Jedro

Tožena stranka je pridobila dodatne posodobljene informacije o razmerah na Portugalskem in tudi zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito, da bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela in da se bosta prošnji obravnavani skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njunih prošenj, saj bosta predana Portugalski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnikov izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od 12. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če samovoljno zapustita azilni dom ali njegovo izpostavo oziroma drug kraj bivanja, ki jima je bil določen.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da sta tožnika 7. 5. 2024 pri toženi stranki vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je ob sprejemu prošenj prosilcema odvzela prstne odtise in iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da v evidenco še nista bila vnesena. Tožena stranka se pri svoji odločitvi glede tožnika sklicuje na določilo prvega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. V zvezi s tožnico pa citira drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj sta tožnika povedala na osebnem razgovoru.

5.Nadalje tožena stranka navaja, da sta tožnika v postopek predložila 17 različnih gradiv, za katera menita, da so za ta postopek pomembna. Ugotavlja, da tožnika s sistemom mednarodne zaščite na Portugalskem nimata nikakršnih izkušenj. Njuno bivanje je bilo urejeno na podlagi Direktive Sveta Evropske unije 2001/55/ES z dne 20. 7. 2001 ter morebitne nacionalne zakonodaje, ki jo je Portugalska sprejela v ta namen. Skladno s tem sta bila deležna drugačnega postopka odločanja in uživala drugačne pravice, kot prosilca ali imetnika mednarodne zaščite. Tudi v Republiki Sloveniji se postopek odločanja o začasni zaščiti razlikuje od postopka, na podlagi katerega se odloča o mednarodni zaščiti. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnika nista izkazala tehtnih razlogov za sklepanje o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Portugalskem. Tožena stranka se nato v nadaljevanju obrazložitve sklepa podrobno opredeljuje do posameznih virov, ki sta jih v upravnem postopku predložila tožnika. Tožena stranka je oba tožnika seznanila tudi z pridobljenimi informacijami, ki jih je sama pridobila, nakar sta tožnika posredovala še njune komentarje na prejete informacije o prosilcih, ki so vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe na Portugalsko. Nadalje se tožena stranka opredeljuje tudi do komentarjev tožnikov na prejete informacije in do dodatne dokumentacije.

6.V nadaljevanju obrazložitve sklepa je navedeno, da je v zvezi s tožnikoma tožena stranka 5. 11. 2024 že sprejela sklep, da njuni prošnji zavrže, ker je za njuni prošnji odgovorna Portugalska. Zoper navedeni sklep sta tožnika vložila tožbo v upravnem sporu in zahtevo za izdajo začasne odredbe, katerima je Upravno sodišče RS ugodilo in tedanji sklep tožene stranke odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno reševanje. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 26/2025, dne 12. 3. 2025 pritrdilo utemeljitvi Upravnega sodišča RS, da posredovane informacije terjajo dodatno preverjanje posodobljenih podatkov o razmerah na Portugalskem in poudarilo, da je mogoče iz sodbe prvostopenjskega sodišča razbrati, da mora pristojni organ najprej preveriti stanje na Portugalskem, nato pa, če se bo izkazalo, da je to potrebno, pridobiti tudi zagotovilo glede sprejema tožnikov na Portugalskem.

