Jedro

Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Oba obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 8357/2019 z dne 5. 10. 2021 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Izreklo jima je denarno kazen, in sicer obsojenemu A. A. 360 dnevnih zneskov po 13,00 evrov, obsojenemu B. B. pa 360 dnevnih zneskov po 23,00 evrov. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jima je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 50.000,00 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2015 dalje do plačila, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa jima je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2.Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 8357/2019 z dne 22. 2. 2022 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obeh obsojencev, in sicer zagovorniki obsojenega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. alineji prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, zagovornica obsojenega B. B. pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi in predlagala, naj ju Vrhovno sodišče zavrne.

5.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili oba obsojenca in njuni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

6.Zagovornica obsojenega B. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Pogreša konkretizacijo subvencije oziroma ugodnosti, ki jo je pridobil prav obsojeni B. B. in načina, kako je to storil, prav tako tudi navedbo podatkov, ki so bili ključni za pridobitev ugodnosti in jih je obsojenec posredoval Mariborski razvojni agenciji (v nadaljevanju MRA).

7.Kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti stori, kdor zase ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, pomembne za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči.

8.Obsojeni B. B. je bil spoznan za krivega, da je kot oseba, ki je v družbi A., družba za gradnjo, gostinstvo in trgovino d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) operativno vodila projekt pridobitve nepovratnih sredstev za sofinanciranje nakupa nove gostinske opreme in ki je bila pooblaščena na njenih transakcijskih računih za podpisovanje nalogov, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi z direktorjem družbe A. A., v Mariboru, od 31. 8. 2015 do 10. 12. 2015, za drugega (družbo A. d.o.o.) pridobil ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ta ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, s tem, da sta skupaj z A. A. drugemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev take ugodnosti, predložila neresnične podatke, pomembne za odobritev ugodnosti, tako, da je B. B. kot operativni vodja komuniciral z C. C. iz MRA ter bil pooblaščen za podpisovanje nalogov na transakcijskih računih družbe A. d.o.o., odprtih pri NLB d.d. in DBS d.d., in na transakcijskem računu družbe B. d.o.o. in je poskrbel za izvedbo fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ki so dokazovale plačilo računa, na podlagi česar je MRA družbi A. d.o.o. neupravičeno odobrila nepovratna sredstva v višini 50.000,00 evrov, ki jih je ta prejela 10. 12. 2015, čeprav sta oba vedela, da družba A. d.o.o. za to ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, saj družba B. d.o.o. opreme po predloženem fiktivnem računu družbi A. d.o.o. ni dobavila.

9.Kot izhaja iz povzetega opisa dejanja se obsojenemu B. B. očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu z A. A., in sicer da sta z zavestnim sodelovanjem na opisan način družbi A. d.o.o. pridobila nepovratna sredstva v višini 50.000,00 evrov. Predmet ugodnosti, ki sta jo z zavestnim sodelovanjem pridobila oba obsojenca, je torej v opisu dejanja ustrezno konkretiziran, prav tako tudi način pridobitve, to je predložitev zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev, s priloženim fiktivnim računom družbe B. d.o.o. z dne 23. 10. 2015 in potrdili bank o izvedenih plačilih po posameznih postavkah tega računa. Določno opredeljena so tudi izvršitvena ravnanja obeh obsojencev, pri čemer očitek zoper obsojenega B. B. zajema (i) komunikacijo z C. C. iz MRA ter (ii) izvedbo fiktivnih transakcij med bančnimi računi družb A. d.o.o in B. d.o.o, ki so dokazovali plačilo računa in bili podlaga za neupravičeno odobritev nepovratnih sredstev v višini 50.000,00 evrov družbi A. d.o.o.. Konkretizirano je torej, da sta obsojenca C. C. iz MRA predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije med računi obeh družb), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme v skupni vrednosti 112.275,00 evrov, ni potrebna. Neutemeljeni so tudi očitki o nejasnosti izreka sodbe zaradi uporabe navednic pri zapisu besede "fiktivni", saj slednja, kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (16. točka izreka), na jasnost izreka ne more vplivati.

10.Zagovorniki obsojenega A. A. uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkanja razlogov o obsojenčevi dejanski vlogi pri poslovanju družbe A. d.o.o. oziroma subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja in direktnem naklepu, prav tako naj se nižji sodišči ne bi opredelili do obsojenčevega zagovora, katerega bistvo je v zatrjevanju, da pri poslovanju družbe ni imel aktivne vloge.

11.Navedena kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge o obsojenčevi dejanski vlogi pri sklenitvi in realizaciji Pogodbe o sofinanciranju manjših začetnih naložb v okviru Programa spodbujanja konkurenčnosti Maribora s širšo okolico v obdobju 2013-2018 v kombinaciji z ukrepom Regijske garancijske sheme za Podravje (v nadaljevanju Pogodba), opredelilo se je tudi do zagovora obsojenega A. A. in navedlo razumne razloge, zakaj mu ni sledilo. V 5. točki obrazložitve sodbe je ugotovilo: (i) da je obsojenec kot direktor družbe A. d.o.o sklenil Pogodbo, (ii) da je predložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, kateremu je priložil fiktivni račun, (iii) da je kot kontaktna oseba naveden na prijavi za pridobitev subvencije, (iv) da je v okviru postopka pridobivanja subvencije MRA predložil poslovni načrt podjetja A. d.o.o., v katerem je opisal svojo poslovno pot, med drugim tudi v okviru družbe A. d.o.o.. Podrobnejše razloge o obsojenčevem naklepu je sodišče prve stopnje navedlo v 30. točki obrazložitve, ko je poleg navedenega upoštevalo, da je obdolženec izobražena, poslovno aktivna oseba, da je bil v obravnavanem obdobju direktor in da se je nedvomno zavedal posledic predložitve neresničnih podatkov, pri čemer je, tako kot tudi soobtoženi B. B., vedel, da je predloženi račun družbe B. d.o.o. fiktiven, saj navedena družba gostinske opreme, ki je navedena na računu, družbi A. d.o.o. ni nikoli dobavila. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo v 9. točki obrazložitve sodbe in je v zadostni meri odgovorilo na že izpostavljene pomisleke obrambe. Glede na navedeno obsojenčevi zagovorniki s preostalimi navedbami, ki se nanašajo na vlogo obsojenega A. A., pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12.Oba vložnika nasprotujeta tudi odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku. Navajata, da je bil slednji priglašen šele na zadnji glavni obravnavi, da se obramba z njim ni seznanila in da v zvezi z njim ni mogla podati navedb ali predlagati dokazov.

