Jedro

Ne gre spregledati, da naj bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil kmalu po izpustitvi s prestajanja zaporne kazni in v času preizkusne dobe, kar kaže na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom obdolženemu podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno 10. 5. 2023 do 8.40 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega kot navaja, zaradi kršitve 200. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolženemu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS.

5. Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma, o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora, nasprotuje pa prvostopni ugotovitvi sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa. V 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjeno, da teža očitanega kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, tudi po sodbi sodišča druge stopnje opravičuje poseg v osebno svobodo obdolženca. Pri tem ne gre spregledati, da naj bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil kmalu po izpustitvi s prestajanja zaporne kazni in v času preizkusne dobe (kar izhaja iz 8. točke obrazložitve), kar kaže na obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost. Na tej podlagi je utemeljena prvostopenjska ocena neogibne potrebnosti pripora in da bo zlo, povzročeno z omejitvijo svobode gibanja obdolženca, neprimerno manjše od zla, ki ga obdolženec z izvršitvijo takšnih kaznivih dejanj povzroča na zdravju in življenju ljudi. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je sodišče napak navedlo, da izvršitev takšnih kaznivih dejanj povzroča škodo na zdravju in življenju družinskih članov, kar pa, ko vpliva na zakonitost samega osebnega omejevalnega ukrepa pritožnik niti ne zatrjuje, sprejemljivosti izpodbijane odločitve ne postavi pod vprašaj. S tem, ko se obdolžencu očita hramba prepovedane droge, ki je bila dobro skrita, v večjem številu paketkov, ko glede na predpisano kazen že po presoji zakonodajalca očitano dejanje predstavlja težje, družbi nevarno dejanje, pritožba ne more uspeti z relativiziranjem količine zasežene droge. Razlogi sodišča, ki vodijo do zaključka o sorazmernosti podaljšanega ukrepa, so tudi za sodišče druge stopnje povsem sprejemljivi, zato pritožbene navedbe takšnega sklepa sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

6. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da izpodbijana odločitev ni obremenjena z očitanima kršitvama določb kazenskega postopka in Ustave RS. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenska postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.