7.Tožena stranka je nato od pristojnega organa Portugalske 24. 3. 2025 prejela zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito ter bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela. Prošnje za mednarodno zaščito se obravnavajo skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi. Tožena stranka je nato natančneje preverila razmere na Portugalskem in delovanje Urada za integracijo, migracije in azil (v nadaljevanju AIMA). Ugotovila je, da AIMA vztrajno zmanjšuje zaostanke na področju rednih migracij, ki jih je podedovala ob nastanku, ter krepi število zaposlenih. Prav tako je vzpostavila spletno stran, na kateri prosilce informira o njihovih pravicah ter objavlja odgovore na druga pogosta vprašanja. Med temi so tudi informacije o mednarodni zaščiti in sprejemu. Prav tako AIMA ob sodelovanju nevladnih organizacij zagotavlja različne oblike nastanitve ter tistim, ki so do nje upravičeni, tudi socialno podporo ter druge oblike pomoči. Najbolj vidna med nevladnimi organizacijami je Portugalski svet za begunce. V reševanje problematike sprejema prosilcev za mednarodno zaščito so aktivneje vključene tudi posamezne lokalne skupnosti. Tožena stranka je nato oba tožnika seznanila z omenjenimi pridobljenimi informacijami in nanje sta nato podala še svoje komentarje. Izpostavila sta, da zagotovilo, ki ga je tožena stranka pridobila od pristojnega organa Portugalske, ni individualno ter iz njega ni razvidno, da bosta tožnika tam sprejeta v vnaprej dogovorjenem času in da se jima ne bo treba srečevati z birokratskimi ter drugimi zapleti. Tožena stranka meni, da ni razloga, da prosilca ne bi mogla uživati pravic, kot jih je v zagotovilu izpostavila Portugalska. Tožnika sta prav tako posredovala avtomatske prevode vrste mnenj uporabnikov, ki so jih ti pustili na spletnih straneh Google zemljevidi za lokacije centrov AIMA, v katerih so opisovali svoje negativne izkušnje ter negativna mnenja glede pristopa k storitvam nevladne organizacije Jezuitskega združenja za begunce. Prav tako sta posredovala nekatere članke, ki izpostavljajo zamude v postopkih in težave pri stikih uporabnikov z AIMA. Tožena stranka poudarja, da ne iz zbranih mnenj uporabnikov in ne iz posredovanih člankov ni razvidno, da bi se ti nanašali na izkušnje ali okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito in zato v predmetni zadevi ne nosijo posebne pravne teže. Iz javno dostopnih virov ni v ničemer razvidno, da bi se tujci srečevali s težavami pri izražanju namere ali vlaganju prošnje, da bi prihajalo do zapletov pri uživanju pravic, ki jim jih zagotavlja status prosilca, ali da bi prihajalo do zamud pri odločanju. Tega v ničemer ne zanika tudi članek, ki povzema stališče reprezentativnega sindikata glede delovanja AIMA.

8.Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Na spletnem portalu google zemljevidi zapisana mnenja morebitnih uporabnikov so praviloma vezana izključno na ustvarjen račun v spletnem okolju storitev Google, in ne predstavljajo posebej zaupanja vrednega vira. To velja tudi za edini dve mnenji, eno od teh je anonimno in se nanaša na bivanje v Centru za begunce v Lizboni, ki opozarjata na prisotnost stenic, prisotnost tatov med prosilci in da naj bi si nekateri prilaščali donacije ter izpričujeta povsem različni izkušnji glede odnosa zaposlenih. Okužba z mrčesom v velikih nastanitvenih centrih z visoko fluktuacijo populacije z različnimi higienskimi standardi je naraven, čeprav neprijeten pojav, ki se mu tudi v Republiki Sloveniji nismo izognili. Tega ne gre razumeti kot sistemsko pomanjkljivost ali nevarnost nečloveškega ravnanja. Podobno neprijeten pojav je tudi prisotnost oseb, ki so se pripravljene okoristiti na račun nepazljivosti ostalih prosilcev. Tudi preostala gradiva, ki sta jih posredovala tožnika, niso relevantna za konkreten postopek. Stanovanjska problematika je pereča v večini držav Evropske unije, tudi v Republiki Sloveniji, to pa samo po sebi še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopkih mednarodne zaščite, zaradi katerih vrnitev tožnikov na Portugalsko ne bi bila mogoča. Glede na to, da je Portugalska potrdila njun sprejem in da nista izkazala razlogov, ki bi govorili v prid njunemu nevračanju na Portugalsko, se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe dogovorila s pristojnim organom Portugalske o predaji tožnikov, ki bo potekala na mednarodnem delu letališča v Lizboni.

9.Tožnika v tožbi navajata, da določba četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu, določa, da kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito. Glede na to določilo je torej odgovorna Republika Slovenija in je zato izpodbijani sklep nezakonit in ga je že iz tega razloga treba odpraviti.

10.Nadalje tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je od pristojnega organa Portugalske prejela zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo prosilcema omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito ter bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela. Prošnje se obravnavajo skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi. Z vsebino tega sporočila se tožnika ne strinjata in menita, da gre za generalni dopis in ne za individualno zagotovilo. Elektronsko sporočilo se ne nanaša konkretno na tožnika, ampak je navedeno povsem na splošno. S strani Portugalske ni dano nobeno konkretno zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.

