Jedro

V obravnavani zadevi je sporna narava nakazil, ki jih je tožnica prejela na svoj TRR, torej vprašanje, ali je tožnica prejela obdavčljiv dohodek oziroma ali je bila opravljena obdavčljiva transakcija. V upravnem postopku stranka lahko dokazuje, da ne gre za takšne dohodke, ki bi jih bilo mogoče zajeti v obdavčitev oz. da sploh ne gre za dohodke, vendar pa je dokazno breme v zvezi s tem na zavezancu.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Tožena stranka je z izpodbijanim aktom zavezanki A. A. za leto 2012 odmerila dohodnino v znesku 44.388,33 EUR. Ugotovila je, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 27.655,00 EUR znaša 16.733,33 EUR ter da se za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi dne 31. 7. 2013, do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave dne 19. 5. 2015, od neplačanega davka obračunajo obresti v višini 3x letno, v višini 903,60 EUR. Odločila je, da mora biti razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 16.733,33 EUR in obračunane obresti v višini 903,60 EUR, v skupni višini 17.636,93 EUR, plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom (UPN) na podračun določen v izreku odločbe, po preteku tega roka pa se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo zavezanke zavrnil kot neutemeljeno. Tožena stranka je pojasnila, da kot dokaz, da je bilo posojilo dano, sama posojilna pogodba nima pravne veljave, potrebno je dokazati denarni tok. Predaja gotovine na račun podjetja ni bila izkazana, iz zapisnika inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi pa je razvidno, da je bilo iz TRR podjetja na TRR pritožnice v letih od 2011 do 2014, ko je bila družba prodana, nakazanih kar 215.680,00 EUR, od tega kot vračilo kredita 56.700,00 EUR, kot izplačilo kredita 41.760,00 EUR in kot materialni stroški 117.220,00 EUR, kar pomeni, da je najmanj nenavadno, da bi podjetje potrebovalo kredit od pritožnice, če je v istem obdobju denar samo nakazovalo na njen račun. Po podatkih pravne osebe naj bi pritožnica podjetju najprej dala posojilo, takoj nato pa bi ga od podjetja sama prejela, kar pa kaže na to, da je med računi krožil zgolj denar podjetja, pritožnica pa je tudi sama povedala, da se je s posli ukvarjal samo njen sin, sama je namreč že 20 let upokojenka. Vse navedeno torej ne zadostuje za zaključek, da bi bila posojila dejansko dana. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da pravna oseba B., d.o.o. v inšpekcijskem postopku ni predložila nikakršne poslovne dokumentacije, ki bi kazala na poslovno rabo sredstev, ki so bila nakazana na osebni račun pritožnice. Pritožnica je od družbe v letu 2012 na svoj račun prejela nakazila v višini 110.620,00 EUR, od tega 41.760,00 EUR kot izplačilo kredita in 68.860,00 EUR kot nakazilo za stroške, vendar brez verodostojnih dokazov, da bi posojilo z njene strani sploh bilo dano in brez verodostojnih dokazov iz poslovne dokumentacije o samem vračilu, prav tako pa v postopku ni bila dokazana narava nakazanih sredstev pod rubriko stroški. Pritožnici so bila torej v letu 2012 s strani pravne osebe B., d.o.o. nakazana določena sredstva, za katera v postopku ni uspela dokazati, da bi jih bilo mogoče šteti kot vračilo posojila, niti da so bila porabljena za namene poslovanja pravne osebe, zato je odločitev prvostopnega organa, da je šlo za druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino pravilna.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica vlaga tožbo iz razloga napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega predpisa, ter kršitev pravil postopka. Navaja, da za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo zakonske podlage, ker temelji na domnevi, da so bili denarni zneski oziroma nakazila, ki jih je davčna zavezanka prejela na svoj osebni račun v višini 110.620,00 EUR s strani podjetja B., d.o.o., njen dohodek.

