Jedro

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se toženki vselili v stanovanje v mesecu septembru ali oktobru leta 1990 na podlagi sporazuma s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki jima je oddal celo stanovanje. Za odločitev v tem sporu je zato odločilno vprašanje, ali sta bili toženki v času uveljavitve stanovanjskega zakona imetnici stanovanjske pravice. Na to vprašanje pa sta dali sodišči prve in druge stopnje pravilen materialnopravni odgovor in sicer, da v trenutku uveljavitve SZ nobena od toženih strank na spornem stanovanju ni bila imetnik stanovanjske pravice, ker do tega trenutka še ni potekel rok dveh let od njune vselitve v stanovanje. Novi SZ stanovanjske pravice ne pozna več in le-te ne ureja. Predvideva le njeno ukinitev, bodisi s pretvorbo v pravico do najema stanovanja ali v lastninsko pravico na podlagi določb o privatizaciji stanovanj, vendar pa oboje kot možnost, ki je na razpolago le tistim osebam, ki so bile imetniki stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da morata toženi stranki izprazniti trisobno stanovanje v I. nadstropju zgradbe Z. v L. in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženkama je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 6.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po določbi 159. člena stanovanjskega zakona se zakon o stanovanjskih razmerjih uporablja do sklenitve najemne pogodbe, v 141. členu stanovanjskega zakona pa je določeno, da do sklenitve najemne pogodbe traja tudi stanovanjska pravica. Med pravdnima strankama najemna pogodba še ni bila sklenjena. Uporaba 58. člena stanovanjskega zakona je zato v tem primeru izključena. Tožena stranka uporablja stanovanje več kot dve leti. Stališče sodišč, da bi moral dveletni rok preteči do uveljavitve stanovanjskega zakona, pa je materialnopravno zmotno. Reviziji naj se tako ugodi, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se toženki vselili v stanovanje v mesecu septembru ali oktobru leta 1990 na podlagi sporazuma s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki jima je oddal celo stanovanje. Za odločitev v tem sporu je zato odločilno vprašanje, ali sta bili toženki v času uveljavitve stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94 - v nadaljevanju SZ, imetnici stanovanjske pravice. Na to vprašanje pa sta dali sodišči prve in druge stopnje pravilen materialnopravni odgovor in sicer, da v trenutku uveljavitve SZ nobena od toženih strank na spornem stanovanju ni bila imetnik stanovanjske pravice, ker do tega trenutka še ni potekel rok dveh let od njune vselitve v stanovanje. Novi SZ stanovanjske pravice ne pozna več in le-te ne ureja. Predvideva le njeno ukinitev, bodisi s pretvorbo v pravico do najema stanovanja ali v lastninsko pravico na podlagi določb o privatizaciji stanovanj, vendar pa oboje kot možnost, ki je na razpolago le tistim osebam, ki so bile imetniki stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ (1. odstavek 147. člena oziroma 1. odstavek 117. člena SZ). Nobena od toženk na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) ni bila imetnica stanovanjske pravice. Zato je pravno pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da toženki vzdržujeta situacijo iz 1. odstavka 58. člena SZ in stanovanje uporabljata nezakonito. Zato ima odločitev sodišč druge in prve stopnje, da se izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku ugodi, v določbi 58. členu SZ vso potrebno materialnopravno oporo. Revizijski razlog zmotne uporabe zato ni podan.

Ob obravnavanju revizije je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotovilo, da nižji sodišči bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena nista zagrešili.

Po povedanem je bilo potrebno revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).