11.Tudi iz informacij o postopku mednarodne zaščite v Portugalski republiki, ki jih je tožena stranka posredovala tožnikoma, ne izhaja bistveno izboljšanje stanja na Portugalskem glede na v prvotnem postopku predložena poročila in informacije o sistemskih pomanjkljivostih. Iz informacij, ki jih v tožbi citirata, med drugim izhaja, da v agenciji AIMA ni zaposlenih bistveno več kot prej. Polovica od 400.000 nerešenih primerov še vedno čaka na odločitev. Iz informacij tudi ne izhaja, da bi se situacija v zvezi z nastanitvijo izboljšala. Ljudje še vedno ne morejo priti v pisarne AIMA in še vedno ne dobijo odgovorov ne klicev na elektronska sporočila. Dostop do cenovno dostopnih stanovanj v državi je še vedno resen in vztrajen problem. Do s strani tožnikov predloženih informacij se tožena stranka ni opredelila. Zgolj pavšalno jih je zavrnila, češ da ne iz zbranih mnenj uporabnikov ne iz posredovanih člankov ni razvidno, da bi se ti nanašali na izkušnje ali okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito.

12.Nadalje tožnika citirata 3. člen Dublinske uredbe, navajata, kaj izhaja iz sodne prakse ESČP glede tega, kdaj se prosilca ne sme predati drugi državi ter da je tudi Sodišče Evropske unije že večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP. Sklicujeta se tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16, C. K. in ostali proti Sloveniji. Tožnika sta bila na Portugalskem že izpostavljena nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da na Portugalskem ni prejel nobenih informacij glede postopka. S strani države ni dobil nobene pomoči. Stanovanja so zelo draga in jih je težko najeti. Povedal je, da ne želi živeti brez strehe nad glavo. Tožnica je tudi pojasnila, da se na Portugalsko ne želi vrniti. Če bi se morala vrniti, ne ve, kje in kako bi tam živela. V zvezi s priznanim statusom začasne zaščite na Portugalskem tožnika nista prejela nobene kartice.

13.V nadaljevanju tožbe tožnika na kratko povzemata vsebine člankov, ki sta jih predložila na osebnem razgovoru. Po mnenju tožnikov je tudi neutemeljeno ločevanje tožene stranke med ukrajinskimi begunci, katerim je priznana začasna zaščita, ter drugimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito. Nadalje povzemata, kaj izhaja iz člankov iz prvotnega upravnega postopka, ki sta jih tožnika posredovala v svojih komentarjih na informacije o dublinskih povratnikih, ki jih je pridobila tožena stranka. Očitata, da se tožena stranka do teh ni opredelila. Tožnika menita, da lahko v primeru vrnitve na Portugalskem ostaneta brez kakršnekoli namestitve, ker da iz odgovora portugalskih organov toženi stranki ni mogoče sklepati, da ima ustrezne in zadostne nastanitvene kapacitete. Nadalje citirata še sodbo Sodišča EU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, iz katere izhaja, da mora država članica, ki je pristojna za določitev države članice na eni strani upoštevati vse informacije, ki jih ji ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s členom 4 Listine EU. Ta prva država članica pa mora po drugi strani sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska, na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov in ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva upoštevne informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

14.Hkrati s tožbo tožnika vlagata tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navajata, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Portugalski republiki, kjer sta bila že izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi to imelo zanju tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspela. Ne bi se več nahajala na območju Republike Slovenije in zaradi tega ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo zanju kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

15.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka očitke o tem, da se ni opredelila do predloženega gradiva ali ga pavšalno zavrnila. Članke je temeljito v celoti preučila in jih v ta namen tudi prevedla in iz njihove vsebine ni mogoče sklepati, da jih večina naslavlja razmere, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito ali še natančneje dublinski povratniki. Vztraja pri tem, da v primeru Portugalske ne obstajajo relevantne informacije organov EU, ESČP, UNHCR, mednarodne sodne odločbe, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da v azilnem sistemu na Portugalskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi preprečevale izvajanje dublinskih predaj. Navedbe, ki sta jih podala tožnika, so povezane s priznano začasno zaščito, nikakršnih izkušenj pa nista imela z azilnim sistemom na Portugalskem, ker tam za azil nikoli nista zaprosila. Obširen nabor virov se nanaša na delovanje agencije AIMA skozi razmere, s katerimi se soočajo tujci na Portugalskem. Ni razloga, da bi dvomili v svobodo odločanja portugalskih medijev, saj je na primer društvo Novinarji brez meja Portugalsko uvrstilo na visoko 8 mesto med 180 državami. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16.Sodišče je v navedeni zadevi dne 11. 7. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo oba tožnika.