4.Pojasnjuje, da je v postopku predložila posojilne pogodbe iz katerih nedvomno izhaja, da znesek 110.620,00 EUR ne predstavlja njenega dohodka, ampak vračilo danih posojil družbi. Tožnica je izkazala, da je družbi B., d.o.o. dne 21. 11. 2011 prvič posodila znesek 25.000,00 EUR. Del tega posojila je bil tožnici vrnjen že v mesecu novembru in sicer v znesku 1.000,00 EUR ter z nakazili 2. 12. 2011 in 22. 12. 2011 še znesek v skupni višini 7.960,00 EUR, preostanek v znesku 17.040,00 EUR po tej kreditni pogodbi je bil tožnici vrnjen v letu 2012 sukcesivno. V letu 2012 je tako tožnica sinu za poslovanje družbe B., d.o.o. še večkrat posodila denar. Ker tožnica s finančnimi sredstvi v skupni višini vseh danih posojil ni razpolagala, je pred odobritvijo novega posojila želela, da ji družba vsaj del predhodno posojenega denarja vrne, kar se je tudi dogajalo.

5.Pretežni del posojila po posojilni pogodbi št. 1/11 z dne 21. 11. 2011 je bil vrnjen do konca meseca februarja 2012 v znesku 16.900,00 EUR in je odprtega po tem kreditu ostalo le še 140,00 EUR. Z vrnjenim denarjem je tožnica v letu 2012 po posojilni pogodbi št. 1/12 z dne 1. 3. 2012 v mesecu marcu ponovno posodila znesek 18.000,00 EUR. Ta ji je bil v znesku 500,00 EUR vrnjen že v istem mesecu, delno v znesku 11.000,00 EUR pa v mesecu aprilu. Ta kredit je bil tožnici v celoti vrnjen do konca meseca maja 2012, zaradi česar je tožnica vrnjena denarna sredstva spet posodila po posojilni pogodbi št. 2/12, z dne 22. 5. 2012, znesek 17.000,00 EUR in po posojilni pogodbi št. 3/12, z dne 25. 5. 2012, še znesek 12.000,00 EUR. Do konca meseca julija sta ji bila tudi ta dva kredita v pretežnem delu že vrnjena in sicer z nakazili v skupni višini 27.390,00 EUR. Nadalje je tožnica vrnjena sredstva po posojilni pogodbi št. 4/12, z dne 25. 7. 2012, v znesku 23.500,00 EUR in po posojilni pogodbi 05/12, z dne 30. 8. 2012, v znesku 12.000,00 EUR ponovno posodila, obe zadnji nakazili in neplačane obveznosti do celote po predhodnih posojilih so bili tožnici vrnjeni do 19. 12. 2012, zaradi česar je 21. 12. 2012 po posojilni pogodbi št. 06/12, z dne 21. 12. 2012, denar v znesku 24.000,00 EUR ponovno posodila. Ta kredit je bil tožnici vrnjen delno že 31. 12. 2012, v preostanku pa v letu 2013.

6.Tudi v naslednjih letih je tožnica podjetju B., d.o.o., preko svojega sina, ki je bil direktor, večkrat posodila denar. V letu 2013, dne 5. 3. 2013, je tožnica vzela celo kredit pri Banki T., d.d. in celoten znesek po tem kreditu istega dne izročila sinu C. C. kot posojilo podjetju B., d.o.o. Za ta kredit tožnica še danes plačuje obroke.

7.Posojilne pogodbe št. 1/11 z dne 21. 11. 2011, št. 1/12 z dne 1. 3. 2012, št. 2/12 z dne 22. 5. 2012, št. 3/12 z dne 25. 5. 2012, št. 4/12 z dne 25. 7. 2012 in št. 5/12 z dne 30. 8. 2012 vsebujejo vse, kar organ v obrazložitvi svoje odločbe navaja kot predpostavke za obstoj verodostojne listine. Zavezanka je ves čas postopka pojasnjevala in zatrjevala, da je šlo za poslovanje z gotovino na roke njenega sina C. C., direktorja družbe, kateri je denar posodila. Edino sin C. C. je bil namreč tisti, ki se je ukvarjal s poslovanjem. Tožnica je namreč stara 75 let, je v pokoju in se s poslovanjem družbe B., d.o.o. ni ukvarjala.

