe, da bi sodišče namesto določb OZ moralo uporabiti 288. člen EZ-1, ki predvideva sklepanje tovrstnih pogodb v pisni obliki, so neutemeljene. Tudi pritožnik namreč sam ugotavlja, da v vtoževanem obdobju navedena določba EZ-1 še ni veljala, zato so se takšne prodajne pogodbe lahko sklepale tudi v ustni obliki oziroma tudi kot t. i. realni kontrakt (tj. z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da pogodbena volja obstoji).

7. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da toplotna naprava, skupaj z merilnim mestom za dobavljeno toplotno energijo predstavlja napravo, namenjeno skupni rabi vseh stanovalcev in je hkrati kot skupni del stanovanjske stavbe v solastnini vseh etažnih lastnikov. Toženec namreč tovrstnih navedb tožnice ni obrazloženo prerekal, navedena pa tudi sicer izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, na kar je sodišče prve stopnje v sporih majhne vrednosti vezano. Ker odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov (drugi odstavek 29. člena SZ-1)(1), tožencu pa ni uspelo dokazati, da je bilo za njegov odstop podano soglasje vseh etažnih lastnikov, je odločitev sodišča pravilna. Splošno pravilo pri etažni lastnini namreč je, da obveznosti na skupnih delih bremenijo vse etažne lastnike, in sicer v skladu z njihovim solastniškim deležem. Pri tem načeloma ni pomembno, v kolikšni meri solastniki uporabljajo (nekatere) skupne dele. Etažni lastniki se sicer lahko dogovorijo tudi za drugačen način porazdelitve bremen, ki ni odvisen od velikosti njihovih solastniških deležev (115. člen SPZ). Razlog za drugačno porazdelitev je zlasti ta, da nekateri etažni lastniki določene skupne dele uporabljajo bolj (več) kot drugi(2). Vendar pa morajo v takšnem primeru z ostalimi etažnimi lastniki skleniti sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu, da se posameznega lastnika izključi iz sistema plačevanja stroškov), česar pa toženec ni dokazal. 8. Do enakega zaključka, tj. da je za odstop iz sistema ogrevanja potrebno soglasje vseh solastnikov, vodi tudi uporaba Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini P. (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga A4),(3) ki v sedmem odstavku 19. člena odstop od pogodbe o dobavi toplote izrecno onemogoča posameznemu odjemalcu toplote na skupnem odjemnem mestu. Pritožba zmotno meni, da splošni pogoji niso veljavni. Pritožbeno sodišče tako sprejema stališče sodišča prve stopnje, da neveljavnost 3. člena Splošnih pogojev (ki ureja vprašanje obveznosti oziroma izbirnosti gospodarske javne službe), ne pomeni, da so neveljavni splošni pogoji (primerjaj 121. člen OZ) tudi v delu, kjer urejajo druga vprašanja, med drugim vprašanje odstopa od pogodbe. Splošni pogoji tudi niso pretirano strogi, saj je način spremembe rabe skupnih delov (kot že navedeno) podobno urejen tudi v SZ-1. 9. Pravilna je tudi odločitev glede višine vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje se je namreč izčrpno opredelilo do vseh ugovorov toženca, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se (v izogib ponavljanju) na obrazložitev v celoti sklicuje. Tudi sicer so očitki pritožbe v tem delu pavšalni in posameznih ugotovljenih postavk eksplicitno ne grajajo.

10. Pritožbeni razlogi tako niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Sodnica je razsodila kot sodnica posameznica na podlagi 366. člena ZPP.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama.

Op. št. (1): Po drugem odstavku 29. člena SZ-1 se za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, štejejo zlasti spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov, spreminjanje rabe skupnih delov in izboljšave, ki se ne štejejo za vzdrževanje večstanovanjske stavbe.

Op. št. (2): Primerjaj Vrenčur, R. Posebni skupni deli v etažni lastnini, Pravna praksa, 2004, št. 15-16, str. 18-20. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 3/2009 z dne 16. 1. 2009.