17.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki in pri prvem postopku pred Upravnim sodiščem RS. V primeru vrnitve na Portugalsko bi imel težave z namestitvijo. Največja težava je AIMA, ki ne zmore opravljati vseh svojih funkcij. S tožnico sta preučila več mnenj in odzivov ljudi, ki so v postopku pridobitve mednarodne zaščite. Reševanje vsake vloge pri AIMA je zelo dolgotrajen proces, ne bi pa rada prišla v situacijo, ko ne bi vedela, kaj se dogaja in koliko časa bo trajalo. Zagotovilo, ki ga je predložila tožena stranka, ni nikakršno zagotovilo, temveč standarden odgovor, da v tej državi obstaja postopek za pridobitev mednarodne zaščite. To je dopis splošnega značaja, da ima vsaka oseba pravico, če pride na Portugalsko, da vloži prošnjo za mednarodno zaščito in to ni jamstvo državnega urada. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, kaj bi bilo po njegovem individualno jamstvo, je tožnik odgovoril, da je resnično zagotovilo, če vsebuje ime in priimek, opravilno številko zadeve, s skladu s katero se moraš vrniti na Portugalsko in tudi jamstvo, da ju bodo počakali, namestili v ustreznem bivališču in bodo začeli s postopkom odločanja o njunih prošnjah za mednarodno zaščito. Po preučitvi podatkov iz spleta ljudje pridejo na letališče in jih nihče ne pričaka in morajo sami priti do AIME. Če ju bo res počakal uradnik z druge strani, to ni nobeno jamstvo, da se bodo njune prošnje za pridobitev mednarodne zaščite obravnavale in pozitivno rešile. V zagotovilu ni njunih imen in priimkov.

18.Tožnica je na zaslišanju povedala, da tudi ona vztraja pri tem, kar je povedala že na zaslišanju pri toženi stranki in na sodišču v prvem postopku. Težavo vidi v sodelovanju z uradom AIMA. Boji se, da bodo zavrnili njuno prošnjo za mednarodno zaščito in da ju bodo napotili na spletno stran, tako kot vse ukrajinske državljane, da bi zaprosili za začasno zaščito in da bosta prišla v enako situacijo, zaradi katere sta se odločila priti v Slovenijo. Tožnica se sicer strinja s tem, da ju bo do Portugalske spremljal uradnik, vprašanje pa je, ali bodo tam imeli konkretno osebo, ki bo kontrolirala nadaljnji postopek. Izročitev bo zaključena, nato pa ju bodo preusmerili na spletno stran.

K točki I izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da je odgovorna država članica za reševanje prošenj tožnikov za mednarodno zaščito Portugalska republika, je določilo 12. člena Dublinske uredbe. V prvem odstavku 12. člena Dublinske uredbe je določeno, da kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Tožnik je imel še veljavo potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite, zaradi česar je zanj tožena stranka ugotovila, da je Portugalska odgovorna država članica za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V prvem pododstavku četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. Za tožnico, katere potrdilo o dovoljenju za prebivanje na podlagi začasne zaščite je že poteklo, je tožena stranka ugotovila, da je za obravnavo njene prošnje za mednarodno zaščito pristojna Portugalska na podlagi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka v obrazložitvi napačno citira drugi pododstavek četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, kjer je govora o tistih prosilcih, ki posedujejo enega ali več dokumentov za prebivanje, katerih dokumenti so potekli več kot dve leti pred tem, ko so podali prošnjo za mednarodno zaščito. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnici poteklo dovoljenje 1. 2. 2024, prošnjo pa je vložila 7. 5. 2024, torej je od poteka dovoljenja do vložitve prošnje poteklo manj kot dve leti in je tako podana situacija iz prvega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, torej je pristojna država, ki je dovoljenje za prebivanje izdala, to pa je Portugalska. Izpodbijani upravni akt je tako utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, kar daje sodišču vseeno podlago, da tožbo zavrne na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) . Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je v slovenskem prevodu drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe napaka, ker je uporabljena dikcija "so potekli manj kot dve leti pred tem". Tako je na primer iz angleškega in nemškega besedila Dublinske uredbe razvidno, da gre za situacijo, ko je poteklo več kot dve leti ("more than two years previously" ter "mehr als zwei Jahre zuvor") . Torej je tožbeni očitek, da ni podlage, da je odgovorna država članica Portugalska republika, neutemeljen.