8.Na podlagi navedenega je neutemeljen zaključek tožene stranke, da posojilna pogodba ni dokaz danega posojila in da je treba dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je pritožnica tak znesek dejansko posedovala in da ga je dejansko predala s tem namenom. Tožnica je v zvezi s posedovanjem zneskov danih po posojilni pogodbi tudi pojasnila in dokazala, kje je denar dobila. Predložila je kreditno pogodbo sklenjeno z Banko T., d.d. na podlagi katere je prejela del posojenega denarja, razliko pa je dodala iz svojih prihrankov. Prav tako je pojasnila, da je po tem, ko je prvi kredit dobila vrnjen, imela sredstva za to, da je dala še druge kredite. Tožnica si je želela le to, da se tisti njen denar, ki ga je tekom svojega življenja privarčevala in si ga nekaj celo sama sposodila od Banke T., d.d. in ga je v več delih posodila podjetju B., d.o.o., vrne in ostane njej, saj je bil privarčevan denar njen in plod njenega trdega dela. V zvezi s tem je predlagala tudi dokaz z zaslišanjem sebe in C. C. Glede na to, da davčna zavezanka živi sama, na drug način kot z lastnim zaslišanjem ne more dokazati, da je imela zatrjevani znesek prihrankov in da ga je tekom celotne svoje delovne in pokojninske dobe prav gotovo uspela ustvariti in privarčevati.

9.V sodni praksi in teoriji nikjer ni določena vrsta dokaznega sredstva, ki je potrebno za dokazilo zatrjevanih dejstev, jasno namreč v konkretnem primeru je, da dokazovanje s pregledom in predložitvijo poslovanja na transakcijskih računih ni mogoče, saj je šlo za poslovanje na roko. Kljub temu pa to ne pomeni, da takega poslovanja s predlaganimi dokazi po davčni zavezanki apriori ni mogoče dokazati. Davčna zavezanka v tem postopku ni bila zaslišana, pri čemer organ niti ne pojasni, zakaj je bil tak dokazni predlog zavrnjen, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb postopka, kršeno je načelo kontradiktornosti, prav tako pa je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena. Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke, bi namreč omogočila, da bi stranka vsa zatrjevana dejstva lahko tudi pojasnila, s čimer bi dokazala svoje trditve. Kot zaključuje davčni organ, potemtakem noben zavezanec, razen če gre za poslovanje preko TRR, poslovnih dogodkov ne more drugače dokazati, kar pa je ne le popolnoma neutemeljeno, ampak tudi neživljenjsko.

10.Davčni organ na dana pojasnila zavezanke in predlagane dokaze v obrazložitvi odločbe zgolj zaključi, da navajanje dejstev in sklicevanje na način poslovanja družbe B., d.o.o. katerega direktor je bil njen sin, ni primerno dokazno sredstvo, (o.p. pri čemer ne pojasni zakaj ne in je odločba tudi v tem delu neobrazložena in se je ne da preizkusiti). Navedeno pa nikakor ne drži in je v popolnem nasprotju z veljavno zakonodajo ter uveljavljeno sodno prakso in teorijo. Namen davčnega ugotovitvenega postopka je ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v davčni zadevi, ter strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo njihove pravice in pravne koristi. Preiskovalno načelo je "zapovedano" z načelom varstva pravic strank in javnih koristi, saj mora po 138. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, podobno zahtevo pred davčne organe postavlja prvi odstavek 73. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 77. člen ZDavP-2.

11.Navaja tudi, da od zavezanca ni mogoče zahtevati, da priskrbi listinske dokaze, če teh nima, svoje trditve pa lahko dokazuje z drugimi sredstvi. Na podlagi navedenega se tudi nadaljnji zaključki organa, da iz prejetih nakazil zavezanki ne izhaja namen nakazila, zaradi česar z listinami tudi ni dokazan prejem vračila posojila, neutemeljeni. Navedba namena nakazila ni v pristojnosti ali manevru davčne zavezanke kot posojilodajalke ampak tistega, ki ji je posojilo vračal (posojilojemalca). Kaj in zakaj je posojilojemalec navajal pri vračilu posojila, davčna zavezanka ni preverjala, saj je nesporno vedela zakaj je nakazani denar prejela.