13.Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče premoženjskopravni zahtevek z dne 27. 9. 2021 (list. št. 368-369 s prilogami) prejelo 30. 9. 2021. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo, dne 5. 10. 2021, je bil prebran v navzočnosti obeh obsojencev in zagovornice obsojenega B. B.; na prebrano ni bilo pripomb (zapisnik o glavni obravnavi z dne 5. 10. 2021 na list. št. 413 spisa). Iz zapisnika o glavni obravnavi še izhaja, da je zagovornica obdolženega B. B. je v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek državnega odvetništva Republike Slovenije kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku (list. št. 414 spisa), s čimer se je do premoženjskopravnega zahtevka tudi vsebinsko opredelila. Obdolženca v zaključnih besedah navedb o premoženjskopravnem zahtevku nista imela.

14.Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

15.Neutemeljeni so tudi očitki o nezanesljivi (dejanski) podlagi za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, saj slednja, kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (13. točka obrazložitve), ne temelji samo na izpovedbi priče C. C., pač pa na vseh dokazih, ki jih je sodišče izvedlo v okviru predmetnega postopka, pri čemer ne gre spregledati, da obramba morebitnih dokaznih predlogov, ki bi jih, kot navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, bilo treba izvesti, ni podala.

Sodišče druge stopnje je razumno in ob sklicevanju na relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča

Opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.706,42 EUR (prej 3,284.607,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da iz predloženih potrdil izhaja, da je tožencema v različnih časovnih obdobjih posojal različne zneske, pri čemer je rok vračila določen le v enem izmed teh potrdil. V nadaljevanju pa pravdni stranki nista določali rokov vračila, tako tudi ne v potrdilu z dne 16. 1. 1995, ko sta ugotovili, da na ta dan toženca tožniku dolgujeta 27.900 DEM. Ker torej rok vračila v tem potrdilu ni bil določen, je tožnik toženca skladno z določbo drugega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisno pozval, naj mu posojilo vrneta 2. 8. 2005. Ta poziv ni bil uspešen, zato ju je 19. 10. 2005 pozval še enkrat in pri tem določil osemdnevni rok za vračilo posojila. Navedeno pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 19. 10. 2005. Sodišči določbe 562. člena ZOR nista upoštevali in tega tudi nista obrazložili, uporabili pa sta določbo 371. člena ZOR, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Izpodbijana odločitev je napačna; prav tako je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar izhaja tudi iz listin, ki so v spisu. Sodišče je sprejelo potrdilo o stanju dolga na dan 16. 1. 1995 in ta datum štelo kot začetek teka petletnega zastaralnega roka. Takšen zaključek pa je napačen, saj je tožnik že v tožbi navedel, da sta toženca po podpisu tega potrdila 1. 3. 2000 vrnila še 9.000 DEM, kar pomeni, da je treba tudi v primeru uporabe 371. člena ZPP kot začetek teka zastaranja šteti 2. 3. 2000. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da sta svojo obveznost dokončno in v celoti poplačala 1. 3. 2000. To sicer ne drži, sta pa s tem plačilom pretrgala zastaranje.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4.Revizija ni utemeljena.

5.Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da sodbi sodišč nižjih stopenj, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na bistvene navedbe tožnika. Ni nujno, da sodba odgovarja na vsako posamično navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zelo jasno obrazložili, zakaj toženca nista zavezana k plačilu v tem postopku uveljavljane terjatve, s čimer sta se tudi opredelili do stališč tožnika (da jih torej ne sprejemata).

6.Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP),(1) tožnik 16. 1. 1995 tožencema ni posodil nobenega denarja; tega dne so zgolj ugotovili skupno višino njunega dolga do tožnika. Takrat je bilo torej pretrgano zastaranje terjatev za vračilo prej posojenih zneskov (primerjaj 387. člen ZOR) in je to začelo teči znova (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). V zvezi s temi terjatvami sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil rok njihove dospelosti določen (oziroma vsaj določljiv),(2) zaradi česar je (bilo) neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 562. člena ZOR; poleg tega ta določa (zgolj) zapadlost dolžnikove obveznosti iz naslova posojila, ko rok za njegovo vrnitev ni določen, ne pa posebnega zastaralnega roka, na kar zmotno nakazuje v reviziji. P resoja sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala, je pravilna; obravnavana tožba je bila namreč vložena šele 21. 11. 2005, torej precej po preteku (splošnega petletnega) zastaralnega roka (371. člen in šesti odstavek 392. člena ZOR).

Pojasniti je treba, da opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče; nasprotne revizijske navedbe so zgrešene. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju (366. člen ZOR), po kateri upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Glede na (nepravilno) revizijsko stališče o začetku teka zastaranja velja dodati, da zastaranje tistih terjatev, pri katerih je pogoj za njihovo dospelost upnikov opomin, a ta ni dan, začne teči takrat, ko bi opomin moral biti dan.

7.Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

---.---

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.