21.Tožnika v tožbi izpodbijata stališče, da za predajo Portugalski republiki ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Tožnika v zvezi s tem v tožbi obsežno navajata, da obstaja navedena ovira pri njuni vrnitvi na Portugalsko iz drugega podstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, pri čemer se sklicujeta na pridobljene vire iz prvotnega upravnega postopka ter na vire, pridobljene v ponovljenem upravnem postopku.

22.Upravno sodišče je enkrat že presojalo, ali je utemeljen sklep tožene stranke o tem, da je za obravnavo prošenj tožnikov za mednarodno zaščito pristojna Portugalska republika (gre za sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2234/2024/20 (121-11) z dne 5. 11. 2024) in je s sodbo in sklepom I U 2004/2024-14 z dne 22. 11. 2024 tedanji sklep tožene stranke odpravilo in vrnilo zadevo v odločanje toženi stranki, ugodilo pa je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev sklepa zadržalo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Sodišče je tedaj zavzelo stališče, da je iz velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU in bi zato morala tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo I Up 26/2025 dne 12. 3. 2025 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep Upravnega sodišča RS. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je v tej sodbi zavzelo stališče, da take informacije, kot so bile pridobljene, terjajo dodatno preverjanje posodobljenih podatkov o tamkajšnjih razmerah. Tožena stranka bi morala najprej preveriti stanje na Portugalskem in nato, če se bo glede na zbrane informacije izkazalo, da je to potrebno, pridobiti tudi zagotovilo, če po zbranih podatkih nevarnosti ne bo mogla izključiti (točka 13 obrazložitve citirane sodbe).

23.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila navodilom tako Upravnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS, saj je pridobila dodatne posodobljene informacije o razmerah na Portugalskem in tudi zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikoma omogočeno zaprositi za mednarodno zaščito, da bosta upravičena do sprejema, če bosta tako želela in da se bosta prošnji obravnavani skladno z zakonodajo, ki ureja mednarodno zaščito, ter veljavnimi mednarodnimi standardi. Sodišče se glede tega pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da iz novejših podatkov, ki so bili zbrani v ponovljenem postopku, ni ovir za predajo v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Glede navedenega sodišče v tem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

24.Sodišče se ne strinja z navedbo v tožbi, da gre pri zagotovilu le za generalni dopis in ne za individualno zagotovilo. Tožena stranka je namreč poslala pristojnim organom Portugalske zaprosilo, ki se nanaša na konkretni dve osebi, torej oba tožnika v tem upravnem sporu in zato je treba odgovor portugalskih organov obravnavati kot odgovor za konkretni dve osebi, zaradi česar je neutemeljen očitek, da gre le za generalni dopis in ne za individualno zagotovilo.

25.Tožnika v tožbi navajata, da tudi iz novejših informacij o postopku mednarodne zaščite v Portugalski republiki ne izhaja bistveno izboljšanje stanja glede na v prvotnem postopku predložena poročila. Sodišče se z navedenimi navedbami ne strinja in se glede te presoje v celoti pridružuje obrazložitvi v izpodbijanem sklepu tožene stranke, kjer je navedeno, da AIMA vztrajno zmanjšuje zaostanke na področju rednih migracij, ki jih je podedovala ob nastanku, ter krepi število zaposlenih, da je vzpostavila spletno stran, na kateri prosilce informira o njihovih pravicah ter objavlja odgovore na druga pogosta vprašanja in med temi so tudi informacije o mednarodni zaščiti in sprejemu. Prav tako je bilo ugotovljeno, da AIMA ob sodelovanju nevladnih organizacij zagotavlja različne oblike nastanitve ter tistim, ki so do nje upravičeni, tudi socialno podporo ter druge oblike pomoči, pri čemer je najbolj vidna med nevladnimi organizacijami Portugalski svet za begunce, v reševanje problematike sprejema prosilcev za mednarodno zaščito pa so aktivneje vključene tudi posamezne lokalne skupnosti.