12.Na podlagi vsega zgoraj navedenega tožnica predlaga, da sodišče upošteva nesporno ugotovljeno in dokazano dejstvo, da prejeti denar v skupnem znesku 110.620,00 EUR ne predstavlja in ne more predstavljati dohodka skladno z določilom 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki bi bil povržen obdavčitvi. Sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi, na kateri naj dopusti in izvede vse predlagane dokaze (tudi dokaze, ki so bili predlagani v predhodnem upravnem postopku in kot izhajajo iz upravnega spisa) odpravi oz. razveljavi odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance št. DT 04 26-00170-1 z dne 24. 4. 2018 in v tej zvezi tudi odločbo št. DT 499-01-538/2018 z dne 13. 3. 2020 in postopek ustavi, podredno pa zadevo vrne v nov postopek.

13.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

Odločitev sodišča

14.Ker sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka:

15.Tožba ni utemeljena.

16.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

17.V obravnavani zadevi sporna odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica v letu 2012 prejela dohodke v skupni višini 110.620,00 EUR (oznaka dohodka 6300), torej dohodke, ki so v skladu z določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2

18.Sodišče pojasnjuje, da se je o naravi dohodka iz 11. točke 105. člena ZDoh-2 opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-497/18 z dne 20. 1. 2022. Pojasnilo je, da so z dohodnino obdavčeni t.i. drugi dohodki v 105. členu ZDoh-2 opredeljeni kot tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od ostalih obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih določbah zakona dohodnine oproščeni oziroma opredeljeni kot taki, da se ne vštevajo v davčno osnovo. Tako se po določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 med druge dohodke vključuje tudi vsak dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Ustavno sodišče je med drugim (v zvezi z navedbami predlagatelja2) pojasnilo tudi kako razumeti dohodek opredeljen v določbi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-23 (v povezavi z določbo 15. člena ZDoh-2).

19.Ob upoštevanju določbe 105. člena ZDoh-2 se tako kot bistveno v obravnavani zadevi postavi vprašanje narave nakazil, ki jih je tožnica na svoj TRR (kar ni sporno) v skupni višini 110.620,00 EUR prejela s strani podjetja B., d.o.o. v letu 2012, torej vprašanje ali je tožnica prejela obdavčljiv dohodek oziroma ali je bila opravljena obdavčljiva transakcija.

20.Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožnica prejela nakazilo v višini 41.760,00 EUR kot izplačilo kredita in znesek 68.860,00 EUR kot nakazilo za stroške. Gre za namen nakazila razviden (tudi) iz tabele 13 obrazložitve odločbe št. DT 0610-2780/2014-56-12-520-18 z dne 22. 4. 2015 izdane zavezancu za davek B., d.o.o. Tožnica je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, enako kot v tožbi, zatrjevala, da znesek 110.620,00 EUR predstavlja vračilo posojila danega prej navedeni družbi. Svojo trditev je utemeljevala s predloženimi posojilnimi pogodbami št. 1/11 z dne 21. 11. 2011, št. 1/12 z dne 1. 3. 2012, št. 2/12 z dne 22. 5. 2012, št. 3/12 z dne 25. 5. 2012, št. 4/12 z dne 25. 7. 2012 in št. 5/12 z dne 30. 8. 2012 in navedbo o sukcesivnem vračanju posojila, tudi v letu 2012.

21.Sodišče na podlagi vpogleda v listine predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnica davčnemu organu v dopisu z dne 29. 10. 2014 pojasnila, da gre za nakazila, ki jih je prejemala od družbe kot povezana oseba na podlagi 16. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, iz zapisnika o opravljenem razgovoru z dne 19. 5. 2015 pa izhaja njena izjava, da ne gre za njen dohodek in da je z njenim računom razpolagal sin, denar pa mu je posojala zasebno in firmi. V dokaz svoje trditve je predložila prej navedene posojilne pogodbe in pogodbo o kreditu za osebno potrošnjo4. Pojasnila je tudi, da je delala celo življenje in denar postopoma dajala sinu in da ima sedaj hipoteko na stanovanju v Preboldu in hipoteko na hiši. Tožnica te navedbe ponavlja tudi v tožbi in dodatno pojasnjuje, da je celotni znesek posojila izročala neposredno na roke sina C. C. in se s tem kako in kdaj je on polagal denar na račun podjetja ni ukvarjala.

