Jedro

Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oziroma nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (17. 12. 2012), je veljal ZPIZ-1, ki je v določbi 276. člena urejal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino (temelj) nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se v izpodbijani III. točki izreka sodbe na koncu stavka pika spremeni v vejico in doda besedilo: „in jih izplačati tožniku v 60 dneh po izplačilu zapadlih zneskov sorazmernega dela invalidske pokojnine.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 6. 2012 in z dne 17. 12. 2012 (I. točka izreka), razvrstilo tožnika v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni od 17. 5. 2012, s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine (II. točka izreka), naložilo tožencu, da je ta dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe odločiti o višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki jo je dolžan izplačati tožniku v nadaljnjih 30 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila (III. točka izreka) in sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 412,27 EUR v roku 15 dni (IV. točka izreka).

Pritožuje se toženka in izpodbija III. točko izreka sodbe glede zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da odločitev v tem delu ni pravilna in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Vtoževane zakonske zamudne obresti, ki tožniku sicer pripadajo na podlagi izpolnjenega dejanskega stanja za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 bi moralo sodišče omejiti do dneva veljavnosti ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012, saj je s 1. 1. 2013 začel veljati ZPIZ-2, ki tega določila več ne vsebuje. Zaradi odsotnosti pravne podlage ni razlogov, da bi te zamudne obresti oziroma odškodnino obračunali za obdobje po 1. 1. 2013. Razen tega sodišče tudi ni odločilo, da je obračunane zamudne obresti toženka dolžna plačati, skladno s četrtim odstavkom 276. člena ZPIZ-1, v 60 dneh po plačilu zapadlih zneskov pokojnin. Takšno stališče je bilo zavzeto že v večih sodbah sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pa glede roka, v katerih je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini zamudnih obresti, sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in v tem obsegu je pritožba utemeljena, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1 določa, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, saj upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe.

Da je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi med strankama ni sporno. Sporna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da se višina odškodnine tožniku obračuna ne le do 31. 12. 2012, kakor to trdi v pritožbi toženka, temveč do izplačila zapadlih zneskov pokojnine, po sodbi sodišča. Toženka pri tem meni, da bi bilo potrebno odškodnino v višini zamudnih obresti omejiti do 31. 12. 2012 glede na to, da ZPIZ-2 nima več določbe, ki bi urejala priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Tako od 1. 1. 2013 dalje naj ne bi bilo več podlage za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Takšno stališče pritožbe glede uporabe materialnega prava je napačno. Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oziroma nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (17. 12. 2012) je veljal ZPIZ-1, ki je v že citirani določbi 276. člena urejal tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 - v nadaljevanju ZPIZ-2) na priznano odškodnino (temelj) nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da je bilo materialno pravno stališče sodišča glede priznavanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti do izplačila glavne dajatve pravilno.

Prav pa ima pritožba glede roka, v katerem je toženec dolžan tožniku izplačati odškodnino iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. V četrtem odstavku 276. člena ZPIZ-1 je določen rok za plačilo odškodnine po plačilu denarnih dajatev. Vsled navedenega je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe besedilo dopolnilo tako, da je dodalo: „in jih izplačati tožniku v 60 dneh po izplačilu zapadlih zneskov sorazmernega dela invalidske pokojnine.“ Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del III. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti v 60 dneh po izplačilu sorazmernega dela invalidske pokojnine. V preostalem je pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.