26.Po presoji sodišča ni utemeljena tožbena navedba, da se tožena stranka ni opredelila do tistih informacij, ki sta jih tožnika predložila v komentarju z dne 2. 6. 2025. Tožena stranka se je do teh informacij v sklepu natančno opredelila. Navedla je, da iz posredovanih člankov ni razvidno, da bi se nanašali na izkušnje ali okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito in da zato v predmetni zadevi ne nosijo posebne pravne teže. Nadalje je navedla, da ni razvidno, da bi se tujci srečevali s težavami pri izražanju namere ali vlaganju prošenj, da bi prihajalo do zapletov pri uživanju pravic, ki jim jih zagotavlja status prosilca ali da bi prihajalo do zamud pri odločanju. Opredelila se je do konkretnih očitkov iz člankov, ki se nanašajo na bivanje v Centru za begunce v Lizboni, kjer piše o prisotnosti stenic, prisotnosti tatov med prosilci in da naj bi si nekateri prilaščali donacije. Navedla je, da se nekaterim od teh pojavov tudi v Republiki Sloveniji ni možno izogniti. Nadalje je navedla, da iz predloženih mnenj ne izhaja, da bi se te osebe po pomoč obrnile na pristojne službe, brez natančnejšega poznavanja specifičnih okoliščin pa se tožena stranka le stežka opredeli do očitkov o prilaščanju donacij, izpostavlja pa, da so pristojne službe praviloma odgovorne za delitev prejetih donacij ter da si prejemniki pogosto ne morejo samovoljno izbirati, kaj bodo prejeli in kdaj. Zavzela je stališče, da je stanovanjska problematika pereča v večini držav Evropske unije in tudi v Republiki Sloveniji. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

27.Tožnika v tožbi obsežno povzemata, kaj sta povedala na osebnih razgovorih v prvotnem postopku, ter se sklicujeta ponovno na članke oziroma poročila iz prvotnega postopka. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se je do vseh teh virov že opredelilo v sodbi I U 2004/2024-14 z dne 22. 11. 2024, ko je, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, ugotovilo, da obstaja določeno tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, zaradi česar je tedanji sklep tudi odpravilo in vrnilo zadevo ponovno odločanje toženi stranki. Vendar je po prepričanju sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku v celoti sledila navodilu Upravnega sodišča RS ter pridobila posodobljene informacije, iz katerih tudi po prepričanju sodišča izhaja, še zlasti ob pridobitvi zagotovila za oba tožnika, da ni več bojazni, da bi jima grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve v Portugalsko republiko. Ob vrnitvi na Portugalsko na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika sprejele osebe, pristojne za obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito in ne bosta prepuščena sama sebi.

28.Tožnika se v tožbi nadalje sklicujeta na sodbo ESČP v primeru M.S.S. in s tem v zvezi navajata, da iz te sodbe izhaja, da se dokazno breme prenese na toženo stranko v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Nadalje se sklicujeta na sodbo sodišča EU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, kjer je med drugim navedeno, da je država članica, ki je pristojna za določitev odgovorne države članice, zavezana na lastno pobudo upoštevati ustrezne informacije, s katerimi je seznanjena. Vendar pa je v konkretnem primeru po mnenju sodišča tožena stranka to tudi storila, saj je tudi sama zbrala tako v prvotnem kot v ponovljenem postopku informacije o stanju v Portugalski republiki, kamor naj bi se tožnika vrnila.

29.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče deloma na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, deloma pa na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

30.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

31.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

32.Tožnika utemeljujeta zahtevo za izdajo začasne odredbe s tem, da če bi bil akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi bila tožnika izročena Portugalski republiki, kjer bi jima grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da če se ne bi več nahajala na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da ne bi bila več pod jurisdikcijo naše države in bi jima bila kršena pravica do pravnega varstva, ker ne bi mogla več izkazovati pravnega interesa za ta postopek.

33.Do navedb o tem, da bi bila tožnika izpostavljena nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, se je sodišče v tej sodbi že opredelilo, ko je pojasnjevalo neutemeljenost tožbenih navedb. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo.

34.Glede navedb, da bi bila tožnikoma kršena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave RS, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bila tožnika že predana Portugalski republiki, bi ju v tem primeru Portugalska republika ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato predaja za tožnika ne predstavlja tovrstne težko popravljive škode.

35.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnika nista izkazala težko popravljive škode.