22.V zvezi tožničinim sklicevanjem na posojilne pogodbe, ki naj bi dokazovale, da znesek 110.620,00 EUR predstavlja vračilo danega posojila, sodišče pojasnjuje, da posojilne pogodbe same po sebi še ne dokazujejo, da je bil dogovor realiziran, toliko bolj, ker predložene posojilne pogodbe ne konkretizirajo ne kdaj, kje in kako se bo posojilo dalo. Treba je namreč dokazati denarni tok, torej predložiti dokaze o tem, da je tožnica tak znesek dejansko posedovala (doma ali na računu oziroma da ga je dvignila iz svojega računa), kar je po mnenju sodišča mogoče v odsotnosti drugih dokazov dokazati tudi z izjavo tožnice, primerjavo z njenimi dohodki in drugimi primernimi dokazi...) in kar je v zadevi, ko gre za dokazovanje namena nakazila s strani pravne osebe bistveno, da je bilo slednji posojilo tudi predano s tem namenom.

23.Sodišče pritrjuje toženi stranki, da predaja posojila ni bila izkazana ne s strani tožnice, niti ne izhaja iz poslovnih knjig družbe, iz obrazložitve odločbe št. DT 0610-2780/2014-56-12-520-18 z dne 22. 4. 2015 izdane zavezancu za davek B., d.o.o. pa izhaja, da je bilo iz TRR podjetja na TRR tožnice v letih od 2011 do 2014, ko je bila družba prodana, nakazanih skupaj 215.680,00 EUR, od tega kot vračilo kredita 56.700,00 EUR, kot izplačilo kredita 41.760,00 EUR in kot materialni stroški 117.220,00 EUR, kar pomeni, da je najmanj nenavadno, da bi podjetje potrebovalo kredit od tožnice, če je v istem obdobju denar samo (tudi kot kredit) nakazovalo na njen račun.

24.V upravnem postopku stranka sicer lahko dokazuje, da ne gre za takšne dohodke, ki bi jih bilo mogoče zajeti v obdavčitev oz. da sploh ne gre za dohodke, vendar pa je dokazno breme v zvezi s tem na zavezancu. Po določbi 76. člena ZDavP-2 mora namreč zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi sredstvi.

25.Tožnica je bila zato utemeljeno pozvana, da nakazila pojasni in k svojim trditvam predloži dokaze. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnica v postopku ni dokazala, da je treba nakazilo v višini 110.620,00 EUR opredeliti po namenu kot vračilo posojila, toliko bolj ker iz listin pridobljenih v postopku inšpiciranja pravne osebe izhaja drugačen namen porabe sredstev (nakazanih zneskov), kar v nadaljevanju pomeni, da tožnica zatrjevanega obstoja posojilnega razmerja, ki temelji na predloženih posojilnih pogodbah, v konkretnem postopku ni uspela dokazati in tako tudi zneskov, ki so bili v letu 2012 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati.

