Jedro

Kriteriji za vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč, določeni v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ne spreminjajo statusa kmetijskega zemljišča v stavbno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 30. 11. 2001 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 27. 10. 2000; v 2. točki pa odločbo prvostopnega organa spremenila tako, da je dodala novo VII. točko, ki se glasi: "Premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencema AA, rojenemu 15. 12. 1876 v B, umrl 15. 9. 1966 in BB, rojeni 19. 4. 1889 v B, umrla 21. 9. 1971, oba jugoslovanska državljana in državljana SR Slovenije od 28. 8. 1945 do svoje smrti, je navedeno na list. št. 17, 18, 19 in 20 in je del te odločbe." Organ prve stopnje je s svojo odločbo v I.1. točka odločil, da se vknjiži lastninska pravica na ime AA, rojen 15. 12. 1876 v B, umrl 15. 9. 1966, do deleža 1/2 in BB, rojene 19. 4. 1889 v B, umrla 21. 9. 1971, do deleža 1/2, na več nepremičninah, navedenih v točkah I.1.a.), I.1.b.), I.1.C.), I.1.D.), I.1.E.) in I.1.F.). V točki I.2. je odločil, da je zavezanec za vračilo vseh nepremičnin v naravi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Dosedanji upravljalci Občina A, Gozdno gospodarstvo P in Zavod za pogozdovanje in melioracijo K ne nasprotujejo vračilu in morajo prepustiti posest na vrnjenih nepremičninah upravičencema po pravnomočnosti odločbe. V točki II. je odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna plačati v korist pokojnih upravičencev odškodnino za podržavljene nepremičnine v k.o. C in v k.o. A, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, vsakemu v višini 358.643,62 DEM v obveznicah, v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe, v točki III. je odločil, da se premoženje začasno izroči v upravljanje skrbnici za poseben primer CC. V točki IV. je odločil, da se zahteva za denacionalizacijo DD, EE in FF zavrne. V točki V. je odločil, da je CC kot skrbnica za poseben primer DD in EE dolžna povrniti stroške postopka ter da bo pravnomočna odločba v zemljiški knjigi izvedena po uradni dolžnosti. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je neutemeljena navedba tožeče stranke glede cenitve zemljišč, ki so opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča. Obravnavane parcele so bile v času podržavljenja kmetijska zemljišča, vendar kot je pravilno ugotovljeno, so imele parcele dovozno pot, priključeno na javno cestno omrežje, vodovod je potekal v oddaljenosti 100 m od parcel, v oddaljenosti do 200 m pa je bil priključek na nizkonapetostno omrežje. Po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) štejejo za nezazidana stavbna zemljišča tista, ki bi jih bilo mogoče brez večjih stroškov komunalno opremiti, pod tam določenimi pogoji. Obravnavane parcele izpolnjujejo vse navedene pogoje. Tožena stranka poudarja, da je iz listin, ki se nahajajo v spisu, razvidno, da je del spornih zemljišč v času podržavljanja imel dovozno pot, priključeno na javno cesto v oddaljenosti 100 m od parcel, vodovod je potekal v oddaljenosti 200 m, parcele pa ležijo v naselju C, ki je bilo elektrificirano pred 2. svetovno vojno, to je med leti 1930 in 1940. Del spornih zemljišč (parc. št. 22/1, 22/2, 739, 740, 741, 742, 743 in 744) pa je ležal v času podržavljenja ob glavni cesti Ilirska Bistrica - Reka, vodovod pa je bil oddaljen manj kot 100 m in celo potekal preko ene izmed parcel (parc. št. 744). Odločitev organa prve stopnje je torej povsem pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, v katerih je prerekala cenitev dela zemljišč v k.o. C, ki so bila ocenjena kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, in nepravilnost izreka odločbe. Na podlagi listin v spisu je mogoče preveriti, glede na določbe Navodila, le ustrezno oddaljenost od vodovoda, o preskrbi z elektriko ni uradnih podatkov, razen splošne navedbe o elektrifikaciji naselja C. Tudi če bi bil tako glede elektrike kot vodovoda izpolnjen pogoj za vse parcele, ki so ocenjene kot komunalno opremljena stavbna zemljišča, pa bi bilo mogoče ceniti tako le parcele v 30-metrskem pasu ob cesti, pa še to le, če so bila zemljišča v času podržavljenja v planih stanovanjske in komunalne graditve predvidena za gradnjo. Pogoj zazidljivosti ob podržavljenju določa tako Navodilo, izhaja pa tudi iz ustavne odločbe U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Po navedeni odločbi se namreč lahko zemljišča, ki so bila ob podržavljenju opredeljena kot kmetijska, njihova namembnost pa s predpisom, ki je bil podlaga podržavljenja, ni bila spremenjena, upoštevajo kot stavbna le, če so bile v planih stanovanjske in komunalne graditve predviden za gradnjo, sicer pa ne, tudi če so bili izpolnjeni ostali pogoji komunalne opreme (elektrika, cesta in vodovod). Nepravilna je tudi dodatna VII. točka izreka. Verjetno je z njo želela tožena stranka sanirati nepravilnost izreka odločbe organa prve stopnje, ki ni navedel, za katero premoženje se konkretno določa odškodnina. Pri tem pa je tožena stranka napačno povzela priimek upravičencev do denacionalizacije. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku Občina A je v odgovoru na tožbo navedla, da drugih navedb, kot jih je podala v postopku na prvi stopnji, nima.