26.Sodišče v nadaljevanju ugotavlja tudi, da je bila v letu 2012, ko so bile sklenjene predložene posojilne pogodbe št. 1/11 z dne 21. 11. 2011, št. 1/12 z dne 1. 3. 2012, št. 2/12 z dne 22. 5. 2012, št. 3/12 z dne 25. 5. 2012, št. 4/12 z dne 25. 7. 2012 in št. 5/12 z dne 30. 8. 2012 edina družbenica te družbe (od ustanovitve družbe 4. 11. 2011 do 29. 1. 2014). Sodišče zato meni, da je bila tožnica dolžna poznati vsaj osnovno zakonodajo, ki velja za poslovanje družbe, torej tudi davčno zakonodajo in takrat veljavni Pravilnik o izvrševanju Zakona o davčnem postopku,5 ki je med drugim omejeval družbe pri poslovanju z gotovino, in sicer je določal, da lahko pravna oseba sprejema plačila v gotovini le v višini 420,00 EUR.6 Glede na navedeno je upravičen zaključek, da bi tožnica kot družbenica in edina lastnica podjetja morala vedeti, da se posojilo namenjeno podjetju ne da v roke direktorju, temveč se izvede brezgotovinsko preko banke, priliv pa se nato izkaže v poslovnih knjigah posojilojemalca, v katerih se mora izkazati tudi gotovinski priliv, če je do njega res prišlo. Navedeno zahteva tudi splošno načelo nastopanja v obligacijskih razmerjih, ki izhaja iz 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),7 medtem ko za družbenike velja večja profesionalna skrbnost.8

27.Zaradi nakazil v višini 110.620,00 EUR s strani B., d.o.o. na TRR tožnice, je tako po presoji sodišča tožena stranka nakazila pravilno opredelila kot druge dohodke, skladno z 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki pa so obdavčljivi in ji od tega odmerila dohodnino. Po določbah 15. člena ZDoh-2 so namreč z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi.

28.Sodišče pa v nadaljevanju kot neutemeljen zavrača tudi ugovor, da tožnici ni bila dana možnost sodelovanja in izjave v postopku pred izdajo odločbe. Tožnica je namreč po seznanitvi z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora v inšpicirani družbi, ki se nanašajo na nakazila na njen TRR, v zapisniku o opravljenem nadzoru z dne 1. 5. 2019 podala izjavo, zato sodišče očitanih kršitev načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 in načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne ugotavlja.

29.Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II.točki izreka:

30.O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.

2Predlagatelj zatrjuje, da je izpodbijana 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 nedoločna sama po sebi, kot tudi nejasna v povezavi z drugimi normami zakona, ker po vsebini ne opredeljuje zadovoljivo upoštevnega dejanskega stanu in ne pravnih posledic, kar bi omogočalo pravno varnost davčnemu zavezancu, da bi že na njeni podlagi vnaprej predvidel vse vidike obdavčitve.

3"Ker iz ZDoh-2 ne izhaja, da bi bilo treba dohodek razumeti na način, kot ga opredeljuje ekonomska, računovodska ali kakšna druga stroka, kar bi pomenilo, da gre za pravni standard, preostane le še možnost, da ima ta pravni pojem enak pomen, kot ga ima ista beseda v splošnem jeziku. Po oceni Ustavnega sodišča pa je pomen besede dohodek v splošnem jeziku dovolj jasen in pomeni vsak prejemek, ki je sad dela ali sad premoženja. Dohodek kot pravni pojem in kot dohodek v smislu izpodbijane določbe je zato lahko le tisti prejemek, ki je sad dela ali sad premoženja, ne pa tudi kakšen drug prejemek (kot sta npr. zgolj prenos denarnih sredstev z enega na drug bančni račun ali prejem posojila). Obdavčitev prejemkov, ki niso sad dela ali premoženja, je posledično mogoča samo v primeru, če zakonodajalec to jasno, izrecno in posebej določi (kot je to npr. storil za primere daril). Po drugi strani tudi ni izključeno, da zakonodajalec izrecno določi, da določenih prejemkov ne bo štel za obdavčljive dohodke, ali jih oprosti plačila dohodnine, čeprav ne gre za dohodke v smislu 15. člena oziroma 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in zato niso obdavčljivi. Ne eno ne drugo samo po sebi ne spreminja vsebine, ki jo ima pravni pojem dohodka oziroma pojem dohodka iz izpodbijane ureditve."

4Opomba sodišča: slednja se ne nanaša na leto 2012.

5Pravilnik o izvrševanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07 in 28/09).

6Drugi odstavek 23. a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

7Po 6. členu OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja). Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

8993. člen OZ določa med drugim, da mora vsak družbenik posle družbe opravljati s tako skrbnostjo in se z njimi ukvarjati tako kot s svojimi lastnimi posli.