Stranka z interesom v postopku CC v odgovoru na tožbo navaja, da navedbe tožeče stranke niso utemeljene. V času podržavljanja načrti stanovanjske in komunalne gradnje še niso obstajali, saj so nastali šele ob uveljavitvi Uredbe o uporabi zemljišč za gradbene namene (Uradni list LRS, št. 44-143/53), torej mnogo kasneje, kot je bil izveden zaplembeni postopek in izdana odločba o zaplembi. Vendar pa so zadevna zemljišča že v času zaplembe ležala v poznejšem ožjem gradbenem okolišu mesta oziroma naselja mestnega značaja (med naseljem A in C), kar je ob izpolnjenih pogojih komunalne opremljenosti in v skladu z zadnjim odstavkom B3. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča smatrati, kot zadosten pogoj za presojo statusa zemljišč kot nezazidanih komunalno opremljenih stavbnih zemljišč. Predlaga zavrnitev tožbe.

Ostale stranke z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Gozdno gospodarstvo P, Zavod za pogozdovanje in melioracijo K, DD, EE in FF, na tožbo niso odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev statusa nepremičnin v k.o. C ob podržavljenju, in posledično višina določene odškodnine.

Sodišče v svoji praksi pri preizkusu višine odškodnine podržavljenih zemljišč (enako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1113/00 z dne 13. 6. 2001) izhaja iz določbe prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US, v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanje in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje zemljišča ne izhaja vedno iz namena podržavljenja, temveč iz takrat obstoječih in takrat veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, lahko pa, da stanje zemljišča izhaja tudi iz aktov o podržavljenju oziroma zakona, na podlagi katerega je bilo podržavljeno in je predpis hkrati spremenil tudi namembnost zemljišča v gradbeno zemljišče. Kmetijsko zemljišče je torej po statusu tisto, ki v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje ni bilo predvideno za zidavo, namembnost pa mu tudi s predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno (kmetijsko ali stavbno), je v postopku denacionalizacije dejansko vprašanje.

V obravnavanem primeru so bila zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe ter Zakona o prenosu premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Sporna zemljišča v k.o. C, katerih višino določene odškodnine izpodbija tožeča stranka, so bila na podlagi odločbe o podržavljenju, zemljiškoknjižnih podatkov in katastrskih podatkov podržavljena kot kmetijska. Iz izpodbijane in prvostopne odločbe ter upravnega spisa ne izhaja pravno relevanten razlog (npr. načrti stanovanjske ali komunalne gradnje), ki bi bil podlaga za oceno oziroma vrednotenje spornih zemljišč kot nezazidanih komunalnih opremljenih stavbnih zemljišč. Dejstvo same lege zemljišč, možnost dovoza, vodovoda in elektrike, in sprejetje kasnejših predpisov, ki so zemljišče uvrstili za gradbene namene, ne spreminjajo pravnega statusa zemljišča ob podržavljenju, saj se navedene elemente ovrednoti le v primeru nezazidanega stavbnega zemljišča. Po povedanem torej naštete dejanske okoliščine ne spreminjajo statusa zemljišča iz kmetijskega v nezazidanega stavbnega. Tožeča stranka v tožbi glede na navedeno utemeljeno ugovarja nepravilnemu vrednotenju, zato bo v ponovnem postopku potrebno ugotoviti status spornih parcel v k.o. C, z upoštevanjem pravnega mnenja sodišča in jih, v kolikor ne bo ugotovljenih drugačnih dejanskih okoliščin, kot izhajajo iz upravnega spisa ob sedanjem stanju stvari, ovrednotiti kot kmetijska zemljišča. Tožeča stranka tudi utemeljeno vztraja pri pritožbeni navedbi o nejasnosti II. točke prvostopne odločbe, glede obsega premoženja, za katerega je določena odškodnina. Tudi dodana VII. točka v izpodbijani odločbi namreč ne opredeljuje premoženja, za katerega se določa odškodnina ter se zato navedene odločitve ne da preizkusiti. V ponovnem postopku bo potrebno izrek oblikovati tako, da iz njega izhaja podržavljeno premoženje, za katero se določa odškodnino.

Ker torej v postopku stanje zemljišč ni bilo popolno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo in kršene določbe postopka, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.